<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba II Kp 18476/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:II.KP.18476.2018
Evidenčna številka:VSK00041955
Datum odločbe:09.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Darja Srabotič (preds.), Vitomir Bohinec (poroč.), Aleš Arh
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:nedovoljen dokaz - pravica obdolženca do zasebnosti - video posnetek kot dokaz - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - očitna pisna pomota - dokazni predlogi - zavrnitev dokaznih predlogov - ponovno odločanje o isti stvari - odločba o prekršku - nasprotja med odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, izpovedb prič in samem zapisniku - konkretizacija zakonskih znakov

Jedro

Z obravnavanim dogodkom je obdolženi z lopato poravnaval kup kamenja. S tem se oškodovanka ni strinjala, zato je med njima najprej prišlo do verbalnega konflikta, nato pa je obdolženi v njeni smeri metal kamenje, kar mu je oškodovanka skušala preprečiti in ga pri tem tudi fotografirala. V teh okoliščinah je nastal sporni posnetek konflikta, pred tem pa še posnetek obdolženca, na katerem ta poravnava kamenje s kupa. Glede na takšno dejansko stanje obdolženi na dvorišču, ki so ga vsi uporabljali, in v konfliktu z oškodovanko, ki ga je obenem fotografirala s telefonom, ni mogel pričakovati popolne zasebnosti, poleg tega pa je oškodovanka snemala (so)lastnino družinskih članov in tudi svojo mater. Zato ne drži, da bi posnetek nastal s kršitvijo obdolženčevih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je pravice do zasebnosti, in zato ne pomeni nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, katerega uporaba v postopku bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V obravnavani zadevi obdolžencu, sicer v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, očitajo drugačna ravnanja kot v predhodnem postopku o prekršku. Iz izreka sodbe Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 340132/2016 z dne 22. 3. 2018 namreč izhaja, da je obdolženec z lopato zamahnil po telefonu oškodovanke, ko mu je ta hotela preprečiti umikanje grušča na dvorišču, nato pa s fizično silo krenil proti njej, jo prijel za vrat in potisnil proti drevesom. Iz izreka izpodbijane sodbe (in očitka po obravnavani obtožbi) pa izhaja, da je oškodovanko z lopato udaril v telo in ji s tem povzročil opisano udarnino, zaradi katere je bila v nadaljevanju v bolniškem staležu. Ker na podlagi takšnih opisov ni mogoče sklepati, da bi šlo v obeh primerih za isti udarec, je neutemeljena pritožbena trditev, da sta opisa bistveno enaka oziroma da iz njiju izhaja bistveno enako ravnanje obdolženca.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J. J. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora kot strošek postopka s pritožbo plačati sodno takso v višini 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi J. J. spoznan za krivega za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ‑1. Zanj mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo z določeno trimesečno kaznijo zapora ter preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev, v povračilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. V drugem delu je ostala dva obdolženca I. J. in A. J. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ‑1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki teh dveh obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje zagovornik obdolženega J. J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe ali da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb zagovornika pritožbeno sodišče ni zasledilo zatrjevanih kršitev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi obsodilnega dela sodbe izčrpno in prepričljivo pojasnilo sklepanje o odločilnih dejstvih, krivdi obdolženca in okoliščinah, ki so narekovale izbiro kazenske sankcije in odmero določene kazni ter preizkusne dobe, obenem pa obrazložilo tudi razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe in zakaj pri obravnavani zadevi ni šlo za že pravnomočno razsojeno stvar. Po presoji pritožbenega sodišča so sprejeti zaključki pravilni.

5. Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na nedovoljen dokaz. Posnetek, ki ga je napravila L. J., naj bi namreč nastal brez soglasja obdolženca in je pomenil poseg v njegovo ustavno varovano pravico do zasebnosti, zato bi ga bilo treba na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP iz spisa izločiti. Zagovornik zatrjuje, da je šlo pri tem za ciljno in ne naključno snemanje, saj je bil en posnetek narejen, še preden je bilo mogoče zaznati kakršnokoli nasilje, očitno z namenom, da se obdolženca posname brez njegove vednosti. L. J. z ravnanjem obdolženca tudi ni bila ogrožena, niti pri tem ni šlo za poseg v njene varovane pravice ali svoboščine. Poleg tega je s snemanjem prenehala, ko je bil obdolženi pretepen, kar pomeni, da gre za selektiven in s tem neverodostojen prikaz dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je obravnavani dogodek povezalo s spori med obdolženci glede uporabe dvorišča hiše, konkretno z obravnavanim dogodkom, pri katerem je obdolženi J. J. z lopato poravnaval kup kamenja. S tem se A. J. ni strinjala, zato je med njima najprej prišlo do verbalnega konflikta, nato pa je obdolženi v njeni smeri metal kamenje, kar mu je oškodovanka skušala preprečiti in ga pri tem tudi fotografirala (9. točka obrazložitve). V teh okoliščinah je nastal sporni posnetek konflikta, pred tem pa še posnetek obdolženca, na katerem ta poravnava kamenje s kupa. Glede na takšno dejansko stanje obdolženi na dvorišču, ki so ga vsi uporabljali, in v konfliktu z A. J., ki ga je obenem fotografirala s telefonom, ni mogel pričakovati popolne zasebnosti, poleg tega pa je L. J. snemala (so)lastnino družinskih članov in tudi svojo mater A. J.. Zato ne drži, da bi posnetek nastal s kršitvijo obdolženčevih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je pravice do zasebnosti, in zato ne pomeni nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, katerega uporaba v postopku bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker torej ne gre za nedovoljen dokaz, ni podana niti zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik utemeljuje s tem, da se sodišče ni opredelilo do okoliščin, ki bi dovoljevale uporabo posnetka kot nedovoljenega dokaza v postopku.

7. Navedba, da posnetek ne predstavlja celote dogajanja, se nanaša na dokazovanje oziroma ugotavljanje obdolženčevega udarca A. J. z lopato kot odločilnega dejstva, pri čemer zagovornik ne pojasni, zakaj bi prekinitev snemanja zmanjševala verodostojnost tistega dela dogajanja, ki je na posnetku zajeto. V tej zvezi zatrjuje še zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da je udarec na posnetku viden, s čimer pa ne omaje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč resda navedlo, da se je v največji meri oprlo na ta posnetek (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa je iz nadaljnje obrazložitve jasno razvidno, da je celotno posneto dogajanje predvsem kritično ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, to je zagovori obdolžencev (ki so bili glede na vsebino obtožbe obenem tudi oškodovanci obeh kaznivih dejanj), fotografijami poškodb, izpovedmi prič in izvedencem medicinske stroke (11., 12. in 13. točka obrazložitve). Ugotovitev, da je udarec na posnetku viden, se tako ne izkaže za odločilnega za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, zato tudi ne drži, da bi bilo treba v tej smeri postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi analiziral posneto dogajanje.

8. Zagovornik zatrjuje še, da je sodišče prve stopnje prezrlo določena dejstva, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Navaja, da oškodovanka policistom takoj po dogodku ni omenjala poškodb in udarca, da bi bile poškodbe tedaj glede na ugotovitve izvedenca že vidne ter da poškodbe, kot so razvidne iz fotografij, zagotovo niso nastale na opisani način, saj je imela po telesu več podplutb na različnih mestih, ki niso mogle nastati z enim udarcem. Iz fotografij tudi niso razvidne posledice udarca po kolku in komolcu, pa tudi ne oteklina desnega stegna. Ker pa se je do enakih stališč že opredelilo sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve) in jih podrobno zavrnilo, teh zaključkov pa zagovornik ne izpodbija, pritožbi v tem delu ni mogoče slediti.

9. Nadalje zagovornik navaja, da je izrek nerazumljiv oziroma v nasprotju z listinami v spisu, ker naj bi bilo opisano kaznivo dejanje storjeno 4. 9. 2019 in se enak datum pojavi tudi v oprostilnem delu sodbe, pri čemer pa naj bi bila A. J. zaradi njega v bolniškem staležu med 5. in 9. 9. 2016, datum pa tudi nima opore v listinah v spisu. Pri tem ni šlo za očitno pisno pomoto v izvirniku sodbe, saj bi le‑to sodišče odpravilo v pisnem odpravku, česar pa ni storilo.

10. Predstavljeno stališče zagovornika nima opore v določbah procesnega zakona. Pomote v številkah lahko sodišče prve stopnje na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti kadarkoli popravi s posebnim sklepom (prvi odstavek 365. člena ZKP). Pri navedenem datumu 4. 9. 2019 gre za očitno pomoto v številki, kar je razvidno že iz konteksta opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe – primerjave z obdobjem bolniškega staleža oškodovanke, na kar opozarja tudi zagovornik, pa tudi iz vsebine obtožnega predloga, na podlagi katerega je tekel kazenski postopek, ter listin v spisu, na katere je sodišče oprlo izpodbijano sodbo. Ker ne drži, da bi bil zaradi opisane pomote izrek sodbe nerazumljiv ali v nasprotju z listinami v spisu, zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.1

11. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe. Tako je že na podlagi zagovora A. J. zaključilo, da ta policistom, ki so prišli na kraj po obravnavanem dogodku, ni omenjala udarca z lopato in nastalih poškodb, ki jih je zaznala šele zvečer, po vrnitvi v L. (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in torej policistom poškodbe tedaj niso mogle biti znane. Z zavrnitvijo zaslišanja policistov, s katerim bi se dokazovala ista dejstva, obdolženemu ni mogla biti kršena pravica do obrambe. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče za presojo, ali gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar, pridobiti celoten spis postopka o prekršku. Po naravi stvari je razsojena stvar tista, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Če se postopek vodi v zvezi s historičnim dogodkom, ki je bil že obravnavan v drugem, pravnomočno končanem postopku kaznovalne narave, bo moralo sodišče ugotoviti, ali predmet obravnave, torej očitek obdolžencu, izhaja iz identičnih ali v bistvenem enakih dejstev.2 Izrek sodbe prekrškovnega sodišča ZSV 340132/2016 z dne 22. 3. 2018, ki jo je sodišče prve stopnje prebralo v dokaznem postopku (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vsebuje opis ravnanja obdolženca, ki ga je mogoče primerjati z ravnanjem po obravnavani obtožbi. Ker zagovornik ne pojasni, zakaj bi bilo treba za ugotovitev dejanskega predmeta obravnave v postopku o prekršku pregledati celoten spis, poleg tega pa na podlagi iste sodbe v nadaljevanju pritožbe sam izpeljuje zaključke o kršitvi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, njegovim pritožbenim navedbam ni bilo mogoče slediti. Zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP nista podani.

12. Kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari zagovornik sicer utemeljuje s tem, da je bil zamah obdolženca z lopato proti A. J. v istih krajevnih in časovnih okoliščinah že obravnavan v zgoraj opisanem postopku o prekršku, ki se je nanašal na ista dejstva oziroma isto ravnanje, ne glede na drugačno posledico (ki jo zagovornik povezuje s tem, da oškodovanka ob prijavi na policijski postaji ni imela vidnih poškodb, ni tožila o bolečinah niti ni navajala, da bi jo obdolženi udaril). Takšne navedbe so neutemeljene. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v obravnavani zadevi obdolžencu, sicer v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, očitajo drugačna ravnanja kot v predhodnem postopku o prekršku. Iz izreka sodbe Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 340132/2016 z dne 22. 3. 2018 namreč izhaja, da je obdolženec z lopato zamahnil po telefonu oškodovanke, ko mu je ta hotela preprečiti umikanje grušča na dvorišču, nato pa s fizično silo krenil proti njej, jo prijel za vrat in potisnil proti drevesom. Iz izreka izpodbijane sodbe (in očitka po obravnavani obtožbi) pa izhaja, da je oškodovanko z lopato udaril v telo in ji s tem povzročil opisano udarnino, zaradi katere je bila v nadaljevanju v bolniškem staležu. Ker na podlagi takšnih opisov ni mogoče sklepati, da bi šlo v obeh primerih za isti udarec, je neutemeljena pritožbena trditev, da sta opisa bistveno enaka oziroma da iz njiju izhaja bistveno enako ravnanje obdolženca. Položaja zato ni mogoče enačiti s tistim v zadevi I Ips 22153/2014,3 na katero se sklicuje zagovornik.

13. Pritožbeno sodišče ni zasledilo niti zatrjevanih nasprotij med razlogi sodbe in vsebino listin in zapisnikov v spisu. Glede posledic poškodbe je sodišče prve stopnje prepričanje, da je bila oškodovanka znatno omejena pri gibanju in da ni mogla opravljati službenih obveznosti, oprlo na mnenje izvedenca, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so sprejeti zaključki protispisni, ker nimajo podlage v navedbah oškodovanke na glavni obravnavi. Dolžnost sodišča je, da v dokaznem postopku popolno in pravilno ugotovi odločilna dejstva, kar ne pomeni, da morajo določeno dejstvo potrjevati vsi izvedeni dokazov, temveč le, da se mora sodišče do relevantnih okoliščin o tem opredeliti. V obravnavanem primeru niti ni šlo za takšen položaj, saj je oškodovanka povedala, da bi v tistem času težko delala in da je hodila lahko, ni se pa spomnila, če jo je pri tem bolelo, in torej njena izjava ni v nasprotju s sprejetimi zaključki sodišča. Kot ugotavlja že zagovornik sam, je bil obdolženi spoznan za povzročitev lahke telesne poškodbe z enim udarcem, o čemer je izpovedala tudi oškodovanka. Zapis v obrazložitvi sodbe, da je bilo sodišče o omejenem gibanju in delu oškodovanke prepričano glede na prejete udarce (kot da je bilo teh več) in nastale hematome, pomeni očitno pomoto, ki na sprejeto odločitev in razumljivost sodbe nima vpliva. Na podlagi dejstva, da je oškodovanka poklicala policijo, je sodišče prve stopnje sklepalo, da se je počutila napadeno, čemur zagovornik oporeka s povzemanjem njene izjave, da se je bala za moža. Sporna navedba sodišča se ne nanaša na odločilno dejstvo, saj razlog za klic ne pomeni konkretizacije katerega od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, morebitnega pomena (ne)pravilnosti takšnega zaključka za pravilnost odločitve pa zagovornik tudi ne pojasni, zato navedba ne more pomeniti zatrjevane kršitve in je pritožbeno sodišče niti ni preizkušalo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo mnenje izvedenca o nastanku hematomov, česar zagovornik s sklicevanjem na izjavo izvedenca, da se je udarec (in torej ne hematom) na mestu udarca poznal takoj, ne more izpodbiti. Zaradi vsega navedenega bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem delu ni podana.

14. Zagovornik neutemeljeno navaja, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja konkretizacija dela telesa, ki je bil zaradi udarca okvarjen, saj je v izreku sodbe izrecno navedeno, da je obdolženec oškodovanki z udarcem povzročil udarnino desnega stegna, kolka in komolca, ter da ni konkretiziran zakonski znak začasno zmanjšane zmožnosti za delo. Vendar pa bolniški stalež pomeni ravno začasno nezmožnost za opravljanje dela, poleg tega pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja tudi začasna okvara zdravja poškodovanca (prvi odstavek 122. člena KZ‑1), ki je (lahko) z navedbo bolniškega staleža prav tako konkretizirana. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

15. Nadalje zagovornik navaja, da oškodovanka za delo ni bila zmožna zaradi psihičnih težav. S tako navedbo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer niti ne zatrjuje, da težave niso bile posledica prejetega udarca. Pritožba je zato v tem delu očitno neutemeljena. Ker je težo poškodb sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, zagovornik ne more uspeti niti s pomanjkljivo obrazloženim sklicevanjem na domnevno ustaljeno sodno prakso glede tega, ali poškodba podkožnega tkiva lahko pomeni telesno poškodbo. V nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem so tudi navedbe, da so bile poškodbe oškodovanke v bistvu neznatne in da zaradi njih ni imela nikakršnih zdravstvenih težav, kot tudi, da njena sposobnost za delo ni bila začasno zmanjšana.

16. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona obsega tudi pritožbo glede odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v tej smeri. Sodišče prve stopnje je pri odmeri določene kazni upoštevalo okoliščine kaznivega dejanja, zlasti agresivnost obdolženca do oškodovanke, nesorazmernost ravnanj glede na konkretno dogajanje in siceršnjo sovražnost do snahe, pa tudi uporabo orodja, olajševalnih okoliščin pa ni zasledilo, vendar je nekaznovanost obdolženca ter prepričanje, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, upoštevalo pri izreku pogojne obsodbe in določitvi preizkusne dobe. Izrek opozorilne sankcije je utemeljen tudi po presoji pritožbenega sodišča, primerna pa je tudi določena kazen treh mesecev zapora ter dolžina preizkusne dobe. V odločbo o kazenski sankciji zato ni bilo treba poseči.

17. Zaradi vsega navedenega in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18. Ker obdolženi s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP) v višini 210,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona o sodnih taksah – ZST‑1, ob upoštevanju takse 140,00 EUR, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje).

-------------------------------
1 Enako stališče glede pomot v številkah in pravopisnih napak izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 239/1998 z dne 27. 9. 2001 in I Ips 257/2001 z dne 11. 9. 2003 ter sklepa I Kp 17/2011 z dne 6. 12. 2011.
2 Preizkus temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS U‑I‑24/10‑12 z dne 19. 4. 2012.
3 Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 7. 12. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2012) - KZ-1-UPB2 - člen 10, 10/1, 122, 122/1.
Zakon o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo) (2012) - ZKP-UPB8 - člen 18, 18,/1, 18/2, 355, 355/2, 365, 365/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0NTc2