VSK Sklep I Cp 235/2020

Jedro

Uporabo vrta je mogoče subsumirati v okvir stvarne služnosti iz 213. člena Stvrnopravnega zakonika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi tudi v točki I izreka in tudi v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju priposestvovanja služnosti in vznemirjanja lastninske pravice pravdnih strank odločalo po tožbi in po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče bo za tožnika po tožbi in za toženca po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožeča stranka oziroma tožnik, za toženko po tožbi in tožnico po nasprotni tožbi pa izraz tožena stranka oziroma toženka.

2. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom: parcela 2-8, kot služeče nepremičnine, obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom: del stavbe 2-1-1, kot gospodujoče nepremičnine, brezplačna stvarna služnost uporabe vrta z navedbo lege in površine vrta na služeči nepremičnini (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan v petnajstih dneh opustiti obdelavo dela nepremičnine s parc. št. 1 k.o. T., ter se tudi v prihodnje vzdržati takšnega ali podobnega poseganja v lastninsko pravico toženke, (II. točka izreka). Odločilo je o stroških postopka in sicer tako, da je toženko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožnika v višini 1.525,27 EUR (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku toženke po nasprotni tožbi ter tožniku naloži plačilo stroškov toženke oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za stvarno služnost. Svojo odločitev, da gre v tej zadevi za zemljiško služnost na delu parcele k.o. T.¹ kot služeče nepremičnine v korist gospodujoče nepremičnine (stanovanja), je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na dveh neprepričljivih oziroma povsem napačnih argumentih, in sicer, da možnost izrabe vrta (tako v smislu pridelave povrtnin in sadja, kot tudi v smislu uživanja tega prostora), bistveno prispeva k kvaliteti bivanja in da ne gre za osebno služnost, ker so v stanovanjih živele družine in da življenjsko gledano že iz tega razloga ni mogoče govoriti o služnosti, katere upravičenec je zgolj tožnik, kot izključni lastnik stanovanja. V zvezi z navedenim izpostavlja, da tudi osebne služnosti lahko uživajo tudi družinski člani. S strani sodišča prve stopnje navedena argumenta utemeljujeta zgolj individualno korist (kvaliteta bivanja), ki jo ima le tožnik in tožnikova družina in ne splošne npr. služnost poti, ki je najbolj razširjena zemljiška služnost. Če bi držal argument sodišča o splošni koristi, potem bi si lahko vsak obiskovalec tožeče stranke (gost, poštar, vodovodar,...), na vrtu kot služečem zemljišču pobral povrtnino in sadje. Toženki tudi ni razumljiv argument sodišča glede povezave med uživanjem vrta in stanovanjem. Sodišče ni utemeljilo nobene vezi med nepremičninama. Vrt ni vedno koristen. Skrbnemu in odgovornemu vrtnarju, če ga ne more obdelovati, predstavlja zgolj breme in ne koristi. Pri stvarni služnosti je odločilna gospodarska potreba gospodujoče nepremičnine in ne individualni interes njenega vsakokratnega lastnika. Ali povedano drugače. Služnost mora biti objektivno koristna, vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine, ne glede na to, kakšni so njegovi individualni interesi. Pri obdelovanju vrta pa kot že napisano, gre vedno le za individualni interes in potrebe posameznikov. Če bi obdelovanje vrta služilo gospodarskim potrebam stanovanja (kot gospodujoče nepremičnine), potem bi bili vsi vrtovi na parceli 8 obdelani, ampak niso. Na tem mestu toženka še dodaja, da ne obstoji sodna praksa, ki bi služnost vrta opredelila kot stvarno služnost. V zvezi z navedenim se pritožnica sklicuje na odločbe VSL II Cp 221/2011 in VSM Cp 1978/99.

Toženka se prav tako ne strinja s pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča, glede dopustnosti priposestvovanja na spornem zemljišču v času tako imenovane družbene lastnine. Sporno zemljišče je bilo nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in postalo splošno ljudsko premoženje v upravi Občinskega ljudskega odbora T.. Kasneje je zemljišče postalo družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe občine T., nato pa E.G. - TOZD T.. Taka zemljišča, tudi zato, ker so se nahajala znotraj mesta, so bila varovana pred nadaljnjim prenosom v zasebno last oziroma pridobitvijo klasičnih pravic stvarnega prava s strani občanov z Ustavo in številnimi zakoni, ki jih pritožba izrecno citira. Na nepremičnini, ki je bila družbena lastnina, je bilo mogoče pridobiti le pravico uporabe. Kot imetnik pravice uporabe so se lahko vknjižile le družbenopolitične skupnosti, krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti, organizacije združenega dela in druge organizacije ter družbenopolitične organizacije in društva. Če torej pravna prednica toženke kot imetnik pravice uporabe spornega zemljišča z njim ni mogla prosto razpolagati, kako bi lahko tožnik kot tretja oseba na takem zemljišču pridobil služnostno pravico in se uspešno vknjižil. V zvezi z navedenim se pritožnica sklicuje na odločbo VSK sodba Cp 968/2011. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je glede statusa spornega zemljišča ugotavljalo le, da zemljišče ni bilo družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, česar toženka ni niti zatrjevala. Spregledalo je nesporni dejstvi, da se sporno zemljišče nahaja znotraj mesta in da je bila tudi gospodujoča nepremičnina družbena lastnina. Imetnik pravice uporabe le te pa je bila toženka, služnosti na lastni stvari pa ni mogoče priposestvovati.

Poleg opisanih kršitev materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so bile storjene tudi bistvene kršitve procesnih določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nasprotju z listinskimi dokazi (fotografije št. 7, 11, 13 in 15, fotografija zemljišča - vir Google, izris parcele 8 k.o. T.) je ugotovitev sodišča, da parcela 8 nima prostorske povezanosti s parcelo 8/2, ki ima status javnega dobrega. In to zato, ker je parcela ograjena z žičnato ograjo. Takšen zaključek sodišča ne vzdrži nobene resne presoje. Napačna in protispisna je ugotovitev sodišča, da je sporno zemljišče v uporabo stanovalcem dal pravni prednik toženke leta 1957. Toženka je predmetno zemljišče pridobila v uporabo leta 1973, zato je v nasprotju s sosledjem časa, da bi lahko to zemljišče dala v uporabo stanovalcem že leta 1957. Prav tako se sodišče ni opredelilo do dveh ključnih navedb toženke, in sicer da je uporabo tega zemljišča po izvedenem lastninjenju dopuščala v znak prijaznosti, dobrih sosedskih odnosov, preprečitvi zaraščanja, itd. oziroma do sprejetja odločitve s strani uprave toženke o ravnanju s spornim zemljiščem in da glede na opis služnosti na delu parcele 8, kot jo zahteva tožnik, bi toženki, kot lastnici nepremičnine, ostala le gola lastninska pravica z razpolagalnim upravičenjem, ki je tudi ekonomsko gledano dejansko izvotljeno. Iz navedenega sledi, da je prvostopenjsko sodišče v tej pravdni zadevi kršilo načelo kontradiktornosti (pravico do izjave) oziroma, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je obenem tudi kršitev 22. člena Ustave RS.

Nazadnje toženka opozarja še na pomanjkljiv izrek izpodbijane sodbe, saj sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi nezadostne identifikacije lege in površine vrta v izreku sodbe. Tisto, kar skica označuje, kot 150 m2 se sploh ne da preveriti, ker na skici ni navedenega merila. Izrek sodbe (skica je sestavni del izreka) je zato nejasen in nepreverljiv. Glede na vse navedeno je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ki za pritožnico tudi niso sporna, je mogoče strniti v naslednje točke:

- nepremičnina s parcelno številko 8 (nepremičnina naj bi po trditvah tožnika in ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predstavljala služečo nepremičnino), ki po katarskih podatkih obsega 1007 m², je last toženke,

- tožnik je stanovanje na naslovu Z. 1, T. (stanovanje naj bi po trditvah tožnika in ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predstavljalo gospodujočo nepremičnino) kupil leta 1993 od pravnega prednika toženke, v letu 2012 je bila urejena etažna lastnina in je prišlo še do uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim,

- pred letom 1993, in sicer od leta 1981 je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na navedenem stanovanju,

- tožnik je najmanj od oktobra 1981, ko je pridobil stanovanjsko pravico, v nespremenjenem obsegu in brez nadomestila za uporabo obdeloval tudi del nepremičnine s parcelno številko 8 (v nadaljevanju vrt),

- tudi ostali stanovalci (lastniki oziroma najemniki) na naslovih Z. 1 in Z. 2 so uporabljali in obdelovali vsak določen del nepremičnine s parcelno številko 8, toženka je bila s tem seznanjena in ni nikoli nasprotovala tej obdelavi,

- toženka je od stanovalcev prvič zahtevala, da počistijo zemljišče v letu 2017, to je nekaj mesecev pred vložitvijo tožbe.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo in toženkini pritožbi ugodilo tako, da je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek glede priposestvovanja služnosti, v preostalem pa je razveljavilo odločitev o negatornem zahtevku in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Proti taki odločitvi je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je bilo ugodeno. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, zakaj ni mogoče priposestvovati stvarne služnosti vrta v korist stanovanja, ko sta izpolnjena oba pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti, to je, da tožnik več kot 20 let dejansko izvršuje služnost vrta in da lastnik služeče nepremičnine temu ni nikoli nasprotoval. Reviziji je bilo ugodeno, s sklepom II Ips 121/2019 je bila sodba pritožbenega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje, saj v prvem sojenju pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbe ni izčrpalo v celoti. V razlogih sklepa je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je kot stvarno služnost uporabe vrta mogoče opredeliti tudi konkretno več desetletno vrtnarjenje, ki je bilo že v zasnovi funkcijsko zadosti povezano s tožnikovim stanovanjem. Med stanovanjem in lego vrta ne obstaja le očitna krajevna povezava, temveč ta tudi vsebinsko prispeva h kakovosti blokovskega bivanja, s čimer v svojem (vrtičkarskem) dometu prispeva tudi k izvrševanju lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Gre za zunanji zelen prostor, ki vsakemu stanovalcu konkretnega stanovanja (lahko) omogoča sprostitev, stik z naravo ter celo pridelavo lastnih vrtnin v pomenu svojevrstne eko samooskrbe. Že abstraktnost poimenovanja nakazuje, da gre za stvarno služnost, ki je bila orientirana zemljiško. Časovne omejitve, ki je značilna za osebne služnosti, ni bilo, tudi ne eksistencialne (ustanovitvene) povezanosti med služnostjo in izključno tožnikovo osebnostjo. Prav pravni prednik toženke je bil tisti, ki je z ureditvijo betonskih zidakov in potk svojo parcelo razdelil na manjše dele in jih dal na razpolago stanovalcem zato, da bi se povečala kvaliteta bivanja oziroma izboljšala njihova funkcionalnost. Taka, s stanovanji povezana uporaba vrtičkov, se je nato s strani toženke in njene pravne prednice še desetletja tolerirala in s tem krepila ter legitimizirala. Ni šlo le za tožnika, temveč za skupnost več stanovalcev, ki so uporabljali vrtičke kot "podaljške" svojih stanovanj. Uporaba konkretnega vrta pa je bila povsem enako udejanjena ne le s strani tožnika, temveč tudi s strani njegovega pravnega prednika ter žene, kar zanika tezo o njeni izključno osebni (tožnikovi) pripisljivosti. Ker je tožnikova uporaba vrta sovpadala s posestjo prav tega stanovanja tudi ni dvoma, da je služnost vezana na stanovanje, in ne na tožnika, posledično pa lahko koristi vsakokratnemu lastniku, torej tudi tožnikovim pravnim naslednikom.

7. Sodišče druge stopnje je zaradi razveljavitve drugostopne odločitve tako moralo ponovno odločiti o toženkini pritožbi zoper ugodilni del sodbe.

8. Kolikor pritožba izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za stvarno služnost, se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju razlogov, v celoti sklicuje na 22. in 23. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča, ki jih je pritožbeno sodišče okvirno povzelo že v 6. točki razlogov tega sklepa. Uporabo vrta je torej, glede na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča, mogoče subsumirati v okvir stvarne služnosti iz 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

9. Toženka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami glede dopustnosti priposestvovanja služnosti na spornem zemljišču v času družbene lastnine. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se stvarna služnost skladno s 55. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ne more priposestvovati na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Pritožbeno sodišče se strinja, da obravnavana toženkina nepremičnina, dokler je bila v družbeni lastnini, nikoli ni imela statusa družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi, česar pritožba niti ne izpodbija. Glede na navedeno je bilo na obravnavanem zemljišču, kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost, drugače kot pri priposestvovanju lastninske pravice, ki je bilo izključeno že ob samem dejstvu, da je bila nepremičnina družbena lastnina. Za izključitev možnosti priposestvovanja stvarne služnosti torej ne zadošča, da je bila nepremičnina družbena lastnina v uporabi družbene pravne osebe, temveč je potrebno, da je bila služeča nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi.

10. Pritožnica ne more uspeti niti z izpostavljanjem okoliščine, da je bila gospodujoča nepremičnina družbena lastnina, imetnik pravice uporabe le te pa je bila toženka in da služnosti na lastni stvari ni mogoče priposestvovati. Slednje sicer drži, vendar pa v tej zadevi tudi ni sporno, da je tožnik stanovanje kupil leta 1993 in bi se 20 letna priposestvovalna doba iztekla najkasneje v letu 2013. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je toženka prvič zahtevala vrnitev nepremičnine v posest v letu 2017.

11. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenih trditev, da je toženka po izvedenem lastninjenju dopuščala uporabo spornega zemljišča do sprejetja odločitve s strani uprave toženke o ravnanju s tem zemljiščem². S tem je toženka zatrjevala, da je bila uporaba spornega zemljišča dogovorjena le do preklica. V skladu s 53. členom ZTLR (enako tudi 217. člen SPZ) stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je bila služnost dovoljena do preklica. Zaradi te pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. razveljavilo (354. člen ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponovno sojenje na prvi stopnji po prepričanju pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po drugi strani pa bo obema strankama omogočilo tudi pritožbeni preizkus. Poleg navedenega pa je bila v obravnavni zadevi že s sklepom I Cp 47/2019 z dne 9.5.2019 razveljavljena odločitev po nasprotni tožbi, s katero je toženka uveljavljala varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem.

12. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in upoštevati že zgoraj citirano določbo ZTLR oziroma SPZ, pri čemer bo moralo upoštevati, da je treba okoliščine, ki izključujejo priposestvovanje razlagati široko, saj priposestvovanje temelji na domnevi molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine. V konkretni situaciji bo vsekakor moralo upoštevati tudi samo vsebino stvarne služnosti, ki jo tožnik v tej zadevi vtožuje. Gre za trajno izključitev lastnika iz posesti, uporabe in uživanja dela nepremičnine. Glede na to, da druge dele nepremičnine na enak način uporabljajo tudi drugi stanovalci oziroma najemniki na naslovu Z 1 in 2, pa gre dejansko za izključitev lastnika iz posesti, uporabe in uživanja celotne nepremičnine, torej za izključitev tistih upravičenj³ preko katerih se lastninska pravica manifestira.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Ker se obe relevantni nepremičnini nahajata na območju k.o. T., bo pri identifikaciji zemljiških parcel pritožbeno sodišče v nadaljevanju opustilo navajanje katastrske občine.
² Glej navedbe in predlagane dokaze toženke v III. točki odgovora na tožbo na listovni št. 13 spisa, navedbe na naroku z dne 24.5.2018 na listovni št. 30 in v VI. točki druge pripravljalne vloge na listovni št. 36/1.
³ Prim. 37. člen SPZ.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 121/2019
• VSRS Sklep II DoR 353/2019
• VSL sodba I Cp 3676/2010