<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep I Cp 86/2020

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:I.CP.86.2020
Evidenčna številka:VSK00033230
Datum odločbe:29.04.2020
Senat, sodnik posameznik:Sabina Vrčon (preds.), mag. Peter Baša (poroč.), Boženka Felicijan Hladnič
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:motenje posesti - hrup - dostop do nepremičnine - dotedanji način izvrševanja posesti

Jedro

Posestno varstvo, ki ga uveljavlja tožnik, pride v poštev zgolj izjemoma, in sicer ko povzročeni hrup onemogoča normalno (dotedanjo) izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Zaključek sodišča prve stopnje, da povzročeni hrup in ropot moti mir, počitek ter vznemirja tožnika z družino torej še ne vodi do tega, da je tožbeni zahtevek iz naslova motenja posesti utemeljen. V tej pravdi je pomembno, ali je bil ta hrup in ropot takšne intenzitete, da je odvrnil (onemogočil) posestnika od dotedanje uporabe stvari (stanovanja).

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se po novem glasi:

"I. Toženi stranki D.B. se v bodoče prepoveduje vsakršno motenje oziroma odvzem posesti, ki bi tožečo stranko F.K. oviralo ali kakorkoli drugače onemogočalo pri vstopu in izstopu (notranjem dostopu) do kleti v pritličnem delu stavbe na naslovu G.1.

II. Višji oziroma drugi tožbeni zahtevki (zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja – umika premičnin, ki blokirajo notranji dostop do kleti; zahtevek iz naslova motenja posesti zaradi postavljene omare ob vhodnih vratih v stanovanje tožeče stranke ter zahtevek zaradi ropotanja po vhodnih vratih in stropu ali drugačnega vznemirjanja družine tožeče stranke) se zavrne.

III. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka."

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika in pod točko I. sklenilo, da se mora toženec vzdržati vseh ravnanj, ki tožniku in njegovi družini onemogočajo mirno posest in uživanje njegove nepremičnine (posameznega dela stavbe št. 1 v stavbi št. 2 k.o. 3 K.) predvsem tako, da se mu prepoveduje vsakršno ropotanje po vhodnih vratih, stropu ali drugačno nepotrebno vznemirjanje družine tožnika. Pod točko II. je sklenilo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne, pod točko III. pa odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka.

2. Zoper to odločitev se pritožujeta tako tožnik kot toženec.

Tožnik v pritožbi izpodbija zavrnilni del sklepa (II. točka) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti ogled, saj bi le na ta način lahko pravilno ugotovilo toženčevo motenje. Ni se pravilno opredelilo do tega, kako oziroma kateri del kleti pravni stranki uporabljata in kako toženec dostopa do dela kleti, kjer ima svoje stvari. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sta imeli obe pravdni stranki soposest nad kletjo, saj je to soposest toženec ukinil že pred leti, s fizično razmejitvijo kleti na dva dela. Vsaka stranka je torej izvrševala izključno in neposredno posest nad svojim delom kleti. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je izključno sam uporabljal medetažo svojega dela kleti, do katere mu je toženec preprečil dostop z namestitvijo raznih predmetov pred (notranja) vrata in na stopnice. Tega ne spremeni dejstvo, da je lahko dostopal do talnega dela svoje kleti skozi zunanja vrata (iz ulice). Toženčevo kasnejše ravnanje, ko je delno prestavil težko škatlo pred notranjim vhodom v klet, tožniku ni omogočala normalnega dostopanja do kleti (medetaže kleti). Sodišče tudi ni pravilno ovrednotilo dejstva, da je toženec s postavitvijo visoke omare za čevlje neposredno pred vhodna vrata tožnikovega stanovanja (nekaj centimetrov od vrat), znatno spremenil dosedanje stanje in tožencu znatno otežil dostop do njegove nepremičnine. Pri tem ni šlo zgolj za neko nevšečnost, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Napačno je razumevanje glede načina uporabe hodnika neposredno pred stanovanjem pravdnih strank. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi oziroma ga spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Toženec v pritožbi izpodbija ugodilni del (I. točka) ter odločitev o stroških postopka (III. točka izreka). Opozarja, da je tožbo vložil zgolj tožnik, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da se mora toženec vzdržati vseh ravnanj, ki tožniku in njegovi družini onemogočajo mirno posest nepremičnine. Člani tožnikove družine v tej pravdi ne nastopajo na aktivni strani, zato je odločitev že iz tega razloga napačna. Te ugovore toženca, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji, je sodišče v celoti prezrlo. Meni, da bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek tudi že zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa. Dejanje, kot ga opisuje tožnik, ne predstavlja motilnega ravnanja, ki bi utemeljevalo sodno varstvo, saj s tem, ko naj bi toženec nekajkrat povzročil hrup, tožniku ni bila onemogočena uporaba nepremičnine. Tožnik tudi ni podal trditev kako (na kakšen način) naj bi bil s tem ravnanjem sam moten (navaja zgolj posledice pri svojih mladoletnih otrocih), niti da je šlo za nedovoljen ali prekomeren hrup (gre za starejšo večstanovanjsko stavbo v kateri se vse sliši). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celot zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženca, toženec pa je odgovoril na pritožbo tožnika. Oba sta priglasila stroške podanih odgovorov.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. V predmetni zadevi je sodišče obravnavalo tri sklope zatrjevanih motilnih ravnanj, in sicer 1.) namestitev premičnih stvari pred notranja vhodna vrata v klet, 2.) namestitev omare ob vhodna vrata v tožnikovo stanovanje in 3.) motenje zaradi povzročenega hrupa oziroma ropotanja.

6. Glede prvega motilnega ravnanja je tožnik zatrjeval, da je toženec postavil pred notranja vrata, ki vodijo v klet, večjo škatlo, nanjo položil večjo desko in starejši ventilator ter mu s tem onemogočil dostop do kleti. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta bila tako klet kot dostop do kleti v soposesti obeh pravdnih strank in da sta obe stranki potrdili, da sta do kleti dostopali tako iz notranje kot zunanje strani. Opisano ravnanje naj bi sicer poseglo v dotedanji način izvrševanja soposesti, vendar nanj ni bistveno vplivalo oziroma tožniku s tem ni bil v znatni meri otežen (onemogočen) dostop do kleti. Po naziranju prvostopenjskega sodišča ni šlo za protipraven poseg, saj je tožnik še vedno lahko dostopal do kleti iz zunanje strani (iz ulice).

7. Tožnik v pritožbi upravičeno opozarja, da ti zaključki niso pravilni. Ne glede na to, ali je bil dostop do kleti iz notranje strani v soposesti (souporabi) obeh pravdnih strank, iz procesnega gradiva izhaja, da je tožnik preko tega vhoda dostopal v klet, ta način uporabe pa je bil po namestitvi omenjenih predmetov onemogočen. To je razvidno tako iz predloženega slikovnega gradiva, kot iz izpovedbe tožnika in njegove žene, ki sta prepričljivo pojasnila, da sta uporabljala tako notranji (praviloma) kot tudi zunanji dostop do kleti, odvisno od vremenskih razmer oziroma od tega, kaj sta nosila (potrebovala), in da se zaradi škatle in drugih nastavljenih predmetov pred vrati ni več dalo vstopati v klet. S tem ravnanjem je bila torej omejena možnost tožnikovega dostopa do kletnih prostorov in spremenjen (moten) dotedanji način uporabe nepremičnine. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta poseg ni bil protipraven, ker je tožnik lahko še vedno dostopal do kleti iz zunanje strani. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prepovednemu delu tožbenega zahtevka ugodilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja pa ni utemeljen, da saj so bili ti predmeti zatem (nekako po vložitvi tožbe, kot je povedal tožnik) že odstranjeni.

8. Glede motenega dostopa do stanovanja je tožnik (med drugim) zatrjeval, da je toženec postavil omaro s čevlji neposredno ob vhodna vrata njegovega stanovanja, zato je imel otežen in oviran dostop. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bila omara postavljena ob vhodnih vratih tožnikovega stanovanja in samega dostopa v stanovanje (neposredno) ni onemogočala oziroma ovirala. Zaradi nje je sicer bilo do določene mere oteženo gibanje pred vrati, vendar pri tem ni šlo za takšno spremembo dejanskega stanja, ki bi utemeljevala posestno varstvo. V bližini teh vrat so se namreč že pred tem nahajale razne druge stvari (npr. nižja omara, regal za čevlje - "gajbica", ...), zaradi katerih so imeli člani tožnikove družine določene težave pri dostopu do svojega stanovanja, kot je recimo ob zaslišanju omenila tožnikova žena. Z namestitvijo sporne omare se narava tega predprostora ni bistveno spremenila, niti ni bila relevantno motena (poslabšana) možnost tožnikovega dostopa do stanovanja, zato je sodišče prve stopnje s tem povezan tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Sklep je v tem delu zmožen preizkusa, pritožnik pa neutemeljeno graja tudi odločitev glede neizvedbe predlaganega ogleda. Ta dokazni predlog je bil (upravičeno) zavrnjen z obrazložitvijo, da njegova izvedba ne bi pripomogla k ugotavljanju pravno relevantnega dejanskega stanja, ob čemer gre upoštevati, da je bila sporna omara tekom postopka že odstranjena. Za svoje dejanske ugotovitve in zaključke, ki jih pritožnik ne uspe omajati, je torej imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage že v (obsežnem) slikovnem gradivu ter zaslišanju prič in strank.

9. Glede motilnih ravnanj toženca, ki so povezani s hrupom oziroma ropotom, pa je tožnik zatrjeval (vloga z dne 17. 1. 2019), da se je 22. 12. 2018 ob priliki obiska prijatelja s 6 letnim sinom, zaslišal močan ropot po vhodnih vratih v njegovo stanovanje, ki ga je (glede na pretekle izkušnje) zagotovo povzročil toženec. Trdil je, da je bil ta ropot takšne narave in intenzitete, da je bistveno presegel glasno trkanje po vratih. Zaradi tega so se odrasli zdrznili, otroci pa otrpnili. Na tej podlagi je zahteval, da se toženec vzdrži vseh ravnanj, ki tožniku in njegovi družini onemogočajo mirno posest in uživanje nepremičnine, predvsem tako, da se mu prepoveduje vsakršno ropotanje po tožnikovih vhodnih vratih, stropu ali drugačno nepotrebno vznemirjanje tožnikove družine.

10. V nadaljnjih vlogah (vloga z dne 29. 5. 2019) je nanizal še določene druge podobne dogodke, recimo dogodek z dne 25. 1. 2019, ko naj bi toženec z glasnim odklepanje / zaklepanjem svojih vrat ter kričanjem močno prestrašil tožnikove otroke. Navedel je še, da je toženec v preteklosti večkrat zvonil pri tožniku, ropotal po njegovih vhodnih vratih in kričal /.../, zaradi česar je tožnik v spodnjem perilu pritekel k vratom /.../. V vlogi z dne 25. 9. 2019 je dodal, da toženec v zadnjem času kriči na tožnikove otroke in jih pri tem žali, zato doživljajo psihične stiske, predvsem starejša dva, ki sta stara 4 in 6 let. Tako naj bi nanju kričal in jima žugal 23. 8. 2019. Ko so se zatem srečali na hodniku pa je močno zaloputnil s svojimi vrati, da so se otroci prestrašili in začeli jokati.

11. Prenehanje vznemirjanja zaradi hrupa (ropota) se praviloma zagotavlja z opustitvenim zahtevkom iz naslova prepovedanih imisij ali odstranitve škodne nevarnosti, oziroma z zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic, če ta hrup in ropot povzroča pri oškodovancu določene psihične stiske, intimno spremembo načina življenja in podobno. Posestno varstvo, ki ga uveljavlja tožnik, pride v poštev zgolj izjemoma, in sicer ko povzročeni hrup onemogoča normalno (dotedanjo) izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Zaključek sodišča prve stopnje, da povzročeni hrup in ropot moti mir, počitek ter vznemirja tožnika z družino, torej še ne vodi do tega, da je tožbeni zahtevek iz naslova motenja posesti utemeljen. V tej pravdi je namreč pomembno, ali je bil ta hrup in ropot takšne intenzitete, da je odvrnil (onemogočil) posestnika od dotedanje uporabe stvari. Ti zaključki pa iz tožbenih trditev ne izhajajo. Tožnik je namreč navajal predvsem to, da so zaradi toženčevega kričanja in ropotanja prizadeti njegovi otroci, da ga vsi ti dogodki (toženčevo razbijanje po vratih, neprimerno obnašanje, kričanje, ...) dodatno vznemirjajo in da je zaradi tega v skrbeh za dobrobiti in zdravje svoje družine. Tožnik torej ne zatrjuje, da je zaradi teh dogodkov prišlo do spremembe njegove dejanske oblasti nad stvarjo, temveč navaja določene posege v osebne pravice in dobrine sebe (in svoje družine). Takemu cilju pa provizorično varstvo v okviru motenja posesti ni namenjeno. Pritožba toženca je torej v tem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je s tem povezan tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

12. Po delni spremembi sklepa sodišča prve stopnje je tožnik s svojim zahtevkom (še zmeraj) zgolj delno uspel, zato je pravilna odločitev, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). V tem delu je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo. Ker sta obe pravdni stranki tudi v pritožbenem postopku zgolj delno uspeli, je pritožbeno sodišče še odločilo, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 24, 25, 31, 33,99
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 134

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzNjc5