VSK Sklep II Ip 32/2020

Jedro

V času sklepanja pogodbe v obliki notarskega zapisa je že prenehalo notranje razmerje med dolžnikom kot pravno osebo (družbo) in njenim zastopnikom, zato slednji od takrat dalje več ni imel upravičenja za izražanje poslovne volje dolžnika. Izjava volje, ki jo je podal ob sklepanju notarskega zapisa SV 450/2016 dne 23. 9. 2016 v imenu dolžnika, tako za slednjega v smislu 70. člena OZ ne more biti neposredno pravno zavezujoča. Ni torej mogoče šteti, da je dolžnik ta notarski zapis neposredno odobril in podpisal, zato ta ne predstavlja izvršilnega naslova (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN), na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zoper njega voditi izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 22. 10. 2019.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da:

- se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o izvršbi I 306/2019 z dne 22. 10. 2019 se razveljavi, predlog za izvršbo zavrne, izvršba ustavi in razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja,

- je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti 715,98 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 796,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrne (I. točka izreka), in da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 597,31 EUR izvršilnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje vezano na izvršilni naslov, zaradi česar sme predlagano izvršbo dovoliti le glede tiste obveznosti in v tistem obsegu, kot je to določeno v izvršilnem naslovu. Izvršilni naslov predstavlja notarski zapis Pogodbe o pripoznavi dolga, s katero je dolžnik oz. v njegovem imenu direktor S. K. pripoznal dolg po računu IR 2016-021 z dne 7. 9. 2016 v višini 58.650,00 EUR z zapadlostjo 22. 9. 2016 ter soglašal z neposredno izvršljivostjo te terjatve v skladu s 5. členom notarskega zapisa. V 6. členu notarskega zapisa je določeno, da se zapadla terjatev poplača iz zastavljene premičnine – opreme s prodajo v izvršilnem postopku. Dolžnik torej ni niti soglašal niti izjavil, da za zapadlo terjatev jamči z vsem svojim premoženjem, temveč izključno z opremo, ki je izrecno navedena v 3. členu notarskega zapisa. Zgolj s tem premoženjem se lahko upnik poplača v izvršilnem postopku (tako tudi sodba VSRS II Ips 166/2017). Dolžnik tudi ni podal izjave, da je upnik upravičen do poplačila izvršilnih stroškov iz naslova zastavljenih premičnin, zato ti stroški ne morejo biti neposredno izvršljivi. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialne določbe 17., 20a., 21. in 40. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v zvezi s 4. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN), s tem ko je dovolilo izvršbo tudi na drugo dolžnikovo premoženje (vse premično premoženje in denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet). Sodišče je pri dovolitvi izvršbe vezano na upnikov predlog za izvršbo. V njem pa upnik ni predlagal tudi cenitve dolžnikovih premičnin, zato je sodišče prve stopnje samovoljno sklenilo, da se opravi tudi cenitev dolžnikovih premičnin in zlasti cenitev sedmih igralnih avtomatov. Sodišče tudi ni omejilo dejanj izvršbe, ampak je navedlo, da se upnik poplača iz dobljenega zneska s prodajo zarubljenih stvari, moralo pa bi napisati še do višine upnikove terjatve. Upnikov predlog za izvršbo je tudi preuranjen. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) v 175. členu ureja vprašanje poplačila iz neposestne zastavne pravice, in sicer mora zastavni upnik v primeru, če dolžnik prostovoljno ne poravna zavarovane terjatve, od zastavitelja zahtevati prepustitev zastavljene stvari v posest. V tem primeru lahko upnik nato pristopi k izvedbi prodaje. Pogoj, da lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga izvršbo za izročitev stvari ali izvršbo s prodajo je, da je od dolžnika predhodno zahteval prepustitev zastavljene stvari v posest. Te predpostavke upnik ni izpolnil, tega pa ni niti zatrjeval. Sodišče prve stopnje je tako izdalo sklep o izvršbi v nasprotju z določbami SPZ. Napačen je tudi zaključek sodišča, da ne tečeta dva sodna postopka o isti stvari. Pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici namreč teče pravdni postopek I Pg 298/2016 kot nadaljevanje izvršilnega postopka VL 99624/2016, v katerem je upnik predlagal izvršbo na podlagi verodostojne listine, računa IR 2016-21 z dne 7. 9. 2016. Okrožno sodišče v Novi Gorici bo tako v pravdnem postopku odločalo, ali sklep o izvršbi VL 99624/2016 ostane v veljavi, ali se razveljavi. V kolikor bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, bi to pomenilo, da obstajata dva sklepa o izvršbi med upnikom in dolžnikom glede iste obveznosti, torej bi imel upnik v rokah dve sodni odločbi o isti stvari. Ravno institut litispendence pa preprečuje takšno pravno neurejenost oz. negotovost, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ne gre tudi spregledati, da je upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine že razpolagal z izvršilnim naslovom, pa je sam izbral, da bo svoj pravni interes uveljavljal v postopku na podlagi verodostojne listine in ne izvršilnega naslova. Očitno je tudi takrat že vedel, da je notarski zapis neveljaven oz. ničen. Dolžnik je v ugovoru jasno navedel, da je predmet postopka I Pg 298/2016 tudi vprašanje veljavnosti oziroma podredno ničnosti notarskega zapisa. Navedel je tudi razlog za to, in sicer, da račun IR 2016-21 ni pristen, je prirejen, in da sta direktorja upnika in dolžnika sklenila notarski zapis, kljub temu da sta oba vedela, da 23. 9. 2016 S. K. ni bil več direktor dolžnika, ker je bil pred tem razrešen iz tega položaja. Kot dokaz tem jasnim navedbam je predlagal vpogled v spis I Pg 298/2016, zlasti v vse vloge in dokaze pravdnih strank. Zaradi njihove obsežnosti jih namreč ni prilagal k ugovoru. Če je sodišče prve stopnje štelo, da dolžnikov dokazni predlog ni dovolj jasen, bi ga moralo pozvati k njegovi dopolnitvi oz. popravi, ne pa dokazni predlog zavrniti kot splošen oz. podan v informativne namene. Napačno je tudi stališče sodišča glede izvršilnega naslova. Notarska listina ni odločba državnega organa, ki postane pravnomočna, ampak je javna listina, ki jo sestavi notar v okviru javne službe, ločeno od sodnega sistema. S tem je notarski zapis dovzetnejši za vsebinski preizkus od klasičnih izvršilnih naslovov in je stroga formalna legaliteta posledično omiljena. Sodišče prve stopnje bi lahko samo v okviru uradnega preizkusa, ali ima upnik izvršilni naslov, preverjalo obstoj zakonskih pogojev, pod katerimi ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova. Notarski zapis je neposredno izvršljiv le pod pogojem soglasja dolžnika z neposredno izvršljivostjo in pod pogojem, da je glede obveznosti, ki jo vsebuje, dovoljena poravnava (4. člen ZN). Zakonodajalec je s tem, ko je vezal učinek izvršilnega naslova na dovoljenost poravnave, zajel tudi splošno prepoved nedopustnega razpolaganja iz tretjega člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Namen te omejitve je strankam onemogočiti, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči, s čimer bi izigrale kogentne zapovedi materialnega prava. To stališče ne odstopa od načela formalne legalitete, saj v delu, ki ni skladen s predpisi, notarski zapis ni izvršilni naslov. Na podlagi dolžnikovih ugovornih navedb in dokazov, da je pri sklenitvi notarskega zapisa prišlo do hudih kršitev zakonskih določb in do izigravanja zakona in tudi notarja, kateremu sta stranki dejstvo o razrešitvi S. K. iz mesta direktorja zamolčali, bi moralo sodišče prve stopnje te trditve raziskati in o vprašanju veljavnosti oziroma ničnosti notarskega zapisa odločiti v izvršilnem postopku kot predhodno vprašanje. Da je takšno odločanje v izvršilnem postopku mogoče, izhaja tudi iz številnih sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč (VSRS II Ips 51/2009, VSM I Ip 370/2019, VSL II Ip 2305/2009, VSM I Ip 544/2016). Dolžnik ugovarja tudi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje na temelju uspeha v skladu z določbami ZPP. V izvršilnem postopku pravila o stroških določa 38. člen ZIZ, stroški upnika pa morajo biti za izvršbo potrebni. Zgolj dejstvo, da je bil upnik pozvan k odgovoru na ugovor, še ne pomeni, da je bil ta strošek tudi za izvršbo potreben, saj odločitev sodišča prve stopnje ni bila odvisna od upnikovih navedb in se sodišče nanje tudi ni oprlo.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, nasprotoval je navedbam dolžnika in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa Pogodbe o pripoznavi dolga in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 450/2016, sestavljenega pri notarju A. V. dne 23. 9. 2016. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi I 306/2019 z dne 22. 10. 2019. Zoper ta sklep je dolžnik ugovarjal z zatrjevanjem, da se zoper njega že vodi pravdni postopek zaradi iste terjatve, kot se izterjuje v tem postopku (tečeta dve pravdi) in je torej zaradi nastopa litispendence izvršba v tem postopku nedopustna, prav tako pa z argumentom, da je notarski zapis neveljaven, ker ga je na strani dolžnika sklepala oseba (S. K.), ki zaradi razrešitve iz funkcije direktorja ni več imela položaja zakonitega zastopnika dolžnika.

6. Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje glede vprašanja obstoja izvršilnega naslova in s tem vezanosti izvršilnega sodišča nanj brez kakršnekoli presoje ugovornih navedb o neobstoju pooblastil bivšega direktorja dolžnika za njegovo zastopanje in sklenitev pogodbe z upnikom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi s tem je namreč dolžnik zatrjeval, da je bil S. K. 23. 9. 2016 že razrešen s funkcije direktorja dolžnika, kar bi v primeru resničnosti tega dejstva pomenilo, da v času sestave notarskega zapisa SV 450/2016 ni več mogel veljavno izjaviti poslovne volje dolžnika in zanj podati soglasja k neposredni izvršljivosti upnikove terjatve. To pa je odločilno za presojo vprašanja, ali upnik sploh razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, saj v kolikor notarskega zapisa na strani dolžnika ne odobri in podpiše njegov dejanski (obstoječi) zakoniti zastopnik, notarski zapis nima učinka javne listine (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN) in torej ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnika. Na to dejstvo pa mora izvršilno sodišče v okviru ugovornih razlogov paziti po uradni dolžnosti (druga točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je sicer, ne glede na podano stališče o strogi formalni legaliteti, v postopku ugotavljalo tudi dejstva glede veljavne sklenitve notarskega zapisa SV 450/2016 in pri tem zaključilo, da je imel prejšnji direktor dolžnika S. K. v času sklenitve notarskega zapisa še zakonsko pooblastilo za veljavno sklenitev tega akta. Tak zaključek je utemeljilo z obrazložitvijo, da je bil v sodnem registru izbris pooblastila S. K. za zastopanje objavljen šele po sestavi notarskega zapisa (ob 13:56 uri), zaradi česar je imel zoper tretje osebe (in s tem tudi upnika) pravni učinek šele od tega trenutka in ne že v času sklepanja notarskega zapisa (ob 12:45 uri). Vendar pa takšno stališče nima ustrezne podlage v materialno pravnih določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) in Zakona o sodnem registru (ZSreg), kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Odločilno za presojo pravne učinkovitosti izjave volje na strani dolžnika kot pravne osebe (družbe) je dejstvo, ali za dolžnika to voljo izjavi njegov zakoniti zastopnik v mejah svojih pooblastil (32. člen ZGD-1). Od obstoja (pravega) zakonitega zastopnika družbe je torej odvisna veljavnost in pravna učinkovitost oblikovane in izjavljene volje družbe in s tem obstoj njene zavezanosti k pravnemu razmerju, ki je nastalo na podlagi izjave te volje. Pri zastopanju družbe kot pravne osebe vzporedno obstajata dve razmerji, in sicer: 1. notranje razmerje med družbo (zastopanim) in zastopnikom ter 2. pogodbeno (pravno poslovno) razmerje med zastopnikom in tretjo osebo, s katero je zastopnik sklenil pravni posel (podal izjavo volje) v imenu zastopanega. Od obstoja notranjega razmerja med zastopanim in zastopnikom (in s tem obstoja zastopnikovega upravičenja za zastopanje) je odvisen obstoj (veljaven nastanek) pravnega razmerja zastopanega s tretjo osebo. Da bi zastopnikova volja, ki jo izjavi v imenu zastopanega, učinkovala neposredno za zastopanega, mora biti torej zastopnik v trenutku izjave volje za zastopanega upravičen za zastopanje. Če predpostavke za veljavno zastopanje niso izpolnjene, učinek veljavnega zastopanja ne nastopi. Pogodba, ki jo v tem primeru sklene zastopnik v imenu zastopanega, torej slednjega neposredno ne zavezuje (prvi odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika – OZ)¹.

9. Zakoniti zastopnik družbe, ki je fizična oseba (direktor), pridobi upravičenje za zastopanje družbe z imenovanjem na funkcijo (položaj) direktorja. S trenutkom imenovanja na ta položaj pridobi tudi upravičenje v imenu družbe izražati poslovno voljo. Nasprotno pa to upravičenje izgubi s trenutkom prenehanja oz. razrešitve iz te funkcije. Vpis podelitve in izbrisa pooblastila za zastopanje v sodnem registru je torej zgolj deklaratorne in ne konstitutivne narave. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil izbris pooblastila S. K. za zastopanje dolžnika v sodnem registru objavljen na dan sklenitve notarskega zapisa SV 450/2016 (23. 9. 2016). Vendar pa je pri tem spregledalo odločilno dejstvo, da je S. K. pooblastilo za zastopanje dolžnika zaradi razrešitve prenehalo že 19. 9. 2016 (zgodovinski izpisek iz sodnega registra in sklep iz zbirke listin; priloga A4 in A5 spisa). Že s tem datumom je torej prenehalo notranje razmerje med dolžnikom kot pravno osebo (družbo) in S. K. kot njenim zastopnikom, zato slednji od takrat dalje več ni imel upravičenja za izražanje poslovne volje dolžnika. Izjava volje, ki jo je podal ob sklepanju notarskega zapisa SV 450/2016 dne 23. 9. 2016 v imenu dolžnika, tako za slednjega v smislu 70. člena OZ ne more biti neposredno pravno zavezujoča. Ni torej mogoče šteti, da je dolžnik ta notarski zapis neposredno odobril in podpisal, zato ta ne predstavlja izvršilnega naslova (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN), na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zoper njega voditi izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 22. 10. 2019.

10. Upnik se v zvezi z navedenim sklicuje na trenutek objave izbrisa pooblastila S. K. za zastopanje v sodnem registru (ob 13:45 uri, torej po sklenitvi notarskega zapisa) in načelo dobre vere, v skladu s katerim osebo, ki se v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ne prizadanejo škodljive pravne posledice (tretji odstavek 8. člena ZSreg). Vendar vprašanje dobrovernosti sopogodbenika (tretje osebe) v primeru neobstoja veljavnega notranjega razmerja med dolžnikom in zastopnikom (S. K.) na veljavnost izjav volje slednjega in sklenjenih pravnih poslov ne vpliva. Izjava volje, ki jo izreče oseba, ki ni zakoniti zastopnik družbe, glede na vse pojasnjeno za zastopanega ne ustvarja nobenih pravnih učinkov², zakon pa v tem primeru sopogodbeniku varstvo zagotavlja na drug način (četrti odstavek 73. člena OZ)³.

11. Pa tudi sicer ZSReg v prvem odstavku 8. člena določa, da ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register. V konkretnem primeru to pomeni, da je imel vpis izbrisa pooblastila prejšnjega direktorja dolžnika nasproti upniku učinek od 23. 9. 2016, torej že ob sklenitvi notarskega zapisa, saj zakon ne določa trenutka (ure in minute) začetka učinkovanja vpisa določenega podatka v sodni register⁴. Upnik tako s sklicevanjem na dobro vero glede na pravne učinke objave v sodnem registru v nobenem primeru ne bi mogel uspeti.

12. Ker je že na podlagi navedenega pritožba utemeljena, se pritožbeno sodišče ni izrekalo tudi glede ostalih pritožbenih navedb, temveč je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da kot izhaja I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in četrti odstavek 58. člena ZIZ ter 76. člen ZIZ).

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je z ugovorom in s pritožbo uspel, zato mu je upnik dolžan povrniti stroške, ki so mu s tem nastali (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 15. členom ZIZ) in mu jih je upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Ti obsegajo nagrado za redno pravno sredstvo (ugovor in pritožba) v višini 2 x 900 točk oz. 1.080,00 EUR (tar. št. 27/6 Odvetniške tarife – OT), 2% materialne stroške v višini 2 x 10,80 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22% DDV ter sodno takso za ugovor v višini 44,00 EUR in pritožbo v višini 125,00 EUR. Priznane stroške je upnik dolžan dolžniku povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (druga alineja I. točke in II. točka izreka tega sklepa).

-------------------------------
¹ Prim. M. Kocbek in ostali: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. Knjiga, str. 199-201, GV Založba, Ljubljana 2006 in VSRS II Ips 37/2018.
² V kolikor takšne izjave volje zastopani kasneje ne odobri (prim. tretji odstavek 73. člena OZ).
³ Prim. VSRS II Ips 151/2007 in II Ips 37/2018.
⁴ Prim. VSK Cpg 154/2015.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sklep I Ip 169/2011
• VSK Sklep II Ip 321/2017
• VSM sklep Cpg 452/95