VSK Sodba II Kp 16201/2019

Jedro

Ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, ko torej ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev, bo obsodilno sodbo izdalo le tedaj, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče onkraj razumnega dvoma sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.

Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno, so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Izrek

I. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženo AH spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1. Obtoženki je na podlagi drugega odstavka 204. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 je obtoženki, ob upoštevanju enotne kazni 1 leto in 10 mesecev zapora, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča 1 opr. št. I K A z dne 10.7.2019, ki je postala pravnomočna 2.9.2019 in kazen, določeno z izpodbijano sodbo, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 2 leti zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 je obtoženi v izrečeno enotno kazen zapora vštelo del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča 1, opr. št. I K A, od 8.8.2019 dalje. Na podlagi drugega odstavka 60. člena KZ-1 ni preklicalo pogojne obsodbe Okrajnega sodišča 2 opr. št. III K B dne 28.9.2018, s katero je bila obtoženki za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določena kazen 7 mesecev zapora, s preizkusno dobo petih let. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 obtoženki čas prestajanja zaporne kazni po tej sodbi ni vštelo v preizkusno dobo po navedeni pogojni obsodbi. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženka oškodovani DL iz P, dolžna plačati 200 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP – zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju zagovornika ni dokazano, da naj bi v kritičnem času obtoženka vzela iz denarnice DL 200,00 EUR, saj oškodovanka ni videla, da naj bi obtoženka v njenem stanovanju odprla denarnico in iz nje vzela dva bankovca po 100,00 EUR, prav tako pa na njeni denarnici oziroma kuverti niso bile najdene biološke sledi ali prstni odtisi obtoženke. Obtoženki tudi niso bila zasežena dva bankovca po 100,00 EUR, obtoženka bankovcev tudi ni unovčila oziroma spravila v obtok. Izpodbijana sodba temelji na tako imenovanih indicih, to je sumih oziroma domnevah, ne pa na dokazih, zato zoper obtoženko ni moč izreči obsodilne sodbe.

5. Vloga pritožbenega sodišča je kontrolna, kar pomeni, da pritožbeno sodišče kontrolira metodo, s katero je sodišče prve stopnje prišlo do svojih zaključkov in v kontroli argumentov, s katerimi je te zaključke obrazložilo. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno tedaj, ko bo onkraj razumnega dvoma podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje za uporabo materialnega prava. Pot, po kateri pride sodišče do takšnega zaključka, pa mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Takšna ocena bo morala biti še toliko bolj skrbna in kritična v primeru, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, ko torej ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov-indicev, torej ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva. V teh primerih bo obsodilno sodbo izdalo le tedaj, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče onkraj razumnega dvoma sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. ¹

6. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi, ki bi obtoženko neposredno obremenjevali, saj, kot to zatrjuje pritožnik, oškodovanka obtoženke ni videla, da bi v njenem stanovanju iz njene torbice vzela denar, obtoženki ta denar ni bil zasežen, na kuverti pa tudi niso bile najdene biološke sledi ali prstni odtisi obtoženke. Glede na navedeno, je sodišče o tem, da je obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje, sklepalo na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, s presojo katerih je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko onkraj razumnega dvoma zaključilo, da je obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi analize obtoženkinega zagovora, izpovedbe oškodovane DL, izpovedb prič AP in KR, posnetkov nadzornih kamer banke v P in listinskega gradiva ter na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (ko je pretehtalo vsak dokaz in v zvezi z drugimi dokazi) sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno (točki 12 in 13 izpodbijane sodbe) so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V pritožbi navedeni pomisleki pa zanesljivosti zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne omajajo.

7. Trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje predkaznovanost obtoženke uporabilo kot dokaz, je protispisna, saj je iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je to dejstvo, ki izhaja iz obtoženkinega kazenskega lista, sodišče, skladno z določilom 49. člena KZ-1, štelo kot obteževalno okoliščino pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

8. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v točkah 15 - 17 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezno vrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obtoženki za očitano kaznivo dejanje določilo primerno dolgo zaporno kazen, nakar ji je upoštevajoč določila o steku izreklo primerno dolgo enotno kazen zapora, ki povsem ustreza teži storjenim kaznivim dejanjem, stopnji krivde obtoženke in okoliščinam v katerih so bila kazniva dejanja storjena, zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

9. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Komentar Zakona o kazenskem postopku mag. Štefana Horvata, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 736; sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 4/2006 z dne 17.7.2006.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2835/2009
• VSC Sodba II Kp 38577/2014
• VSM Sodba IV Kp 23449/2011