<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba Cpg 69/2020

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:CPG.69.2020
Evidenčna številka:VSK00035705
Datum odločbe:08.07.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Gorazd Hočevar (preds.), mag. Jana Petrič (poroč.), Berta Žorž
Področje:KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost poslovodstva - odškodninska odgovornost družbenikov - namerna povzročitev škode - kršitev prepovedi konkurence - rok za zastaranje odškodninske terjatve - pretrganje zastaranja

Jedro

Po določbi tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 odškodninske terjatve družbe iz naslova kršitve konkurence zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca. Objektivni zastaralni rok pa je pet let. Za ta zahtevek ima družbenik v tem postopku sicer procesno legitimacijo, nima pa stvarne. Slednjo ima le družba. Zato se zastaranje presoja glede na družbo, ne pa glede na družbenika. Zastaralni rok je res kratek, vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 21/2006 že pojasnilo, kakšen je namen in kakšni so razlogi za tako kratek rok. Ko družba enkrat za kršitev izve, mora z vidika zagotavljanja pravne varnosti in varstva pravice do svobodne gospodarske pobude, takoj odreagirati. Rok treh mesecev je zadosten, da družba pridobi potrebne podatke za vložitev tožbe. Prav zato, ker družba težko izve za kršitev, posebej še, če konkurenčno prepoved krši družbenik, ki je hkrati zakoniti zastopnik družbe, pa je določen dovolj dolg objektivni zastaralni rok, ki je enak zastaralnim rokom za odškodninske terjatve po 263. členu ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.132,87 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v skupni višini 377.618,50 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta bili pravdni stranki družbenika družbe I. d.o.o, da je skupščina te družbe sprejela sklep o vložitvi odškodninske tožbe zoper toženca kot družbenika in zakonitega zastopnika, da družba tožbe ni vložila1, zaradi česar je na tožbo aktivno legitimiran družbenik (tožeča stranka). S tožbo je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi jo povzročil toženec kot poslovodja družbe in zaradi škode, ki je družbi nastala zaradi toženčeve kršitve prepovedi konkurence. Glede prvega je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi družbi nastala kakšna škoda. Glede drugega pa je sicer zavrnilo ugovor zastaranja, zahtevek pa je vseeno zavrnilo, ker tožeča stranka po mnenju sodišča prve stopnje ni konkretizirala navedb in ni dokazala višine izgubljenega dobička, oziroma glede zatrjevane navadne škode ni dokazala, da bi bila v vzročni zvezi z opravljanjem konkurenčne dejavnosti. Prav tako je prekinjena vzročna zveza med morebitno škodo, nastalo v zadnjem kvartalu 2015, in protipravnim ravnanjem tožene stranke.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Najprej se sprašuje, kako je mogoče, da sodišče legalizira goljufivo transakcijo toženca, s katero je brez vednosti tožeče stranke izplačal posojila toženčevi družbi Istra naložbe d.o.o., na koncu pa prav tako brez vednosti sklenil pogodbo o odplačnem prenosu terjatev, s katero je terjatev I. d.o.o. iz naslova posojilnih pogodb v višini 175.240 EUR prenesel na D. V: za ceno 50.000 EUR. Pritožba v nadaljevanju povzema dejstva, na podlagi katerih po mnenju pritožnika ni mogoč zaključek, da je toženec posojilne pogodbe sklepal z namenom, da bodo vsa posojila z obrestmi vrnjena in da prodaja terjatve z diskontom ni bila opravljena na škodo družbe. Iz nespornih podatkov jasno izhaja, da je pri ravnanjih toženca šlo za preračunano in namerno ravnanje z izključnim ciljem izčrpati in oškodovati družbo I., vse koristi iz takega ravnanja pa prenesti na novoustanovljeno družbo I. N. d.o.o.. Vprašanje dobre vere je pomembno zaradi dovoljenosti pobota terjatve iz naslova posojil z neizplačanimi dobički po tretjem odstavku 316. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Če k temu dodamo dejstvo, da ne gre za istovrstne terjatve, saj utemeljenost in višina odškodninske obveznosti postane znana šele s sodbo sodišča, je jasno, da pobot ni bil dopusten. Toženi stranki ni jasno, kdaj in kako je prišlo do pobota. Sodba ni podala odgovora na nobeno od vprašanj v zvezi s tem. Tudi izvedenec je ugotovil, da ni imel nobene pravne podlage, da bi izgubo družbe I. d.o.o. pripisal dobičku tožene stranke, da pa je v davčni in poslovni praksi pogosto, da se izplačila lastnikom obravnavajo kot prikrito izplačilo dobička. Že po vsebini ni mogoče trditi, da je prišlo do kakršnekoli kompenzacije, saj je tožena stranka obe transakciji izvršila sama, ne da bi o tem obvestila toženo stranko. Naslovno sodišče meša institut izplačila dobička z odpisom terjatev družbe. Izplačilo dobička je namreč terjatev, ki je podvržena obdavčitvi. Poleg tega je vprašanje, ali bi družba I. toženi strani sploh lahko izplačala dobiček. Šlo je preprosto za brezplačen odpust terjatve družbi I. N., v kateri je bil družbenik tožena stranka, torej odpust samemu sebi. Če k temu dodamo še dejstvo, da toženec ni več družbenik I. N. in da ni znano, pod kakšnimi pogoji je iz družbe izstopil, je očitno, da gre za čisto krajo. V zvezi s kršitvijo prepovedi konkurence je sodišče sicer ugotovilo, da je prepoved bila kršena, hkrati pa je ugotovilo, da je družba I. prenehala poslovati zaradi izgube glavnega dobavitelja in zaradi tedaj že nepremostljivih nesoglasij med družbenikoma in da ti dogodki pomenijo prekinitev vzročne zveze. S takim stališčem se tožeča stranka ne more strinjati, saj sodišče po eni strani ni upoštevalo lastnih ugotovitev o kršitvi konkurenčne klavzule, po drugi strani pa ni upoštevalo dokaznega materiala in dokaznih predlogov glede poslovanja obeh družb v kritičnem obdobju od ustanovitve I. N. dalje. S temi dokazili je tožeča stranka izkazala, da se je poslovanje I. takoj po ustanovitvi I. N. zmanjšalo, da družba I. N. v tistem obdobju ni imela odhodkov iz poslovanja in tudi ni imela stroškov dela, kar pomeni, da so ti stroški v celoti bremenili družbo I.. Tožeča stranka je predlagala tudi postavitev izvedenca finančne stroke s konkretnimi vprašanji (povzetimi v pritožbi). Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da škodo iz naslova izgubljenega dobička gradi na poslovanju I. N., oziroma da bi tožnik moral za določitev izgubljenega dobička konkretno navesti izpad poslov s posameznimi strankami, oziroma utemeljiti poslovne odločitve, dogajanje na trgu, razvoj prodajne mreže, ki bi utemeljevali dobiček v prihodnosti. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka tožeči klub večkratnim zahtevam onemogočila vpogled v poslovno dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko ugotovila konkretne stranke in posle. Če bi upoštevali stališče sodišča, bi bila zato tožeča stranka v nemogočem procesnem in pravnem položaju. Tudi na splošno za družbeniške tožbe velja, da prav zaradi spora med družbeniki tožeča stranka objektivno ne more pridobiti vseh konkretnih podatkov o konkretnih poslih te družbe. Še posebej pa to velja v situaciji, ko je sodišče ugotovilo kršitev konkurenčne klavzule. Tožeča stranka je predlagala postavitev izvedenca s konkretnimi nalogami s specifikacijo listin in dokumentacije, ki naj jo izvedenec vpogleda. Višina škode pa je strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori izključno izvedenec. Strokovnih vprašanj tudi ni dopustno prelagati na tožečo stranko, v nasprotnem primeru izvedenec ne bi bil potreben. V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da ne drži, da bi opravila pregled poslovanja družbe I., na podlagi katerega bi lahko dobila vse podatke, ki so potrebni za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka (o tem je izpovedala priča B.). Neutemeljen je tudi zaključek glede stroškov dela. Sodišče je nekritično verjelo toženi stranki in priči V., četudi v okoliščinah primera ni logično, da I. N. ne bi imela stroškov dela, kljub temu pa je ustvarjala tako velik promet. Po drugi strani pa so stroški nastali družbi I., ki naj niti ne bi poslovala, oziroma se je njeno poslovanje bistveno zmanjšalo. Tožeča stranka je v zvezi s tem predlagala konkretne dokaze, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Na splošno pa je odgovornost za nastanek vprašanja dokazljivosti škode na toženi stranki, ki je kršila konkurenčno prepoved in nato ni predložila podatkov, na podlagi katerih bi bilo višino škode mogoče ugotoviti. Ne držijo niti zaključki sodišča v zvezi s poslovno skrivnostjo. Tožeča stranka je podatke dobila povsem naključno, kar sta pojasnila oba njena zakonita zastopnika na zaslišanju.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja, da je stališče sodišča (in pritožbenega sodišča) v zvezi s posledicami umika tožbe napačno in da bi sodišče moralo šteti, da materialnopravne predpostavke za družbeniško tožbo niso izpolnjene. Poleg tega je zahtevek delno neutemeljen tudi zaradi zastaranja in sicer v delu, v katerem tožnica zatrjuje škodo zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Takšna terjatev namreč zastara v roku treh mesecev po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca. Iz trditev v tožbi pa izhaja, da je družba za vse to izvedela najkasneje 25.5.2016, v zvezi s tem je tudi vložila identično odškodninsko tožbo, predmetna tožba pa je bila vložena 16.9.2016. Tožnica vtožuje škodo, ki naj bi družbi nastala v letih 2014 in 2015. Opustitev pravila 366. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je na škodo toženca arbitrarno obrazložena in je v neposrednem nasprotju z zakonom. V nadaljevanju pa pritožnik pritrjuje ostalim razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem stališču, da je treba tožbo, ki je bila umaknjena iz razloga, ker družba ni plačala sodne takse za tožbo, šteti enako, kot da tožba sploh ni bila vložena in da je zato izpolnjen pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) za vložitev tožbe družbenika2 in se v izogib ponavljanju sklicuje tudi na razloge, podane v obrazložitvi svojega sklepa Cpg 190/2017 z dne 9.11.2017.

6. Predmetni zahtevek ima dve pravni podlagi – odškodninska odgovornost poslovodstva po 263. členu ZGD-1 in odškodninska odgovornost družbenika zaradi kršitve prepovedi konkurence po 42. členu ZGD-1.

Glede odškodninske odgovornosti poslovodstva po 263. členu ZGD-1

7. Zahtevek iz tega naslova je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi družbi zaradi očitanih ravnanj3 toženca nastala kakšna škoda. Odločilno dejstvo v zvezi s tem je, da je toženec (ki se je očitno zavedal svoje odgovornosti pri spodletelem poslu) potem, ko se je izkazalo, da družba I. N. posojil ne bo vrnila, konkludentno priznal svojo obveznost iz naslova odškodninske odgovornosti in to svojo obveznost enostransko pobotal s svojo obligacijsko terjatvijo, ki jo je do družbe I. d.o.o. imel kot družbenik iz naslova sklepa skupščine o delitvi dobička 24.10.20134.

8. To dejstvo za tožečo stranko niti ni sporno, meni le, da tak pobot ni dopusten, ker je po njenem mnenju odškodninska terjatev nastala zaradi namerne povzročitve škode (316. člen OZ). Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje obrazloženim razlogom sodišča prve stopnje, da toženec škode ni povzročil namerno in se v izogib ponavljanja nanje sklicuje. Teh razlogov pritožnik z naštevanjem posameznih okoliščin zadeve, ne da bi pri tem upošteval celotno sliko, ne more omajati. Družba I. N. se je ukvarjala z gradbenimi projekti. Zaradi pridobivanja soglasij se je prodaja takrat zgrajene vile zavlekla, zato so potrebovali sredstva za odplačevanje bančnih kreditov. Ta (premostitvena) sredstva je delno s posojili zagotovil toženec (v projekt pa je vložil tudi svoja lastna sredstva). Ker se je prodaja zavlekla več let in so bila zato do poletja 2014 posojila vrnjena le v manjšem delu, je sklenil dogovor s preostalim družbenikom D. V.. Razliko med prejetimi 50.000 EUR po Pogodbi o odplačnem odstopu terjatev in celotno terjatvijo iz naslova danih posojil je nato toženec pobotal s svojo že prej nastalo terjatvijo iz naslova delitve dobička. Iz celotnega ravnanja toženca tako ni razvidno, da je bil njegov namen povzročiti škodo družbi I. d.o.o.. V nasprotnem primeru bi si najmanj tudi sam izplačal dobiček. Poleg tega tožeča stranka ni z nobeno zatrjevano posebno okoliščino vzbudila dvoma v zaključek, da je toženec lahko v času, ko je sklepal posojilne pogodbe, upravičeno pričakoval, da bo družba I. N. s prodajo svoje investicije prišla do denarnih sredstev za vračilo posojila. Trditve tožeče stranke, da naj si toženec dobička ne bi izplačal, ker naj ne bi bilo zadosti sredstev, so ob dejstvu, da je tožeča stranka izplačilo prejela, nesmiselne. Nobenega logičnega razloga ni, da bi toženec omogočil izplačilo dobička tožeči stranki na račun izplačila sebi. Zaključek, da ni šlo za namerno povzročitev škode, je zato pravilen. Pri tem pa vprašanje, ali je toženec s svojim ravnanjem kršil davčne predpise, na odločitev v tej zadevi nima vpliva. Gre za vprašanje, ali je škoda nastala družbi I, ne pa za vprašanje, ali je bil morda oškodovan še kdo drug.

9. Na zaključek o dopustnosti pobota ne vpliva okoliščina, da gre na eni strani za odškodninsko terjatev, saj terjatev za toženca očitno niti po temelju niti po višini ni bila sporna (in je bila torej zapadla). Posledica enostranske pobotne izjave je, da pobotani terjatvi (po sili zakona) do višine pobota prenehata in to ne glede na voljo druge stranke. Pritožbeni očitki, da naj bi sodišče "legaliziralo goljufivo transakcijo toženca" so za pravdni postopek relevantni. Gre le za vprašanje, ali je bila družba I. d.o.o. zaradi ravnanja toženca oškodovana. To se ni zgodilo. Če bi družba tožencu dobiček izplačala v denarju, kot bi morala (in tako kot ga je pred tem izplačala tožeči stranki), in bi on nato ta sredstva položil nazaj na račun družbe z namenom poplačila odškodninske terjatve družbe, bi bil rezultat enak. Toženec ne bi imel več terjatve iz naslova izplačila dobička, družba pa ne terjatve iz naslova odškodnine, stanje njenih bilanc pa bi bilo enako. O oškodovanju družbe zato ni mogoče govoriti. Ker nihče ne trdi, da bi bila družba insolventna, tudi ni prišlo do prikrajšanja upnikov. Ob upoštevanju gornjih ugotovitev, da je pobotno izjavo podal toženec kot imetnik obligacijske terjatve do družbe (in ne kot poslovodja te družbe), da terjatev v višini, ki jo zdaj uveljavlja tožeča stranka, nikoli ni bila sporna, in da družba ni bila oškodovana, ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1.

10. Glede poroštva pa je bilo tako ali tako ugotovljeno, da je bil z banko sklenjen dogovor, po katerem je bila I. d.o.o. poroštva razbremenjena in iz tega naslova ni nikoli ničesar plačala in torej škoda ni nastala.

11. Tožeča stranka torej ni izkazala, da bi ji zaradi toženca pri poslovanju z I. N. nastala kakršnakoli škoda. Ker je tako, odškodninska obveznost ni nastala in je bil zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.

Glede odškodnine za kršitev prepovedi konkurence

12. Sodišče prve stopnje je sicer ugovor zastaranja zavrnilo, vendar tožena stranka v odgovoru na pritožbo5 pravilno opozarja, da je ugovor zastaranja utemeljen. Sama dejstva niso sporna. Družba (in s tem tožeča stranka) je za kršitev izvedela najkasneje na skupščini 26.5.2016, tožbo je z enakimi navedbami in z enakim zahtevkom vložila že 9.6.2016, vendar je bila ta tožba umaknjena, predmetna tožba pa je bila vložena 16.9.2016. Po določbi tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 odškodninske terjatve družbe iz naslova kršitve konkurence zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca. Objektivni zastaralni rok pa je pet let. Za ta zahtevek ima družbenik v tem postopku sicer procesno legitimacijo, nima pa stvarne. Slednjo ima le družba. Zato se zastaranje presoja glede na družbo, ne pa glede na družbenika6. Zastaralni rok je res kratek, vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 21/2006 že pojasnilo, kakšen je namen in kakšni so razlogi za tako kratek rok. Ko družba enkrat za kršitev izve, mora z vidika zagotavljanja pravne varnosti7 in varstva pravice do svobodne gospodarske pobude, takoj odreagirati. Rok treh mesecev je zadosten, da družba pridobi potrebne podatke za vložitev tožbe8. Prav zato, ker družba težko izve za kršitev, posebej še, če konkurenčno prepoved krši družbenik, ki je hkrati zakoniti zastopnik družbe, pa je določen dovolj dolg objektivni zastaralni rok, ki je enak zastaralnim rokom za odškodninske terjatve po 263. členu ZGD-1. Predmetna tožba je bila vložena več kot tri mesece po datumu, ko je družba izvedela za kršitev in kršitelja. Tožeča stranka se je neutemeljeno sklicevala na pretrganje zastaranja, do katerega naj bi prišlo z vložitvijo tožbe, ki je bila kasneje umaknjena. Za pretrganje subjektivnega zastaralnega roka namreč veljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 366. člena OZ se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe, če upnik to tožbo umakne. Prav to se je torej v predmetni zadevi zgodilo. Res je do umika prišlo zaradi neplačila sodne takse s strani družbe, vendar to na dejstvo, da je prišlo do umika, posledično pa na tek zastaralnega roka ne vpliva9. Sklep o umiku je zgolj deklaratorne narave, do (fikcije) umika tožbe je prišlo z iztekom roka za plačilo sodne takse. To se je zgodilo že 30.6.2016. Tožeča stranka, ki je na skupščini družbe I. vložitev tožbe predlagala in tudi sprejela ustrezen sklep10, je zato imela dovolj časa, da vloži tožbo, za katero je razpolagala z vsemi podatki. Ker pa je to storila šele 16.9.2016, je to prepozno in je ugovor zastaranja utemeljen. Iz tega razloga je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi kršitve prepovedi konkurence pravilna. Pritožbenemu sodišču se v posledici ni bilo treba posebej ukvarjati s pritožbenimi navedbami glede vprašanja, ali so bile trditve za dokazovanje nastanka in višine škode zadostne in glede vprašanja vzročne zveze.

13. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.132,87 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške stroške).

-------------------------------
1 Zaradi neplačila sodne takse je bila tožba umaknjena.
2 Namen drugega odstavka 503. člena ZGD-1 je prav v tem, da se vložitev tožbe omogoči družbeniku, če tega zaradi razmerij med družbeniki noče storiti družba. Rezultat umika zaradi neplačila sodne takse (kar je obveznost družbe) je enak kot bi bil, če tožba sploh ne bi bila vložena.
3 Toženec je z družbo I. N. (v kateri je bil družbenik) sklenil posojilne pogodbe, na podlagi katerih je I. N. prejela skupaj 175.240 EUR posojil. Ker teh posojil ni vrnila, je toženec sklenil z D. V. Pogodbo o odplačnem odstopu terjatev za znesek le 50.000 EUR. Razlika predstavlja škodo. Drugi očitek pa se nanaša na prevzem poroštva v imenu družbe I. in v korist družbe I. N. za vračilo posojil, ki jih je I. N. prejela od S..
4 Po sklepu skupščine družbe I. z dne 24.10.2013 se je med družbenika razdelilo 600.000 EUR dobička, od tega je v denarju, z odpisi in raznimi drugimi ugodnostmi tožeča stranka dobila izplačanih 287.351,27 EUR, toženec pa le 106.661,63 EUR. Toženec je tako do družbe I. imel še terjatev v višini preko 180.000 EUR.
5 Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka tožeča stranka ni imela pravnega interesa za pritožbo. Kljub temu je pritožbeno sodišče njene navedbe v odgovoru na pritožbo moralo upoštevati.
6 V zvezi s tem se pritožbeno sodišče ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi za družbenika veljal samo objektivno zastaralni rok pet let. Tožba družbenika je materialnopravno še vedno tožba družbe. Družbenik po določbi 503. člena ZGD-1 dobi le procesno legitimacijo, da toži namesto, vendar na račun družbe.
7 Posebej glede na možnost iz drugega odstavka 42. člena ZGD-1.
8 V predmetni zadevi se je to tudi dejansko izkazalo, saj je bila 9.6.2016 vložena tožba z enakim zahtevkom kot v predmetni tožbi, in kjer je tožeča stranka že podala navedbe o višini škode.
9 Kvečjemu bi tak družbenik, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti, lahko imel kak zahtevek odškodninske narave.
10 Ki jo poleg tega zastopa isti pooblaščenec kot je po umaknjeni tožbi zastopal družbo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih družbah (uradno prečiščeno besedilo) (2009) - ZGD-1-UPB3 - člen 42, 42/3,263, 263/3, 503, 503/2, 503/2-3
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 316, 316/3, 366,

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNDMy