VSK Sodba Cpg 203/2019

Jedro

Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.227,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru priznalo izločitveno pravico na posameznih delih 2 in 3 stavbe 268 k.o. XY v korist tožnikov, zavrnilo njun zahtevek na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo ter naložilo toženi stranki v plačilo 3.870,80 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec z ustno pogodbo podaril tožnikoma vsakemu svoj posamezni del v stanovanjski hiši, da je bila pogodba takoj v večjem delu realizirana in zato veljavna ter da sta tožnika na vsak svojem delu prvotne nepremičnine uživala dobroverno lastniško posest več kot 10 let.

2. Zoper odločitev o priznanju izločitvene pravice in zoper odločitev o stroških se tožena stranka pritožuje. Sodišče ni natančneje obrazložilo svoje odločitve, da naj bi bila leta 2007 med strankami sklenjena ustna darilna pogodba. Po mnenju pritožnika namreč izpovedi družinskih članov niso bile prepričljive, med seboj so si nasprotovale in bile nekonsistentne. Darilna pogodba v zvezi s posameznimi samostojnimi deli ni bila možna, prav tako pa iz izpovedi ni razvidno, kakšen solastniški delež naj bi bil podarjen. Darilna pogodba nima ene od bistvenih sestavin, to je predmeta pogodbe. Prav tako zaslišani niso znali pojasniti točnega datuma sklenitve. Tožeči stranki sta zgolj navajali, da jima je oče stanovanji prepustil, da si jih uredita, kar pa ne pomeni darilne pogodbe temveč prepustitev v uporabo. Ne drži, da bi tožeči stranki z obnovo začeli po sklenitvi pogodbe, saj je bil predračun za izdelavo druge etaže izdelan že aprila 2007, iz izpovedi priče R. pa izhaja, da so stroški obnove 3.8.2007 znašali že 49.000 EUR. Poleg tega ustna pogodba, kakršno naj bi sklenile stranke, ni veljavna. Ustna darilna pogodba glede nepremičnin namreč ne more konvalidirati, saj je ni mogoče realizirati, ker ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo. Namen darilne pogodbe je v tem, da obdarjenec postane lastnik stvari, ravno to pa v predmetni zadevi ni bilo izpolnjeno. Sodišče je napačno razložilo stavčno zvezo „s stvarjo prosto razpolagati“. Tožnika tega nista mogla, saj nepremičnine nista mogla odsvojiti ali obremeniti. Napačen je zaključek sodišča, da naj bi bila tožnika v opravičljivi zmoti o tem, kdo je lastnik nepremičnine. Če določena oseba ve, da v zemljiško knjigo ni vpisana kot lastnik, zmota ne more biti opravičljiva. Tožnika nista imela niti pisne pogodbe. Nepoznavanje prava ni zadosten vzrok, da bi bil nekdo v opravičljivi zmoti. V konkretnem primeru sta tožeči stranki sami dokazali svojo slabo vero. Sodišče je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Dobra vera se res domneva, ne pa tudi lastniška posest. Obstoj vseh pogojev, torej veljavnega zavezovalnega in razpolagalnega posla mora dokazati tisti, ki trdi, da je nepremičnino priposestvoval. Primarni tožbeni zahtevek ni oblikovan v skladu s prvim odstavkom 309. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Manjka namreč del zahtevka, s katerim se zahteva ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na točno določen izviren način. Poleg tega sklep o vpisu stavbe v kataster stavb še ni bil pravnomočen. Sodišče je kljub temu zapisalo, da je postal pravnomočen pred zaključkom pravde, odločalo je torej na podlagi nedovoljenega dokaza, saj tožnika nista priložila potrdila o pravnomočnosti. Njun zahtevek bi zato moral biti oblikovan tako, da je elaborat sestavni del sodbe.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje v zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke je ustrezno obrazložilo, da jih je mogoče preizkusiti. Dokazna ocena je bila izdelana v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Ne drži pritožbeni očitek, da naj bi si izpovedi družinskih članov glede sklenitve darilne pogodbe nasprotovale. Vsi zaslišani družinski člani so v bistvenem izpovedali enako. Glede na časovno oddaljenost dogodka in glede na družinsko razmerje (kjer formalnosti niso enako važne kot pri pogodbah s tretjimi) je logično, da so med izpovedmi manjše razlike. Velja kvečjemu obratno, odsotnost vsakršnih razlik bi lahko zbujala dvom v verodostojnost izpovedb. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo ugotovljena dejstva o poteku adaptacije stanovanj in izpoved izvajalcev adaptacije, ki so vsi potrdili, da jim za opravljeno delo ni plačeval toženec, pač pa obdarjenca. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive zaključke sodišča prve stopnje. Na pravilnost teh zaključkov ne vpliva dejstvo, da so bili predračuni narejeni pred sklenitvijo darilne pogodbe. Kot rečeno gre očitno za povezano družinsko skupnost, ki se projektov loteva skupaj. Zaključek, da je oče sinovoma podaril vsakemu svoj del hiše pa je tudi življenjska in nikakor ni neobičajna.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj ne bi bilo predmeta darilne pogodbe. Predmet pogodbe je bil med strankami jasen in nesporen, da je bilo nepremičnino mogoče razdeliti, pa izhaja tudi iz dejstva, da sta oba posamezna dela zdaj že vpisana v kataster stavb. Slednji je javna knjiga, ki jo mora sodišče pri svoji odločitvi upoštevati. Tožnika sta predlagala ugotovitev, da sta lastnika na obeh posameznih delih na podlagi v katastru že izvedene delitve stavbe na posamezne dele, zato sta zahtevek oblikovala pravilno in sodišče prve stopnje ni odločalo mimo navedb.

8. Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije¹. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine. Ugotovitev, da je toženec tožnikoma oba dela nepremičnine v celoti izročil v posest, tožnika sta nato posest nemoteno izvajala kot lastnika in v nepremičnino tudi vlagala, njune posesti toženec ni nikoli na kakršenkoli način oviral, zadošča za sklep, da je bila darilna pogodba v večjem delu realizirana. Glede na teorijo realizacije to pomeni, da je bila darilna pogodba veljavno sklenjena.

9. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da sta imela tožnika vsak svoj del nepremičnine v dobroverni lastniški posesti več kot 10 let. Stvarnopravni zakonik (SPZ) izrecno dopušča priposestvovanje na delu nepremičnine (tretji odstavek 43. člena SPZ). Lastniška posest pomeni zgolj to, da je priposestvovalec imel nepremičnino (ali njen del) v posesti kot lastnik. Da sta tožnika vsak svoj del nepremičnine imela v posesti kot lastnika, pritožbeno sodišče ne dvomi in v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje. Tožnika sta vsak v svoj del vložila precejšnja sredstva in ga po lastnih željah obnavljala ter nato nemoteno uporabljala za dom svojih družin. Kot sta izpovedala, sta se počutila kot lastnika. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnik niti konkretizirano ne nasprotuje. Ker gre za dokazano navedbo, vprašanje, na kateri stranki je dokazno breme glede lastniške posesti, ni pomembno.

10. Po uveljavljeni sodni praksi² zgolj dejstvo, da pridobitelju ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo in da ni prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren. Okoliščine, ki izpodbijajo dobro vero posameznika in se nanje sklicuje nasprotna stranka³, mora sodišče presojati v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč skrbnost, ki se zahteva od posestnika o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da stranke darilne pogodbe glede na tesne družinske vezi in nespornost darila vzpostavitvi ustreznega zemljiškoknjižnega stanja niso posvečale posebne pozornosti. Realizacija v zemljiški knjigi je bila navsezadnje zlasti v sferi toženca⁴. Slednji je v postopku trdil le to, da sta tožnika vedela, da vpis ni bil realiziran v zemljiški knjigi in da pogodba ni bila pismena. To pa glede na zgoraj povedano, samo po sebi ne zadošča za izkaz slabe vere. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika vsak svoje del nepremičnine imela v dobroverni lastniški posesti več kot 10 let, je zato pravilen.

11. Očitek toženca, da naj zahtevek ne bi bil oblikovan v skladu z zahtevami 309. člena ZFPPIPP ni utemeljen. Citirana določba namreč ne zahteva, da bi bil v izreku sodbe naveden način pridobitve lastninske ampak zgolj ugotovitev, da je tožnik lastninsko pravico pridobil in je zato izločitvena pravica priznana.

12. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.227,20 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, povečana za 10 % zaradi zastopanja dveh strank, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------
¹ Na primer odločbe VS RS II Ips 53/2010, II Ips 491/96.
² Na primer novejši odločbi VS RS II Ips 94/2017 VSL I Cp 2213/2016.
³ Dobra vera se domneva, zato je dokazno breme, da je bil pridobitelj nedobroveren, na nasprotni stranki.
⁴ Kar je po sodni praksi zlasti v situaciji, ko zaključku o obstoju dobre vere iz razloga neizvedbe vpisa v zemljiško knjigo nasprotuje prav oseba, ki bi prepis morala izvesti, ena od opravičljivih izjem za prepričanje nevpisanega pridobitelja, da je lastnik nepremičnine, npr. VSL I Cp 112/2010.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 360/98
• Sodba II Ips 726/2006
• Sodba II Ips 139/2006