<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba II Kp 47234/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:II.KP.47234.2018
Evidenčna številka:VSK00041930
Datum odločbe:16.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Darja Srabotič (preds.), Vitomir Bohinec (poroč.), Aleš Arh
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pravica do uporabe svojega jezika - sodni tolmač - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odločba o kazenski sankciji - olajševalne in obteževalne okoliščine - zaporna kazen - stranska kazen izgona tujca iz države - resna grožnja za javni red ali javno varnost

Jedro

Na zaslišanju pred dežurno preiskovalno sodnico dne 10.10.2018 kot tolmač za srbski jezik sodeloval F. I., na zaslišanju pa je bil navzoč tudi tedanji obtoženkin zagovornik po uradni dolžnosti. Pritožnik ima sicer prav, da navedeni tolmač tedaj ni bil vpisan v seznam stalnih sodnih tolmačev, zaradi česar se je sodišče poslužilo določbe 233. člena ZKP in F. I., ki ni bil zaprisežen sodni tolmač, pred zaslišanjem zapriseglo. Sodišče prve stopnje s tem ni prekršilo nobene postopkovne določbe, zlasti upoštevaje dejstvo, da je šlo za nujna preiskovalna dejanja, ko je bila obtoženki že odvzeta prostost, Ker je tudi z vpogledom v zapisnik o zaslišanju obtoženke pred preiskovalno sodnico razvidno, da obtoženkin tedanji zagovornik nikakršnih pripomb v zvezi z uporabo jezika ni imel, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da med akterji zaslišanja ni prišlo do nikakršnega komunikacijskega šuma, o pravilnosti zaslišanja in razločnosti ter razumljivosti komunikacije ni nikakršnih pomislekov.

Izrek

I. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžna obtoženka kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno na 420,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtoženo V. M. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženki je na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen sedmih mesecev zapora, v tako izrečeno kazen pa ji na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prebit v priporu od 09.10.2018 od 07.35 ure dalje. Po tretjem odstavku 308. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 je sodišče obtoženki izreklo še stransko denarno kazen v znesku 1.120,00 EUR oz. 140 dnevnih zneskov, za kazen pa je sklenilo, da jo je dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Sodišče je obtoženki na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo dveh let, pri čemer se trajanje izgona šteje od pravnomočnosti sodbe. Sklepno je sodišče odločilo še o stroških kazenskega postopka in sklenilo, da je obtoženka na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega dostavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, razen stroškov prevajanja v srbski jezik in na 280,00 EUR sodne takse, glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika po uradni dolžnosti pa je sodišče sklenilo, da ti stroški kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper to sodbo se pritožuje obtoženkin zagovornik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po ZKP, meni pa tudi, da je sodišče prekršilo 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), prav tako pa tudi določbe členov 14, 22, 25, 29 in 62 Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Pritožnik meni, da je bila v postopku kršena konvencijska, ustavna in zakonska pravica do uporabe svojega jezika. Pri tem izrecno navaja, da oseba F. I., ki ga je sodišče prve stopnje kot tolmača za albanski in srbski jezik uporabilo na zaslišanju pred preiskovalno sodnico v času izvršitve tega kaznivega dejanja sploh ni bil zapriseženi sodni tolmač. Pregled spisovnih podatkov je pokazal, da je na zaslišanju pred dežurno preiskovalno sodnico dne 10.10.2018 kot tolmač za srbski jezik sodeloval F. I., na zaslišanju pa je bil navzoč tudi tedanji obtoženkin zagovornik po uradni dolžnosti. Pritožnik ima sicer prav, da navedeni tolmač tedaj ni bil vpisan v seznam stalnih sodnih tolmačev, zaradi česar se je sodišče poslužilo določbe 233. člena ZKP in F. I., ki ni bil zaprisežen sodni tolmač, pred zaslišanjem zapriseglo. Kljub temu, da pritožnik meni drugače, pa sodišče prve stopnje s tem ni prekršilo nobene postopkovne določbe, zlasti upoštevaje dejstvo, da je šlo za nujna preiskovalna dejanja, ko je bila obtoženki že odvzeta prostost, tako, kakor je to razvidno iz uradnega zaznamka oz. odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju na list. štev. 8 spisa. Ker je tudi z vpogledom v zapisnik o zaslišanju obtoženke pred preiskovalno sodnico razvidno, da obtoženkin tedanji zagovornik nikakršnih pripomb v zvezi z uporabo jezika ni imel, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da med akterji zaslišanja ni prišlo do nikakršnega komunikacijskega šuma, o pravilnosti zaslišanja in razločnosti ter razumljivosti komunikacije ni nikakršnih pomislekov. Sicer pa je o tem pritožbeno sodišče že razlogovalo v svojem sklepu opr. štev. I Kp 47234/2018 z dne 25.02.2019, ki ga je pritožnik tudi prejel. Pritožbeno sodišče se na vse povedano tedaj sklicuje tudi tokrat. Kolikor pa zagovornik v pritožbi navaja, da je njegova varovanka na predobravnavnem naroku dne 30.10.2019 povedala, da v bistvu ni razumela, kaj so se na zaslišanju pred preiskovalno sodnico sploh pogovarjali in da ji tolmač stvari ni znal prevajati, pa gre takšen njen zagovor šteti le kot način njene obrambe, saj iz zapisnika o zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 10.10.2018 ne izhaja niti najmanjša pripomba bodisi obtoženke, bodisi njenega tedanjega zagovornika o tem, da ima obtoženka jezikovne težave. Kolikor pa zagovornik omenja zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice Vizgirda vs. Slovenia (štev. 59868/08 z dne 28.08.2018) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila procesna situacija v zadevi, ki jo omenja pritožnik bistveno drugačna. V kazenski zadevi pred kranjskim okrožnim sodiščem, v zvezi s katero je ESČP sprejelo navedeno odločitev, je bilo obtožencu, ki je bil litvanski državljan, zagotovljeno prevajanje v ruski jezik, t.j. jezik ki ni njegov, medtem pa ko je bilo v sedaj obravnavani kazenski zadevi tolmačenje zagotovljeno v jeziku, ki je obtoženkin materni jezik. Obtoženki je tako bila zagotovljena pravica v kazenskem postopku uporabljati svoj jezik, pri čemer pa sama okoliščina, da je prevajal tolmač, ki ni bil stalni sodni tolmač, ampak zaprisežen po določbi 233. člena ZKP, na ugotovitev o pravilnosti procesnega dejanja ne vpliva.

5. Kolikor pa pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve, pa mu ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožnik v pritožbi ponovno izpostavlja, da je bila njegova varovanka v izvršitev kaznivega dejanja prisiljena. Zagovornik v pritožbi ne navaja ničesar novega, kar ni izpostavljal že v dosedanjem poteku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je o tem, da obtoženkinemu zagovoru, da je bila v storitev obravnavanega kaznivega dejanja prisiljena, ne verjame, razlogovalo v točkah od 6 do 8 obrazložitve. Sodišče je prav tako razlogovalo o sledeh poškodb oz. modricah na hrbtiščih obeh obtoženkinih rok in ugotovilo, da nikakor ne gre za okoliščino take teže, ki bi govorila v prid prisiljenja v storitev obravnavanega kaznivega dejanja, zlasti zaradi tega, ker sta, v nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik, tudi policista D. G. in Z. Š., ki sta vozilo z obtožencema in begunci zaustavila, zaslišana kot priči izpovedala, da nista zaznala, da bi bila obtoženka v kakršnemkoli nenavadnem psihičnem ali fizičnem stanju, ki bi kazalo na resničnost njenega zagovora o prisiljenju v izvršitev kaznivega dejanja. Kolikor pa pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje premalo pozornosti posvetilo temu, kar sta o razmerju med obema obtožencema povedala policista N. U. in B. S., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko o tem popolno in prepričljivo razlogovalo v točki 7 obrazložitve in pritožbene navedbe teh sklepov omajati ne morejo. Zagovor obtoženke, da naj bi bila v izvršitev kaznivega dejanja prisiljena je tedaj šteti le kot način njene obrambe, zlasti tudi upoštevaje dejstvo, da je bila obtoženka tista, ki je vozilo pri izposojevalnici najela in to tudi za države EU.

6. Pritožnik izpodbija tudi odločbe o kazenskih sankcijah. Glede izrečene zaporne kazni sedmih mesecev zapora pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za odmero kazni pravilno upoštevalo in ovrednotilo in je izrečena zaporna kazen povsem primerljiva z obstoječo sodno prakso pri izrekanju kazni za ta kazniva dejanja. Kolikor pa pritožnik graja obtoženki izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države na podlagi 48.a člena KZ-1, pa je potrebno povedati, da so pritožbene navedbe glede tega tudi neutemeljene. Po zgoraj navedeni določbi sme sodišče obtožencu izreči stransko kazen izgona tujca iz države, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dve leti zapora in če je na podlagi obtoženčevih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Sodišče prve stopnje je izrek te stranske kazni obširno utemeljilo v točki 15 obrazložitve. Razlogi, ki jih je navedlo v podkrepitev svoje odločitve v tem delu so tolikanj prepričljivi, da jih pritožbena izvajanja omajati ne morejo. Nikakršnega dvoma ni, da nekontrolirano prehajanje državnih meja pomeni resno grožnjo za javni red ali javno varnost. To velja tudi upoštevaje osebne okoliščine obdolženke, ki se je očitno na izvršitev kaznivega dejanja z najemom avtomobila za uporabo v državah članicah Evropske unije tudi dobro pripravila. Obtoženka se je s soobtožencem namreč zaradi izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja pripeljala celo iz S., kar že samo po sebi pomeni, da se je nadejala precejšnjega zaslužka. Sicer pa je potrebno v zvezi s tem kaznivim dejanjem in nevarnostjo, ki jih ta kazniva dejanja predstavljajo za pravni red in varnost ljudi, opozoriti na to, da je tudi zakonodajalec z zadnjo spremembo Kazenskega zakonika (KZ-1G), ki je pričela veljati od 17.06.2020 dalje, razpon kazni za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zvišal tako, da je mogoče sedaj za to kaznivo dejanje izreči zaporno kazen v razponu od treh do desetih let, namesto do petih let, tako, kakor je to veljalo v času, ko je obtoženka obravnavano kaznivo dejanje storila. Tudi glede izrečene stranske denarne kazni, ki je sicer obligatorna, pritožbeno sodišče nikakršnih pomislekov nima, zagovornik pa v pritožbi tudi ničesar konkretnega ne navede, kar bi kazalo na to, da je izrečena denarna kazen previsoka. Pritožba je tako v delu, ki se nanaša na izrek glavne in stranskih kazni v celoti neutemeljena.

7. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno pritožbo obtoženkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi določbe 391. člena ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

8. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžna obtoženka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno na 420,00 EUR (tar. štev. 7122 Zakona o sodnih taksah).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2012) - KZ-1-UPB2 - člen 48.a, 49, 49/1, 308, 308/3.
Zakon o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo) (2012) - ZKP-UPB8 - člen 8, 8/1, 8/2, 18, 18/1, 233, 233/1, 233/3, 355, 355/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0NTcy