<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep I Cp 273/2019

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2019:I.CP.273.2019
Evidenčna številka:VSK00030567
Datum odločbe:26.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Sabina Vrčon (preds.), mag. Peter Baša (poroč.), Špela Prodan
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:etažna lastnina - skupni deli stavbe - nujni skupni del stavbe - zemljišče - razpolaganje s skupnimi deli stavbe - sprememba namembnosti skupnega dela večstanovanjske stavbe - ničnost pogodbenega določila, ki nasprotuje kogentnemu predpisu

Jedro

Etažni lastniki lahko na določenem delu zemljišča ukinejo solastninsko skupnost oziroma status skupnega dela, vendar pod pogojem, da ta del zemljišča (zaradi svoje narave in namena) ni nujno potreben za celotno nepremičnino. Ključno pravno vprašanje v tej pravdi je, ali parcela št. 3 predstavlja nujni skupni del stavbe na naslovu Ulica 1, B., kar pa je treba presojati v smislu minimalnega obsega gradbene parcele1, torej projekcije prostora, v katerem stavba obstoji, na zemeljsko površino, ne pa v smislu pripadajočega ali t.i. funkcionalnega zemljišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pogodba o priznanju lastninske pravice, sklenjena med prvo toženko in drugim tožencem dne 7. 3. 2018 - v delu, ki se nanaša na parcelo št. 3 k.o. A.1 - nična, ter zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na ime prve toženke. Glede na navedeno je tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti 376,82 EUR pravdnih stroškov, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba napačna, nerazumna, arbitrarna in nezmožna preizkusa. S pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu stavbe na naslovu Ulica 1, B., je po samem zakonu pridobil tudi solastninsko pravico na zemljišču, ki je bilo in je še vedno opredeljeno kot funkcionalno zemljišče oziroma skupni del stavbe. Iz javnih podatkov je jasno razvidno, da je bila parcela št. 1 (iz katere je nastala parcela št. 3) dvorišče oziroma funkcionalno zemljišče. Zaradi tega ne more biti dvoma, da je tudi parcela št. 3 del tega funkcionalnega zemljišča. Ker je bila parcela št. 1 funkcionalno zemljišče, je prva toženka ni mogla veljavno razdeliti, se sama vknjižiti kot izključna lastnica parcele št. 3 in to parcelo s pogodbo dne 7. 3. 2018 prenesti na drugega toženca. Razpolaganje tako s parcelo št.1 kot s parcelo 3 je torej nično. Sodišče prve stopnje pa se niti ni ukvarjalo z vprašanjem nedopustnosti delitve funkcionalnega zemljišča (parcele št. 1), nedopustnostjo prenosa lastništva na delu tega zemljišča (parceli št. 3) in posledično s sporno pogodbo oziroma sodba o tem nima nobene obrazložitve. Navedba sodišča prve stopnje, da tožba nima konkretnih trditev in navedb, podkrepljenih s potrebnimi listinskimi dokazi, je povsem neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo določene dokazne predloge tožnika. Sodba v tej zadevi je nenazadnje preuranjena, saj je še vedno v teku postopek P 163/2017, kjer je postavljen zahtevek, da predstavlja parcela št. 3 skupni del stavbe in je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v sojenje drugemu krajevno pristojnemu sodišču. Priglasil je stroške podane pritožbe.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenim razlogom sta nasprotovala in pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Predlagala sta, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodba, ki sta jo sklenila prva toženka in drugi toženec dne 7. 3. 2018, ni nična, saj ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralo. Zapisalo je, da je bila prva toženka izključna lastnica parcele št. 3 in je bila upravičena z njo razpolagati. Poleg tega tožnik nikoli ni imel (ni pridobil) na njej nobenih lastniških upravičenj. Njegov pravni prednik (C. C.) nanj (v letu 2005) ni prenesel lastninske pravice na tej parceli, saj sta si s prvo toženko s pogodbo iz leta 2004 solastnino razdelila (9. in 10. točka obrazložitve). Poleg tega je štelo, da tožnik ni ni uspel dokazati "takšnega nagiba tožene stranke pri sklenitvi omenjenega pravnega posla, da bi bila ničnost posledica", prav tako pa tožnik svojih navedb glede tega, da parcela št. 3 ni predmet pravnega prometa, ni podkrepil z ustreznimi dokazi (11. točka obrazložitve).

6. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je v stavbi na naslovu Ulica 1, B., vzpostavljena etažna lastnina. V pravnem smislu gre za posebno obliko lastnine na posameznem delu zgradbe, ki je kot funkcionalna celota ločen od preostalih delov in primeren za samostojno uporabo. Lastnina na tem posameznem delu pa ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje, temveč je neločljivo povezana s solastnino na skupnih delih zgradbe in določenem zemljišču. Površina tega zemljišča je lahko različna, minimalni zakonski pogoj pa je, da obsega vsaj zemljišče, na katerem zgradba stoji (prim. tretji odstavek 105. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). V tem delu gre za elementarni (temeljni) skupni del zgradbe, ki ni identičen z zemljiščem, potrebnim za redno rabo stavbe oziroma t.i. funkcionalnim zemljiščem. Načeloma sicer velja, da s skupnimi deli ni mogoče samostojno razpolaganje, niti ni dopustna sprememba njihove namembnosti, vendar pa je to načelo v celoti uveljavljeno le za tiste skupne dele, ki nujno služijo zgradbi. Izjema velja za tiste (skupne) dele, ki po svoji naravi zgradbi niso nujno potrebni – v tem primeru je njihov status odvisen od volje (vseh) etažnih lastnikov oziroma solastnikov.2 V konkretnem primeru lahko etažni lastniki na določenem delu zemljišča ukinejo solastninsko skupnost oziroma status skupnega dela, vendar pod pogojem, da ta del zemljišča (zaradi svoje narave in namena) ni nujno potreben za celotno nepremičnino. Ključno pravno vprašanje v tej pravdi torej je, ali parcela št. 3 predstavlja nujni skupni del stavbe na naslovu Ulica 1, B., kar pa je treba presojati v smislu minimalnega obsega gradbene parcele3, torej projekcije prostora, v katerem stavba obstoji, na zemeljsko površino, ne pa v smislu pripadajočega ali t.i. funkcionalnega zemljišča. Zgolj v primeru, da parcela št. 3 posega v to površino, sta (v tem delu) sporazum o ukinitvi solastnine in sporazum o razpolaganju s parcelo št. 3, nična.

7. Sodišče prve stopnje se je problematike zatrjevane nedopustnosti razpolaganja s parcelo št. 3 dotaknilo v 11. točki obrazložitve, kjer je zapisalo, da "ni sledilo navedbam tožeče stranke, da parcela št. 3 ni predmet pravnega prometa, saj le-ta svojih navedb ni podkrepila z ustreznimi dokazi, zgolj navedbe pa ne zadostujejo". V zvezi s tem pritožnik pravilno opozarja, da pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da ta parcela ne more biti predmet pravnega prometa, temveč je navajal, da ne more biti v samostojnem pravnem prometu, ker naj bi predstavljala (del) t.i. funkcionalnega zemljišča in s tem skupni del stavbe. Bistveno pa je, da iz omenjene obrazložitve ni razvidno, katera odločilna dejstva, ki utemeljujejo pravni zaključek, da ta parcela ni v (samostojnem) pravnem prometu, tožnik ni uspel dokazati in zakaj so njegovi predloženi dokazi neustrezni. Podana obrazložitev je vsebinsko prazna in ne omogoča (pritožbenega) preizkusa, zato je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na zgoraj predstavljeno pravno podlago pa je poenostavljeno tudi razlogovanje, da tožnik ne more imeti nobenih lastniških upravičenj, ker njegov pravni prednik nanj (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini ni prenesel.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).4 Z nadomeščanjem izostalih in nejasnih razlogov bi namreč prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), nenazadnje pa nezadostna utemeljitev pravnih stališč sodišča prve stopnje pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot dela pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave, ki mora biti zagotovljena na vseh stopnjah sojenja. Ob tem gre upoštevati, da je ta zadeva razveljavljena prvič, zato po oceni pritožbenega sodišča s tem ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ravna v skladu z gornjimi pravnimi stališči in o zadevi ponovno odloči, svoje ugotovitve pa jasno in razumljivo obrazloži. Prav tako naj bo pozorno, da mora biti ustrezno obrazložena tudi zavrnitev dokaznih predlogov. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da je ostale dokazne predloge kot "nepotrebne zavrnilo" (brez vsakršnega dodatnega pojasnila, zakaj so ti predlogi nepotrebni) ne omogočena učinkovite uresničitve pravice do pritožbe.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 V nadaljevanju je oznaka katastrske občine izpuščena.
2 V. Rijavec v Stvarnopravni zakonik (SPZ), s komentarjem, Ljubljana 2004, GV Založba, str. 548 (komentar k 113. členu SPZ).
3 Prim. tudi 181. in naslednje člene Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2).
4 Pritožbeno zavzemanje, da bi kar pritožbeno sodišče ob razveljavitvi delegiralo zadevo drugemu krajevno pristojnemu sodišču prve stopnje, nima podlage v določbah ZPP. Tožnikova alternativna pobuda, da naj pritožbeno sodišče predlaga, da se "pritožbeno reševanje dodeli drugemu pritožbenemu sodišču", pa ni utemeljena, saj se razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja (domnevno vplivanje prve toženke na sodnico, ki je obravnavala zadevo na prvi stopnji), na pritožbeno sodišče ne nanašajo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 105, 105/3, 113
Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 181

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNDcw