VSK Sklep I Ip 234/2020

Jedro

V primeru obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP tridesetdnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči od dneva, ko se šteje, da je odločba, ki je postala pravnomočna, stranki vročena (tudi v primeru, če stranka trdi, da je bila vročitev opravljena nepravilno oziroma da ji odločba sploh ni bila vročena) oziroma od pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje, kadar bi rok začel teči preden bi odločba postala pravnomočna (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 396. člena ZPP v zvezi s 15 členom ZIZ). Za presojo pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka torej dejstvo, kdaj se je stranka seznanila s sklepom o izvršbi in izvedela za možnost vložitve predloga za obnovo postopka, ni relevantno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za obnovo postopka zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik in navaja, da sodišče v ponovljenem postopku ni odpravilo napak, ki jih je zagrešilo v razveljavljenem sklepu, ampak je celo zaključilo, da je bil sklep o izvršbi dolžniku pravilno vročen, ker je bil vročen upniku in izvrševalcem sklepa. Prav tako sodišče navaja, da dolžnik ni predložil dopisa delodajalca ali sporočil, da je delodajalca zamenjal, pri čemer dolžnik niti ni vedel, da bo ta okoliščina za sodišče pomembna. Sodišče je tako odločitev oprlo na podlago, ki je dolžnik ni mogel predvideti, zaradi česar je izpodbijani sklep presenečenje. Iz izpodbijanega sklepa tudi še vedno ne izhajajo razlogi glede nedovoljenosti. Dolžnik je v predlogu kot dokazni predlog navedel zaslišanje, česar sodišče ni izvedlo. Navedba sodišča, da bi moral predložiti dopis delodajalca, tako ni zmožna preizkusa. Sodišče navaja, da je bil sklep o izvršbi pravilno vročen, kar ne drži, zaradi česar je dolžnik tudi vložil predlog za obnovo postopka. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, zato dolžnik ne ve, zakaj naj bi bil njegov predlog nedovoljen. Dolžnik je pojasnil, kdaj je za sklep o izvršbi izvedel, zato ni relevantna okoliščina, kdaj je bil sklep komu drugemu vročen, dolžnik pa tudi nima bančne kartice, da bi se seznanil z morebitno blokado. Sodišče je tako predlog v nasprotju z določbo 398. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo, pri čemer razloga za zavrženje ni pojasnilo. Poleg tega je sodišče predlog vročalo nasprotni stranki in se do predloga vsebinsko opredelilo, kar očitno pomeni, da ni podlage za zavrženje. S tem je zagrešilo relativno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost sklepa. V ponovljenem postopku tako sodišče ni odpravilo nobene kršitve, na katero je opozorilo pritožbeno sodišče, ampak je le poseglo v pravico dolžnika, saj je izpodbijani sklep povsem neobrazložen, pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da je dolžnik predlagal svoje zaslišanje in priložil listinske dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo in se do njih ni opredelilo. S tem je podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nezakonito je tudi stališče sodišča, da četudi sklep o izvršbi dolžniku ni bil vročen, je bil vročen izvrševalcem sklepa. Bistveno je, da sklep dolžniku ni bil vročen, vročanje ostalim ni relevantno. Takšno stališče sodišča ne omogoča preizkusa in predstavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe sodišča, da ima dolžnik od 22. 5. 208 do 26. 8. 2021 prijavljeno začasno prebivališče v Sloveniji, so v nasprotju z Zakonom o prebivališču, ki določa, da se začasno prebivališče lahko prijavi le za dve leti. Poleg tega so tudi v nasprotju z listinami v spisu, in sicer z izpisom iz fonetičnega indeksa oseb, iz katerega izhaja, da ima dolžnik začasno prebivališče prijavljeno na V. 1, P. S tem je ponovno podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik ponovno izpostavlja, da poštni nabiralnik na naslovu L. 2 uporablja več oseb. Iz fotografije, ki je priložena predlogu za obnovo, je razvidno, da na njem ni imen in priimkov oseb, ki ga uporabljajo, zaradi česar bi poštni uslužbenci morali ravnati po drugem odstavku 141. člena ZPP in pisanje izročiti pošti, na vratih stanovanja pa pustiti obvestilo. Dolžnik takšnega obvestila na vratih ni dobil in se zato s sklepom ni mogel seznaniti. Tudi Zakon o poštnih storitvah določa, da morajo biti hišni predalčniki označeni s priimkom uporabnikov poštnih storitve. Poštni nabiralnik torej ne izpolnjuje pogojev, da bi se v njem puščale pošiljke. Sodišče bi zato moralo izvesti ugotovitveni postopek in ne zgolj pavšalno podati svojih stališč ne glede na dejansko stanje, opisano v predlogu za obnovo postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je dolžnik predlagal obnovo postopka po 2. točki 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), torej iz razloga, ker mu z nezakonitim postopanjem, in sicer z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Trdil je namreč, da mu sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nikoli ni bil vročen in se je z njim seznanil šele, ko ga je o rubežu plače obvestil njegov delodajalec aprila 2019. Sodišče prve stopnje je o dolžnikovem predlogu za obnovo postopka že odločalo in ga s sklepom z dne 22. 7. 2010 zavrglo. Navedeni sklep je bil razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje odločitev o ponovnem zavrženju predloga za obnovo postopka utemeljilo z ugotovitvijo, da je ta vložen prepozno, saj dolžnik ni izkazal, da se je s sklepom o izvršbi seznanil šele aprila 2019, kot zatrjuje. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu v zadostni meri in razumljivo pojasnjeni razlogi o odločilnih dejstvih, tako da ga je mogoče preizkusiti. Prav tako ni v njem nasprotij o odločilnih dejstvih. Izpodbijana odločitev namreč temelji na presoji (ne)pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ne pa tudi njegove dovoljenosti in utemeljenosti. Drugačno stališče pritožbe ni utemeljeno. Upoštevaje navedeno očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Pritožba tudi ne more uspeti z očitkom, da je sodišče predlog vročalo nasprotni stranki v odgovor, čeprav slednje v primeru zavrženja, upoštevaje določbo 398. člena ZPP, ni predvideno, saj takšno postopanje sodišča na samo pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivalo.

6. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ta kršitev je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov (ko sodišče vsebini dokaza pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo - nepravilen prenos podatka). Takšne napake pa dolžnik v pritožbi sploh ne zatrjuje.

7. V primeru obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP tridesetdnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči od dneva, ko se šteje, da je odločba, ki je postala pravnomočna, stranki vročena (tudi v primeru, če stranka trdi, da je bila vročitev opravljena nepravilno oziroma, da ji odločba sploh ni bila vročena) oziroma od pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje, kadar bi rok začel teči preden bi odločba postala pravnomočna (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 396. člena ZPP v zvezi s 15 členom ZIZ). Za presojo pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka torej dejstvo, kdaj se je stranka seznanila s sklepom o izvršbi in izvedela za možnost vložitve predloga za obnovo postopka, ni relevantno¹.

8. V predmetni zadevi je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen s fikcijo vročitve dne 25. 10. 2018 in je, kot izhaja tudi iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, postal pravnomočen in izvršljiv dne 3. 11. 2018. Odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka, ki ga je dolžnik vložil dne 17. 5. 2019, kot prepoznega je torej pravilna.

9. Ostale navedbe, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer o tem, kdaj se je dolžnik s sklepom o izvršbi seznanil ter s tem povezana graja ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi navedbe v zvezi s pravilnostjo vročitve sklepa o izvršbi, glede na zgoraj navedeno niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve, in zato niso terjale odgovora sodišča.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, po tem, ko tudi kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni zasledilo, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o zavrnitvi priglašenih pritožbenih stroškov je zajeta že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

-------------------------------
¹ Prim. VSL sklep I Cpg 1042/2011, VDSS sklep Pdp 494/2018, VS RS sklep II Ips 140/2007.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 11/2020
• Sklep II Ips 151/2002, II Ips 469/2002
• VSRS Sklep Cpg 1/2018