VSK Sodba Cpg 61/2020

Jedro

Učinki rubeža terjatve so določeni v 107. členu ZIZ: s sklepom o rubežu prepove sodišče dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati ali kako drugače razpolagati z njo, pri čemer z rubežem dolžnikove terjatve pridobi upnik na njej zastavno pravico. Smisel tega pravila je tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem, da se prepreči, da bi dolžnik razpolagal z zarubljeno terjatvijo na način, da bi onemogočil poplačilo njegove obveznosti do upnika. Če pa upnik v izvršilnem postopku (ki z rubežem terjatve pridobi tudi status zastavnega upnika) soglaša s tem, da dolžnik z zarubljeno terjatvijo (kljub sodni prepovedi iz 107. člena ZIZ) razpolaga, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega racionalnega razloga, da bi bilo takšno razpolaganje sankcionirano z nastrožjo ničnostnostno sankcijo, upoštevaje ob tem, da namen kršenega pravila na takšno sankcijo tudi ne odkazuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka, in sicer vsakemu po 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 62001/2016 z dne 14.6.2016 razveljavi in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 3.041,73 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 2.235,87 EUR, vse v roku petnajstni dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojemu pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, vključno s stroškovno posledico. V pritožbi opozarja, da določa prvi odstavek 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pravne učinke rubeža terjatve. S sklepom o rubežu sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev, dolžniku pa prepove terjatev izterjati oziroma z njo razpolagati. To pomeni, da stranki intervenient ni mogel razpolagati z zarubljeno terjatvijo. Upoštevati je treba določbo prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Cesijska pogodba je namreč nična. Upnik je v izvršbi umaknil predlog za izvršbo, kar pomeni, da je sporni del terjatve še vedno v sferi stranskega intervenienta. Pogodba je nična tudi iz razloga, ker je predmet pogodbe obveznosti nedopusten, upoštevaje ob tem 35. člen OZ. V predmetni zadevi gre za to, da je predmet pogodbe nedopusten. ZIZ je nedvomno prisilni predpis, katerega kršitev ima za sankcijo ničnost.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Prav tako je odgovor na pritožbo po svojem pooblaščencu podal stranski intervenient in prav tako predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Oba sta priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo (prvi odstavek 86. člena OZ). Učinki rubeža terjatve so določeni v 107. členu ZIZ: s sklepom o rubežu prepove sodišče dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati ali kako drugače razpolagati z njo, pri čemer z rubežem dolžnikove terjatve pridobi upnik na njej zastavno pravico. Smisel tega pravila je tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem, da se prepreči, da bi dolžnik razpolagal z zarubljeno terjatvijo na način, da bi onemogočil poplačilo njegove obveznosti do upnika. Če pa upnik v izvršilnem postopku (ki z rubežem terjatve pridobi tudi status zastavnega upnika) soglaša s tem, da dolžnik z zarubljeno terjatvijo (kljub sodni prepovedi iz 107. člena ZIZ) razpolaga, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega racionalnega razloga, da bi bilo takšno razpolaganje sankcionirano z nastrožjo ničnostnostno sankcijo, upoštevaje ob tem, da namen kršenega pravila na takšno sankcijo tudi ne odkazuje.

7. V obravnavanem primeru je izvršilno sodišče v Piranu v izvršilni zadevi VL 39330/2013 na predlog upnika P. d.d. - v stečaju 23.1.2015 izdalo zoper dolžnika T. L. d.o.o. sklep o rubežu, s katerim so bile zarubljene tudi terjatve dolžnika do družbe T. – R. d.o.o. Kljub temu pa je dolžnik s toženo stranko 31.5.2016 sklenil pogodbo o odstopu terjatev, na podlagi katere je tožena stranka prevzela del terjatev v skupni višini 159.568,85 EUR. Pravno pomembno v zvezi s tem pravnim poslom pa je, da je upnik v izvršilnem postopku s takšnim razpolaganjem dolžnika izrecno soglašal (pod določenim pogojem, ki se je kasneje izpolnil). Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča kršitev prepovedi iz prvega odstavka 107. člena ZIZ ni razlog za ničnost omenjene cesijske pogodbe. Prav tako pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno kritiko v smeri, da je šlo v konkretnem primeru za nedopusten predmet obveznosti.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ravno tako pravilno opozorilo, da je bil sporni pravni posel prepovedan zgolj dolžniku v omenjenem izvršilnem postopku (stranskemu udeležencu v tej pravdi), ne pa tudi toženi stranki. Prepoved iz sklepa o rubežu namreč ni imela nobenih pravnih učinkov zoper toženo stranko, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (česar obravnavana pritožba sploh ne izpodbija), da je tožena stranka v dobri veri podpisala sporno cesijsko pogodbo, saj je bila prepričana, da so cedirane terjatve proste vseh bremen in prosto prenosljive¹. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da ZIZ v 107. členu ne določa, da ima prepoved razpolaganja iz prvega odstavka tega člena še kakšne drugačne učinke mimo zgoraj navedenih učinkov o rubežu terjatve. Zato je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi določbo drugega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega; stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice².

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (333. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

10. Toženi stranki in stranskemu intervenientu pripadajo stroški pritožbene postopka, vsakemu v višini 1.116,30 EUR (1500 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, 25 odvetniških točk za materialne pavšalne stroške ter 22% DDV na odvetniško nagrado).

-------------------------------
¹ 2. člen cesijske pogodbe, izpoved prič K. M. in Č. P..
² Primerjaj tudi VSK sklep Cpg 107/2010.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 9/2013
• VSL sklep I Cp 1800/2013
• VSL Sklep I Cpg 41/2018