VSK Sodba Cpg 33/2020

Jedro

Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 86,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da se ne strinja z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, zlasti pa ne z razlogi te odločitve. Zlasti ni materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru za presojo odločilen datum škodnega dogodka, to je prometne nesreče. Pravno podlago za povrnitev škode primarno predstavljata določbi 190.a in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), ki se uporabljata od 1.1.2016 dalje. V tej zvezi pritožba opozarja na sodno prakso, to je odločbe VSK I Cpg 99/2018 ter odločbo VSM I Cpg 333/2018. Pravno razmerje med strankama je nastalo po uveljavitvi določbe 190.a člena ZPIZ-2B in določbe drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2B. V času nastanka pravnega razmerja (to je 26.5.2016) je veljala zakonodaja, po kateri je tožeča stranka upravičena od tožene stranke zahtevati škodo, ki ji je nastala iz naslova izplačanih nadomestil za invalidnost. Spremenjene določbe ZPIZ-2, ki veljajo in se uporabljajo za pravna razmerja, nastala po 1.1.2016, bi lahko posegale v zavarovalno jamstvo po sklenjeni pogodbi o obveznem avtomobilskem zavarovanju v prometu šele, če bi plačilo vtoževane škode povzročilo izčrpanje zavarovalne vsote ali bi kako drugače ogrozilo poplačilo neposrednih oškodovancev, česar pa tožena stranka niti ni zatrjevala. V tej zvezi pritožba opozarja na splošna določila o subrugaciji po Obligacijskem zakoniku (OZ) ter na določbo 15. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP). Tožeča stranka se ni mogla izogniti, da vtoževanih nadomestil ne bi izplačala zavarovancu, saj je zagotavljanje socialnih dajatev neodvisna od tega, kdo je povzročil nesrečo in kdo zanjo odgovarja. Iz samega namena obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in obveznega zavarovanja v prometu izhaja, da za škodo, povzročeno z uporabo vozila tretjim osebam, primarno odgovarja njen povzročitelj, poleg njega pa do višine zavarovalne svote tudi zavarovalnica – tožeča stranka. Utemeljenih razlogov, zakaj bi morala tožeča stranka nositi tovrstno škodo namesto njihovih povzročiteljev oziroma namesto obveznostnih zavarovalnic, ki so za plačilo škode iz teh nesreč pobrale premije, ni. Nedorečen je tudi argument sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla finančnega bremena pričakovati in temu ustrezno prilagoditi svojega pravnega položaja. Obseg jamstva tožene stranke se ni v ničemer spremenil in tožena stranka po 1.1.2016 še vedno odgovarja za škodo, ki izvira iz škodnega dogodka, in sicer do višine zavarovalne vsote. Smisel tega jamstva po sklenjeni pogodbi o obveznem avtomobilskem zavarovanju v prometu je ravno v tem, da je pogodba sklenjena za rizike, ki so bodoči in negotovi dogodki, povrnitev škode, ki nastane v posledici nastopa teh škodnih dogodkov, pa je omejena z zavarovalnim jamstvom. V tej zvezi pritožba opozarja na določbo 2. člena Ustave Republike Slovenije.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva povsem pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku za vrsto škode, ki jo v razmerju do toženca uveljavlja tožnik (nadomestilo za invalidnost), priznal šele ZPIZ-2, ki velja od 1.1.2016. Določba 190.a člena ZPIZ-2 določa, da zavod (posredni oškodovanec) lahko zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu (ZOZP). Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je posebna oblika zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. člena ZOZP, kjer je določeno, da mora lastnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Posredni ali indirektni oškodovanci, to je osebe, ki niso bile neposredno udeležene v škodnem dogodku, imajo pravico uveljati odškodninski zahtevek proti obveznostni zavarovalnice le v primeru, če je tako določeno z ZOZP ali kakšnim drugim posebnim zakonom. V 190.a členu ZPIZ-2 (ki velja od 1.1.2016 dalje) je tako določeno, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.

6. Nobenega dvoma ni, da je bila v konkretnem primeru zavarovalna pogodba med toženo stranko in povzročiteljem prometne nesreče (S. K.), ki se je zgodila 31.10.2013, sklenjena 5.8.2013. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da je bil v konkretnem primeru obseg škode znan šele 26.5.2016 (pri čemer je bila tožnikovemu zavarovancu zaradi posledic prometne nesreče priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 1.5.2016 naprej).

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je potrebno trenutek, ko začne zastaranje teči, presojati glede na tožnikov položaj: zastaranje lahko začne teči šele, ko ima tožnik možnost uveljaviti terjatev zoper toženca kot svojega dolžnika. Po tej logiki je treba presojati tudi trenutek, po katerem se ugotavlja, katero pravo uporabiti. Spremenjena določba 190.a člena ZPIZ-2 pa posega v spremembo položaja toženca, saj širi njegovo odgovornost na vrste škode, ki pred tem v sistemu obveznega zavarovanja v prometu niso bile pravno priznane. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno trenutek, od katerega začne veljati ta sprememba, ki ni v korist toženca, presojati glede na položaj toženca. Sprememba ZPIZ-2 lahko začne veljati šele, ko ima toženec možnost zakonodajni spremembi ustrezno prilagoditi svoje ravnanje, ki vpliva na njegov pravni položaj. Toženec je lahko šele na podlagi zavarovalnih pogodb, sklenjenih po 1.1.2016, učinkovito prenesel finančno breme zavarovanja na povzročitelja.

8. Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije. Četudi obstaja za spremembo predpisa javni interes, tudi po oceni pritožbenega sodišča to še ne pomeni, da obstaja javni interes za povratno veljavo predpisa. Povratna veljava predpisa bi v konkretnem primeru lahko ogrozila tisti vidik javnega interesa, ki mu služijo siceršnje obveznosti toženca v sistemu obveznih zavarovanj v prometu. Upoštevaje, da retroaktivnost praviloma ne sme preglasiti pravne predvidljivosti, tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru za izjemo od načela prepovedi retroaktivnosti ni ustavno dopustnih argumentov, zato je v konkretnem primeru potrebno uporabiti tiste zakonske predpise, ki so bili veljavni ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki je bila podlaga za pasivno legitimacijo toženca zoper zahtevek tožnika kot posrednega oškodovanca.

9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zavarovalna vsota služi omejitvi odgovornosti po višini za tiste vrste škode, za katere je podana ustrezna pravna podlaga. Četudi zavarovalna vsota ni izčrpana, to še ne sme pomeniti, da se lahko toženo obveznostno zavarovalnico v okviru vsote, ki ni izčrpana, bremeni za dodatno vrsto škode, četudi za to škodo ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni veljavne pravne podlage.

10. Iz teh razlogov¹ je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ta odločitev pritožbenega sodišča odstopa od odločitev tega sodišča v zadevah I Cpg 99/2018 in Cpg 3/2020, in sicer iz razlogov, kot so razvidni iz obrazložitve te sodne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 333/2018
• VSM sklep I Cpg 225/2015
• VSC Sodba PRp 93/2023