VSK Sodba III Kp 34134/2020

Jedro

Kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi migracijami oz. nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red države in s tem tudi za varnost ljudi. Obtoženec, ki je tujec, je teritorij Republike Slovenije izkoristil za storitev obravnavanega kaznivega dejanja zgolj z namenom hitrega in lahkega zaslužka ter kljub zavedanju možnosti prenosa in razširitve virusa COVID-19, kar kaže na njegove osebne okoliščine, ki predstavljajo resno grožnjo za javni red in mir Republike Slovenije. Glede na navedeno so podani vsi pogoji za izrek stranske kazni, izgona tujca iz države.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtoženemu D. D. izreče še stranska kazen izgon tujca iz države za čas dveh let.

II. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v priporu pa se ne šteje v čas trajanja te kazni.

III. V ostalem se pritožba državne tožilke kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Obtoženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sobo obtoženega D. D. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter mu je na podlagi iste določbe izreklo kazen devet mesecev zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 3,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen štelo prestan pripor od 6.6.2020 od 16.50 ure dalje. Glede denarne kazni je odločilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper to sodbo je vložila pritožbo državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter obtožencu izreče kazen enajstih mesecev zapora, denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 4,00 EUR oz. v višini 1.000,00 EUR in stransko kazen izgona tuja iz države za dobo dveh let.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Pritožnica navaja, da pri odmeri zaporne kazni in denarne kazni sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže kaznivega dejanja, ki varuje več dobrin in sicer javni red in mir Republike Slovenije ter pravni red ostalih držav Evropske unije znotraj Schengenskega območja ter varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo. Težo kaznivega dejanja utemeljuje tudi z dejstvom, da je zakonodajalec z novelo Kazenskega zakonika (KZ-1G) zvišal zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in je sedaj predpisana kazen od tri do deset let zapora. Glede obteževalnih okoliščin pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu z M. P. ter po vnaprejšnjem dogovoru z neznanim sostorilcem, pri čemer sta skupaj na ozemlje Republike Slovenije spravila deset tujcev, nato pa tujce še prevažala po ozemlju Republike Slovenije. Po oceni pritožnice sta obdolženca s tem izpolnila dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Pritožnica nadalje trdi, da je bil obtoženec pri storitvi kaznivega dejanja vztrajen in odločen ter ga pri tem niso odvrnile njegove družinske okoliščine, zato teh ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi zdravstveni vidik takih prehodov čez državno mejo, pri čemer izpostavlja trenutne razmere zaradi pandemije virusa COVID-19. Okoliščina, da obtoženec do prejetja ni bil redno zaposlen ne more vplivati na višino kazenske sankcije oz. dnevnih zneskov pri določitvi denarne kazni, saj se skladno z drugim odstavkom 47. člena KZ-1 višina dnevnih zneskov določi z upoštevanjem splošnih pravil odmere kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Trdi, da je izrečena denarna kazen tudi nesorazmerno nizka v primerjavi z denarnimi kaznimi, kot jih sodišča izrekajo v podobnih primerih (izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 59038/2019).

5. Zgoraj povzete pritožbene navedbe so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji v delu, ki se nanaša na izrečeno zaporno in denarno kazen obrazložilo v drugem in tretjem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovilo in ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Kot olajševalno okoliščino je pravilno upoštevalo, da obtoženec še ni bil obsojen in da je priznal krivdo. Res je zakonodajalec z novelo Kazenskega zakonika zvišal zaporno kazen za predmetno kaznivo dejanje (od tri do deset let zapora), vendar to na obravnavano zadevo nima vpliva, saj je novela ZKP-1G pričela veljati šele 11.7.2020. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da je v času storitve kaznivega dejanja bila predpisana kazen do pet let zapora, kar pomeni, da je spodnja meja en mesec zapora (prvi odstavek 46. člena KZ-1). Ravno tako pritožnica nima prav, da je bil obtoženec spoznan za krivega storitve dveh izvršitvenih oblik očitanega kaznivega dejanja, saj je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da je uresničil le eno izvršitveno obliko in sicer, da je "enega ali več tujcev za plačilo nezakonito spravil čez mejo ali ozemlje države". Pritožnica ima prav, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, vendar nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevati pri odmeri zaporne kazni, saj drugače kot z direktnim naklepom tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti.

6. Tudi izrek denarne kazni je pravilen in ga pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pritožnica zmotno ocenjuje, da na višino denarne kazni nima nobenega vpliva okoliščina, da obtoženec ni zaposlen. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri izreku denarne kazni določilo sto dnevnih zneskov ter je pri tem pravilno upoštevalo splošna pravila za odmero kazni, višino dnevnega zneska 3,00 EUR pa je pravilno odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca, kar je v skladu s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1. Pritožnica izrečeno denarno kazen primerja z izrečeno denarno kaznijo v kazenski zadevi opr. št. I K 59038/2019, vendar izpostavljena zadeva ni primerljiva (obtoženec je bil zaposlen in je prejemal plačo v višini 1.300,00 do 1.500,00 EUR, v obravnavani zadevi pa je obtoženec brez poklica, brez zaposlitve in se preživlja s priložnostnimi deli).

7. Pritožnica pa ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti njenemu predlogu za izrek stranske kazni izgona tujca iz države za čas dveh let. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da za izrek kazni izgona tujca iz države niso bili izpolnjeni vsi pogoji - tisti, ki se nanašajo na osebne okoliščine na strani obtoženca, na podlagi katerih bi bila podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Pritožnica pravilno opozarja, da tovrstna kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi migracijami oz. nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red države in s tem tudi za varnost ljudi. Obtoženec, ki je tujec, je teritorij Republike Slovenije izkoristil za storitev obravnavanega kaznivega dejanja zgolj z namenom hitrega in lahkega zaslužka ter kljub zavedanju možnosti prenosa in razširitve virusa COVID-19, kar kaže na njegove osebne okoliščine, ki predstavljajo resno grožnjo za javni red in mir Republike Slovenije. Glede na navedeno so podani vsi pogoji za izrek te stranske kazni, zato jo je pritožbeno sodišče obtožencu izreklo v trajanju dveh let, pri čemer je upoštevalo okoliščine, ki so bile upoštevane tudi pri odmeri zaporne in denarne kazni. Izrek te stranske kazni je tudi sorazmerna okoliščinam na strani obtoženca, saj v Republiki Sloveniji nama stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitve ali družine, zato ga ta kazen tudi ne bo bistveno prizadela.

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (394. člen ZKP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Pritožbeno sodišče je obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov nastalih v sojenju na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

24.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Kp 47234/2018
• VSK Sodba II Kp 8306/2020
• VSL sodba III Kp 39547/2015