<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba Cpg 34/2020

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:CPG.34.2020
Evidenčna številka:VSK00033463
Datum odločbe:13.05.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Gorazd Hočevar (preds.), mag. Jana Petrič (poroč.), Sabina Vrčon
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POMORSKO PRAVO
Institut:nepogodbena odškodninska odgovornost - zavarovanje odgovornosti lastnika plovila - skrbnost dobrega gospodarja - nepredvidljive okoliščine in višja sila

Jedro

Po definiciji iz 745. člena Pomorskega zakonika (PZ) v zvezi z določbo 744. člena istega zakona je šlo za plovbno nezgodo ("trčenje ladij"), za katero se uporabljajo določbe PZ in ne splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 746. člena PZ za škodo, ki nastane v takih primerih, odgovarja ladja (njen lastnik), za katero se dokaže, da je škoda povzročena po njeni krivdi. V primerih iz 752. člena PZ (naključje, višja sila ali če vzroka ni mogoče ugotoviti) škodo trpi oškodovanec. Povedano pomeni, da ni objektivne odgovornosti in da je dokazno breme za krivdo na oškodovancu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 54.075,60 EUR iz naslova škode, ki je tožeči stranki (oziroma njenemu zavarovancu) nastala v nezgodi 18.1.2017, ko je plovilo V., zavarovano pri toženi stranki, zaradi burje odtrgalo iz komunalnega priveza na boji v I. in odneslo v M. I., kjer je poškodovalo tam privezano plovilo L., zavarovano pri tožeči stranki. Iz razlogov sodbe izhaja, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče pripisati krivdne odgovornosti, saj je storil vse, kar je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega gospodarja, da bi preprečil, da bi se plovilo odtrgalo s priveza. Pri svoji odločitvi se je sodišče oprlo zlasti na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Po mnenju pritožnice je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer bi moralo za krivdo uporabiti standard dobrega strokovnjaka, saj s plovili lahko upravljajo le osebe, ki opravijo izpit za voditelje čolnov. Zavarovanec tožene stranke je tak izpit imel, zato bi moral poznati pravila varnega upravljanja s plovili ter pri tem primerno ukrepati ob izdaji opozoril, da bo zapihala močna burja. Po prepričanju pritožnice pa zavarovanec tožene stranke ni zadostil niti standardu dobrega gospodarja. Sodišče bi moralo razlikovati med imetniki plovil, ki morajo za svoje plovilo skrbeti celo leto in med tistimi, ki si plovilo morda sposodijo enkrat letno. Posebej pa še med skrbnostjo imetnika, ki ima svoje vozilo privezano v marini in tistega, ki ima vozilo parkirano na boji sredi zaliva, kot v predmetni zadevi. V takem primeru je od imetnika zahtevana večja skrbnost, torej boljša opremljenost in vzdrževanost vozila ter dodatni ukrepi pri privezovanju plovila (na primer namestitev zaščite, s katero bi preprečili pretrganje vrvi). Povprečno skrben imetnik plovila bi moral odstraniti nevarnosti na plovilu (na primer oster rob palube, vijake, preko katerih drsa privezana vrv), pravilno in varno privezati svoje plovilo, pričakovati takšne vremenske pogoje, po potrebi (ki je očitno obstajala) dodatno zaščititi vrv, kjer je obstajala nevarnost, da se bo ta strgala, svoje plovilo redno preverjati in po potrebi ustrezno ukrepati. V zvezi s tem je izvedenec V. v mnenju navedel, da je oster premični rob z vijaki pripomogel k strganju vrvi, kar posledično pomeni, da oprema plovila Vihar ni bila primerna. Zaščita ostrega dela plovila pa bi lahko zmanjšala možnost pretrganja vrvi, oziroma bi podaljšala čas do pretrganja vrvi. Prav tako je navedel, da lokacija, kjer je bilo plovilo privezano, glede na letni čas ni bila primerna. Stališče sodišča, da zadošča, da je šlo za komunalni privez, je napačno tako z dejanskega kot s pravnega stališča in to že samo zaradi okoliščine, da je bilo plovilo privezano na boji sredi zaliva, pozimi in brez nadzora (lastnika živita v L.). Če sta imetnika želela na ta način nekaj privarčevati, zaradi česar plovila nista parkirala v M., ne bi smelo biti v škodo tretjim. Poleg tega ugovora, da gre za komunalni privez, tožena stranka sama pravočasno niti ni podala in ga sodišče zato ne bi smelo upoštevati. Ker burja hitrost, kakršno je dosegla 18.1.2017, dosega v povprečju vsako drugo ali tretje leto (poročilo ARSO), ni mogoče govoriti o višji sili. V obravnavanem obdobju je bila burja tudi regionalno dobro napovedana. Sodišče je v zvezi s tem izvedensko mnenje izvedenca V. o tem, da naj bi burja predstavljala presežek, napačno in izven konteksta interpretiralo. Že samo plovilo, veliko in težko kot V., predstavlja nevarno stvar, če se nahaja v vodi (upravljajo jo lahko izključno za to usposobljene osebe). V nobenem primeru pa ne moremo ugotoviti, da ne gre za nevarno stvar, pri več ton težkemu plovilu, ki ga brez nadzora po morju nosi burja in močni morski tokovi. Na koncu tožeča stranka ugovarja še bistveno kršitev postopka, ker je sodišče pri odločanju upoštevalo prepozno predložene fotografije, saj tožena stranka prepozne predložitve ni opravičila. Te fotografije bi sodišče moralo tudi izločiti iz spisa, da jih izvedenec ne bi mogel videti, saj se je ta z vpogledom vanje "okužil". Sodišče bi zato moralo imenovati novega izvedenca.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi dejansko stanje glede poteka nezgode ni sporno. P. V., (so)last zavarovanca tožene stranke je bilo vezano na komunalni boji v I.. Dne 18.1.2017 je plovilo zaradi močne burje odtrgalo (pretrgale so se vrvi, s katerimi je bilo plovilo privezano) z boje in ga zaneslo v M. I., kjer je poškodovalo tam privezano plovilo L., last zavarovanca tožeče stranke.

6. Po definiciji iz 745. člena1 Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ) v zvezi z določbo 744. člena2 istega zakona je šlo za plovbno nezgodo ("trčenje ladij"), za katero se uporabljajo določbe PZ3 in ne splošne določbe OZ. Po določbi 746. člena PZ za škodo, ki nastane v takih primerih, odgovarja ladja (njen lastnik), za katero se dokaže, da je škoda povzročena po njeni krivdi. V primerih iz 752. člena PZ (naključje, višja sila ali če vzroka ni mogoče ugotoviti) škodo trpi oškodovanec. Povedano pomeni, da ni objektivne odgovornosti in da je dokazno breme za krivdo na oškodovancu4. Pritožba je zato v delu, v katerem se sklicuje na objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke kot imetnika nevarne stvari, neutemeljena in vprašanje, ali gre za nevarno stvar, ni pravno pomembno.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da v konkretnih okoliščinah ni šlo za višjo silo. Elementi višje sile so: zunanji vzrok, nepričakovanost in nepredvidljivost ter neodvrnljivost posledic. V severnem J. je pozimi burja pogost in nikakor ne nepričakovan pojav. Pritožnik pravilno opozarja, da je iz izvedenskega mnenja in poročila ARSO razvidno, da je bila močna burja regionalno dobro napovedana in da ni šlo za najmočnejšo burjo, temveč do tako močne burje pride pogosteje kot na 10 let. Glede na to bi bilo možno odvrniti posledice (na primer s pravočasno premestitvijo plovila5).

8. Vseeno pa je odločitev sodišča prve stopnje glede na zgoraj povzeto pravno podlago pravilna. Za presojo krivde je uporabilo pravilen standard, to je standard dobrega gospodarja6. Imetnika plovila se s plovbo ne ukvarjata profesionalno, zato zanju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 6. člena OZ7. Tega dejstva ne spremeni zahteva, da lahko plovila upravljajo le osebe, ki naredijo izpit za voditelja čolna. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na analogijo z vozniki motornih vozil, od katerih se prav tako ne zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka (če se s prevozi ne ukvarjajo profesionalno). Bistveno je, da se skrbnost dobrega strokovnjaka zahteva od oseb, ki v pravni promet vstopajo zaradi zaslužka in je zato primerno, da se od njih zahteva večja skrbnost. V predmetni zadevi pa ni šlo za tak primer.

9. Tožeča stranka je imetnikoma plovila očitala, da sta plovilo privezala na boji, čeprav bi ga glede na napovedano burjo morala premestiti v, na primer, M., ter da nista dodatno zaščitila vrvi, oziroma da nista zaščitila ostrih delov, ob katere so vrvi ob premikanju plovila drgnile. Glede prvega je izvedenec res zapisal, da bi nepravilnost lahko bila v tem, da je bilo privezno mesto postavljeno na lokaciji, ki zaradi vremenskih pojavov ni primerna za zimski čas, oziroma trajni privez. Na zaslišanju pa je nato pojasnil, da je šlo za komunalni privez in da naj bi bil privez zato načeloma z vidika povprečnih uporabnikov varen. Na to okoliščino se je pri odločitvi sklicevalo tudi sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče se strinja, da lastnika vozila nista ravnala neskrbno samo zato, ker sta plovilo privezala na komunalni boji. Čeprav sta morda pri tem glede na cene priveza v marinah prihranila, ostaja dejstvo, da je šlo za komunalni privez, ki sta ga dobila od upravljalca pristanišča. To8 pa zadošča za zaključek, da je povprečen imetnik plovila za rekreativni namen lahko štel, da je privez, kakršnega (proti plačilu) nudi pooblaščen upravljalec, varen tudi pozimi ob močnejši burji.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo plovilo vezano po predpisih in po običajih za to območje, privezni vrvi sta bili primerne debeline in s tem nosilnosti za velikost plovila V. (ti zaključki za pritožbo niso sporni). Lastnika plovila sta nekaj dni pred napovedano burjo preverila vrvi in jih med ostalim tudi podaljšala, da je bil kot manjši in se vrvi nista drgnili ob rob. Do pretrganja je prišlo, ker se je plovilo zaradi burje premikalo in delno obračalo, zaradi česar sta privezni vrvi začeli drsati ob premec plovila in se sčasoma oslabili do te mere, da sta se pretrgali (najprej ena, nato še druga vrv). Na mestu na katerem je prišlo do pretrganja, nameščanje dodatne zaščite vrvi ni običajno, prav tako ni znano, ali bi v konkretnem primeru to sploh pomagalo (mnenje izvedenca). Podobno velja za zaščito ostrih delov, glede katerih je izvedenec res navedel, da bi zaščita ostrega dela plovila lahko zmanjšala možnost pretrganja vrvi, oziroma bi lahko podaljšala čas do pretrganja vrvi, vendar je hkrati pojasnil, da je težko reči, ali bi v konkretnem primeru to dejansko pomagalo in se vrv kljub zaščiti ne bi strgala. Na podlagi izvedenskega mnenja torej dejansko ni mogoče z gotovostjo ugotoviti niti, da je zatrjevana opustitev v vzročni zvezi s škodo. Še pomembnejše pa je, da po mnenju izvedenca lastnik čolna, tudi če ima opravljen izpit za voditelja čolna, možnost pretrganja vrvi zaradi drsanja ob ostre dele plovila (do katere ob običajnih vremenskih razmerah niti ne pride) težko opazi kot problem. V splošnem sicer lahko vsak lastnik plovila predvideva, da je možno, da bi zaradi ekstremnih vremenskih razmer prišlo do odtrganja plovila z boje, ne pa specifično, da se bo zgodilo na tak način, kot se je v predmetni zadevi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato lastnikoma plovila V. ni mogoče očitati, da nista ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je za nesrečo krivo plovilo, zavarovano pri toženi stranki, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, pravilna.

11. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitanih kršitev postopka. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da je šlo za komunalni privez. Ker to dejstvo ni bilo sporno, je sodišče nanj lahko oprlo nadaljnje ugotovitve. Glede uporabljenih fotografij pa pritožnik ne pove, kako je uporaba teh fotografij (tožeča stranka se je glede njih lahko izjavila in njena pravica do izjave ni bila kršena) konkretno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in že iz tega razloga s pritožbo ne more uspeti.

12. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------
1 Določbe tega poglavja se uporabljajo za odgovornost za škodo, ki jo (med ostalim) povzroči zasidrana ladja ali je povzročena zasidrani ladji.
2 Določbe tega poglavja zakona se uporabljajo za vsako plovilo in za hidroavione na vodi.
3 Prav glede krivde so določbe OZ, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, za tožnika celo ugodnejše od določb PZ. Kljub drugačnemu dokaznemu bremenu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da krivda ni podana.
4 Enako kot za ostale predpostavke odškodninske odgovornosti.
5 Pri pravnem standardu "posledic ni bilo mogoče odvrniti" se kot kriterij upošteva najbolj skrben udeleženec obligacijskih razmerij (primerjaj Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem (1978), str. 173.
6 Ker to vprašanje v PZ ni urejeno, se uporablja OZ.
7 Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).
8 Ne da bi tožeča stranka navedla kakšne konkretne okoliščine, na podlagi katerih bi morala imetnika plovila podvomiti v varnost priveza na mestu, kjer je bil. Boja se navsezadnje ni odtrgala.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Pomorski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2016) - PZ-UPB5 - člen 744, 745, 746, 752.
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyODc4