VSK Sodba I Cp 206/2020

Jedro

Nevarna stvar je tista, ki je nevarna sama po sebi in tista, ki je taka postala zaradi konkretnih okoliščin (ki pa niso zakrivljene) ali zaradi oseb, ki so udeležene pri učinkovanju stvari. Nevarna je tista stvar, pri kateri v konkretni situaciji obstaja neobičajno velika možnost nastanka škodljivih posledic ali pa možnost nastanka neobičajno velike škode. Tekoče stopnice so v zadnjih dvajsetih letih zelo pogost objekt za prehajanje med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih. Uporabljajo se tako v zaprtih objektih, kot tudi na prostem. Pri presoji ali gre za nevarno stvar, treba upoštevati vse okoliščine od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti, do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, saj se v današnjih časih zelo pogosto uporabljajo za vzpenjanja ali spuščanja ljudi bodisi navzgor ali pa navzdol. Kljub pogostosti uporabe na njih le izjemoma prihaja do škodljivih in intenzivnih posledic

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Druga toženka je dolžna tožnici plačati znesek 3.100,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2017 dalje do plačila ter ji povrniti stroške tega postopka, vse v roku petnajstih dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Pritožba tožnice se zavrne.

III. Tožnica je dolžna v roku petnajstih dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje drugi toženki povrniti stroške postopka v zneske 225,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pri čemer je tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka 50 %. Ugotovilo je, da je prva toženka kot imetnica nevarne stvari (tekočih stopnic) objektivno odgovorna za nastalo škodo. Na drugi strani pa je upoštevalo, da je tožnica s svojimi osebnimi lastnostmi in s tem, ko se svojih psihofizičnih lastnosti ni zavedala, direktno pristopila do tekočih stopnic in brez da bi se pozanimala o alternativnih dostopih, prispevala k nastanku škodnega dogodka. Druga toženka je zavarovalnica, pri kateri je imela prva toženka v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti.

2. Zoper vmesno sodbo se po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnica in druga toženka.

3. Tožnica vmesno sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče ugotovilo njen 50 % prispevek k nastanku škode. Meni, da bi njen prispevek lahko znašal največ 10 %. Sodišče je prevelik poudarek dalo ravnanju tožnice pred konkretnim škodnim dogodkom, povsem pa zanemarilo dejstvo, da je tožnica na enak način uporabila tekoče stopnice tudi pri predhodnih nakupih čevljev v prodajalni v prvem nadstropju. Tožnica, ki je večkrat prej nesankcionirano in brez posledic na isti način uporabljala tekoče stopnice, ne more biti soodgovorna, da je v konkretnem primeru prišlo do padca. Napačne ugotovitve sodišča se začnejo v 11. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da iz posnetka ni razvidno, da bi stopnice sunkovito štartale. Ne gre za to, da bi se morale stopnice prej ustaviti ali upočasniti, da bi lahko hitreje pospešile, ampak za to, da so bile hitrejše kot pri predhodnih uporabah in sta tožnica in njen sin, ki jo je spremljal, to občutila kot sunkovit poteg naprej. Sila, ki je delovala na tožnico in na stopnice, ki jo omenja sodišče, je bila v konkretnem primeru večja od običajne, hitrost stopnic večja in posledično večja nevarnost za padec, ki se je v primeru tožnice tudi zgodil. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da so tekoče stopnice same po sebi tako nevarne, da jih ni možno vedno obvladati, tožnica opozarja, da bi morala prva toženka nastaviti nižjo hitrost stopnic in varnostne naprave prilagoditi tako, da bi se ob padcu samodejno ustavile. Lahko da to ni bilo možno in je zato prva toženka morala tekoče stopnice trajno ustaviti, o čemer je izpovedal F.Š.. Tudi zato je podana izključno odgovornost imetnika nevarne stvari, saj v primeru samodejne ustavitve ob padcu ne bi prišlo do poškodb. Do poškodb je prišlo, ker je trajalo 22 sekund od padca do zaustavitve stopnic. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da stopnice od škodnega dogodka dalje 14 mesecev niso delovale in so jih obiskovalci prodajalne v nadstropju uporabljali kot navadne stopnice, po pisnem navodilu prve toženke, obešenem na stopnicah. Po stališču sodišča je tožnica soodgovorna, ker osebnostno ni bila primerna za uporabo tekočih stopnic. Pri tem sodišče spregleda, da je tožnica pravilno uporabila stopnice, saj je palico držala z roko, s katero se je držala za sina. Prepovedano je bilo le opiranje na palico in ne uporaba palic za osebe s palico. Pretirano strog, neživljenjski je očitek tožnici, da ni iskala drugih alternativnih dostopov do prodajalne v prvem nadstropju. Pri porazdelitvi odgovornosti sodišče navaja, da je upoštevalo strožjo naravo objektivne odgovornosti, kar pa ne drži, ravno nasprotno, tega ni upoštevalo, sicer ne bi moglo odgovornosti prve toženke znižati kar na pol. Tekoče stopnice so nasplošno namenjene ravno starejšim osebam, saj jih mlajši načeloma ne potrebujejo. Prepoved se da razumeti tako, da se je prepovedano opirati na palico, kar je tožnica spoštovala, ne pa, da je prepovedana uporaba stopnic osebam s palico. Prva toženka v času škodnega dogodka ni imela usmerjevalnih tabel za dvigalo in navadne stopnice, oboje je bilo izven prodajalne in vezano na izklop alarma. Alternativni dostopi so bili bolj teoretični, nepraktični, neživljenjski za povprečnega uporabnika. Predvsem pa tožnica ni uporabila tekočih stopnic sama, ampak je imela spremstvo in se ni opirala na palico, ampak na sina in ograjo, kar je vse dovolj jasno razvidno iz posnetka. Tožnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Druga toženka se ne strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je odgovornost njenega zavarovanca objektivna. Po standardu sodne prakse tekoče stopnice ne predstavljajo nevarne stvari. Sodna praksa objektivno odgovornost za škodo, ki je posledica stvari, priznava le v primerih, ko gre za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se uporabi vsa dolžna skrbnost, oziroma ko obravnavana stvar predstavlja večjo škodno nevarnost za okolico tudi ob izpolnjenosti vseh varnostnih ukrepov. Sodna praksa je do pretirane uporabe objektivne odgovornosti zadržana in jo dopušča le izjemoma. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost. Enako velja za poledenela tla v zimskem času in poškodovane stopnice. Ustaljeno stališče je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari; če pa določena stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika, je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Pri presoji ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti, do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene biti, ne pa le posledica opustitve dolžne skrbnosti vpletenih subjektov. Izpostavlja, da je sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi, stara več kot 20 let, tekoče stopnice pa so ves ta čas in vedno bolj v široki uporabi in za povprečnega uporabnika oziroma za okolico niso neobičajne. Izpostavlja zaključek sodišča, da je nevarna situacija v obravnavanem primeru nastopila, ker tožnica, kljub njeni gibalni oviranosti in opozorilnim znakom na prepoved uporabe stopnic, sploh ni iskala alternativnih možnih dostopov v višje nadstropje, pač pa se je stopnice odločila uporabiti. Tožnica pri uporabi tekočih stopnic ni upoštevala pravil o varni uporabi le-teh, ki so splošno znana, pa tudi nameščena na samem stopnišču in označujejo prepoved uporabe tekočih stopnic starejšim osebam s palico. Škoda je torej nastala izključno zaradi njenega ravnanja, kar predstavlja ekskulpacijski razlog. Napačen je zaključek sodišča, da je bila uporaba tekočih stopnic s strani tožnice za prvo toženko pričakovan dogodek, ki bi ga morala prva toženka z lastnimi aktivnostmi preprečiti oziroma omiliti. Druga toženka je navedla in dokazala aktivnosti prve toženke za to, da bi osebo, ki je osebnostno neprimerna za uporabo tekočih stopnic, seznanila s tem, da je uporaba nedovoljena ter ji ponudila druge prehode. V takem okolju kot je trgovina oz. trgovski center se ne zahteva oz. ne pričakuje, da bi uslužbenci s svojo stalno fizično prisotnostjo nadzorovali uporabo tekočih stopnic. Za primerjavo ponuja sodbo VSL I Cp 2469/2015, kjer se ugotavlja obstoj protipravnosti trgovskega centra v primeru padca na tekočih stopnicah, ki niso delovale in so bile v mirujočem stanju. Druga toženka izpostavlja zaključek, da trgovski center ni bil dolžen postaviti opozorilne table, niti ni bil dolžan fizično preprečiti dostopa do stopnic. Sklepno druga toženka, v kolikor sodišče ne bi sledilo njenim navedbam, izpodbija s strani sodišča ugotovljen 50 % soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka. Ta je po oceni druge toženke višji, bistven, saj je do škodnega dogodka prišlo prav zaradi tožničinega ravnanja. Druga tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Na pritožbo druge toženke je po pooblaščencu odgovorila tožnica. Predlaga zavrnitev pritožbe in vztraja pri navedbah, ki jih je podala v svoji pritožbi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba prve toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

7. Ključna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče so:

- oseminosemdesetletna tožnica je 18.11.2017 padla na tekočih stopnicah v poslovnih prostorih, ki so v lasti prve toženke, ki je v relevantnem obdobju imela sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri drugi toženki,

- tožnica je na dan škodnega dogodka uporabljala palico, hodila pa je tudi držeč se pod roko moškega - sina,

- tožnica ni padla takoj, ko je stopila na prvo tekočo stopnico, ko je bila ta še poravnana s tlemi, pač pa, ko so se le te že začele dvigovati na višini druge ali tretje stopnice,

- ob vstopu na stopnice so bila opozorila oziroma znaki o pravilni vožnji in o tem, kdo tekočih stopnic ne sme uporabljati (osebe s palico, majhni otroci in osebe, ki imajo s seboj otroški voziček),

- prva toženka je v skladu s splošnimi priznanimi merili opozarjala uporabnike na pravilno vožnjo oziroma na pravilno uporabo tekočih stopnic,

- tožnica je bila na dan škodnega dogodka oseba, za katero je veljala prepoved uporabe tekočih stopnic,

- tožnica je za prehod v drugo nadstropje imela na razpolago še dvigalo in navadne stopnice, kar sicer ni bilo v prostoru, kjer so tekoče stopnice in so k alternativnim dostopom usmerjale table,

- prva toženka je tekoče stopnice redno pregledovala; stopnice so bile tehnično brezhibne, imele so ustrezne pripomočke, ki prispevajo k zaustavitvi stopnic;

- trditvam tožnice, da bi se morale stopnice same samodejno zaustaviti že ob zaznavi padca, sodišče ni pritrdilo.

8. Tožnica sicer nekatera zgoraj ugotovljena dejstva izpodbija, vendar neuspešno. Tako ne more uspeti s trditvami, da je bila hitrost stopnic v konkretnem primeru večja kot običajno, saj tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti trdila in še manj izkazala. Prav tako ni mogoče pritrditi njenim navedbam, da bi se stopnice morale samodejno zaustaviti že ob sami zaznavi padca osebe. Sodišče je na podlagi izpovedbe priče D.B. (serviser dvigal in tekočih stopnic) ugotovilo, da tudi sicer tekoče stopnice ne morejo zaznati padca ene ali dveh oseb. Je pa navedena priča izpovedala, da imajo stopnice tako-imenovani glavnik, ki zaustavijo stopnice, če pride notri kakšen tujek. Zgolj pavšalna je tudi pritožbena trditev, da v primeru samodejne ustavitve ob padcu ne bi prišlo do poškodb in da je do poškodb prišlo, ker je trajalo 22 sekund od padca do zaustavitve stopnic. Na podlagi česa tožnica zaključuje, da ob samem padcu ni utrpela poškodb in da je do poškodb prišlo šele v naslednjih 22 sekundah, pritožba ne pove. Iz medicinske dokumentacije¹ izhaja, da je tožnica utrpela površinske poškodbe glave in zgornjega uda ter več manjših ran na obeh golenih. Nobenega dvoma ni, da se takšne poškodbe lahko utrpijo tako ob samem padcu, kot tudi kasneje zaradi drsenja po stopnicah.

9. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da ni podana krivdna odgovornost prve toženke za nastalo škodo. Tega zaključka tožnica s pritožbo ne izpodbija.

10. Prvostopenjsko sodišče pa je zaključilo, da tekoče stopnice v trgovini, glede na konkretne okoliščine ter ob upoštevanju ustaljene sodne prakse², ustrezajo pravnemu standardu nevarne stvari, ker premikajoča tla očitno vplivajo na ravnotežje. Odgovornost prve toženke je po stališču prvostopenjskega sodišča objektivna, le te pa bi bila prva toženka oproščena, če bi ovrgla domnevo vzročnosti po 149. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar pa ji ni uspelo.

11. Druga toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi, stara več kot 20 let. Ker je v bazi sodnih odločb zgolj ena odločba, ki se nanaša na škodo, ki je bila povzročena ob uporabi tekočih stopnic, tudi ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi. Verjetnost, da bo prišlo do škodljive posledice, se v času spreminja, zato je za vrednotenje potreben dinamičen pristop. Z razvojem tehnologije se ne porajajo samo nove oblike nevarnosti, ampak raste tudi človekova intelektualna sposobnost, da obvaruje sebe v takšnem svetu, da torej pametno uporablja nevarne stvari³. Novejša sodna praksa strožje presoja, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki utemeljujejo objektivno odgovornost imetnika stvari. Ožja razlaga pojma nevarne stvari pomeni, da naša sodišča sledijo teoretikom in praktikom, ki so že dlje časa opozarjali, da je širjenje pojma nevarne stvari v nasprotju s temeljnimi načeli in funkcijo odškodninskega prava. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da v našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, zato je odgovornost po načelu vzročnosti ali objektivne odgovornosti izjema, ki jo je treba – kot vse izjeme – utesnjujoče razlagati. Nevarna stvar je tista, ki je nevarna sama po sebi in tista, ki je taka postala zaradi konkretnih okoliščin (ki pa niso zakrivljene) ali zaradi oseb, ki so udeležene pri učinkovanju stvari. Nevarna je tista stvar, pri kateri v konkretni situaciji obstaja neobičajno velika možnost nastanka škodljivih posledic ali pa možnost nastanka neobičajno velike škode. Tekoče stopnice so v zadnjih dvajsetih letih zelo pogost objekt za prehajanje med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih. Uporabljajo se tako v zaprtih objektih⁴, kot tudi na prostem⁵. Druga toženka utemeljeno opozarja, da je pri presoji ali gre za nevarno stvar treba upoštevati vse okoliščine od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti, do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, saj se v današnjih časih zelo pogosto uporabljajo za vzpenjanja ali spuščanja ljudi bodisi navzgor ali pa navzdol. Kljub pogostosti uporabe na njih le izjemoma prihaja do škodljivih in intenzivnih posledic. Obravnavane stopnice tudi niso postale nevarne zaradi konkretnih okoliščin. Tožnica je sicer zatrjevala, da so tekoče stopnice neobičajno hitro (sunkovito) startale in jo/ju z veliko hitrostjo potegnile navzgor, vendar je prvostopenjsko sodišče na podlagi vpogleda v posnetek nadzornih kamer ugotovilo, da te tožničine trditve ne držijo. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. V pritožbi sicer navaja, da so se konkretnega dne stopnice premikale hitreje kot običajno, česar, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ni izkazala. V konkretni situaciji tudi ni obstajala neobičajno velika možnost nastanka škodljivih posledic ali pa možnost nastanka neobičajno velike škode. Običajne nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, pa za opredelitev neke stvari kot nevarne ne zadoščajo⁶. Obravnavane tekoče stopnice po presoji pritožbenega sodišča niso nevarna stvar.

12. Utemeljitev objektivne odgovornosti prve toženke, s sklicevanjem na določbo 150. člena OZ, je zato materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi druge toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), medtem, ko je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo iz istih razlogov zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških postopka. Ker je tožnica v pravdi v celoti propadla, je drugi toženki dolžna povrniti njej nastale stroške postopka, ki jih je sodišče odmerilo na znesek 10,00 EUR in predstavljajo stroške za poštnino in fotokopiranja.

14. Ker je druga toženka v celoti uspela s pritožbo, ji je tožnica dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 215,00 EUR, od tega na račun sodne takse 210,00 EUR in 5,00 EUR na račun poštnine in fotokopiranja.

-------------------------------
¹ Glej zdravniški potrdili z dne 20.11.2017 in z dne 21.11.2017 v prilogah A/11 in A/13 spisa.
² Sodišče se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/96 z dne 26.11.1997.
³ K. Plauštajner. Problem nevarne stvari v pravu, Pravna praksa, št. 326, letnik 1995, stran 13.
⁴ Kot so npr. trgovski centri, letališke zgradbe, podzemne železniške in metro postaje...
⁵ Kot so npr. cestni in železniški podvozi in nadvozi...
⁶ Odločbe VS RS: II Ips 214/2018, II Ips 394/2011.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 706/2009
• VSL sklep II Cp 3079/2010
• VSL sodba I Cp 494/2009