VSK Sodba Cpg 25/2020

Jedro

V obeh pogodbah sta stranki v točki 10. (v okviru pogodbene svobode) dogovorili posledice za primer kršitve pogodbe s strani kreditojemalca, šlo je torej za dogovor o načinu vračanja opravljenih izpolnitev (namesto obročnega odplačevanja, celotna preostala obveznost kreditojemalca zapade takoj). Materialno pravo zato predstavlja pogodbeni dogovor in ne določba 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katero se tožena stranka sklicuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obsodilo toženo stranko na plačilo 193.209,76 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški ter naložilo toženi stranki, da je dolžna za poplačilo te terjatve dopustiti prodajo zastavljene nepremičnine ter poplačilo iz s prodajo pridobljene kupnine. Tožena stranka mora tožeči tudi povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.279,00 EUR.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe in povrnitev stroškov. Najprej očita sodišču napačno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka je namreč od pogodbe odstopila, zato nima več izpolnitvenih zahtevkov. Zaključka, da naj ne bi šlo za odstop, temveč za uresničitev odpoklicnega upravičenja sodišče ni obrazložilo, je tudi v nasprotju z listinami. Prav tako sploh ni ugotavljalo očitnih dejstev v zvezi z izjavo tožeče stranke: če bi jih, bi ugotovilo, da je tožeča stranka od pogodb odstopila. Na koncu pa še opozarja, da zahtevek ni pravilno oblikovan, saj je novejša sodna praksa glede hipotekarnih tožb drugačna.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka vztraja, da je izbrala opcijo, predvideno že v kreditni pogodbi, to je, da odstopi od pogodbe in zahteva takojšnje plačilo preostalega dolga (odpoklicno upravičenje). Kreditna pogodba namreč predstavlja trajajočo obveznost, kar pomeni, da banka lahko odstopi le od neizpolnjenega dela pogodbe z učinkom za naprej. Nepravilno bi bilo, da bi se v tej fazi, ko obstaja le še obveznost ene od strank, postavili na stališče, da je pogodba razvezana z učinkom, ki zgolj eno od strank odvezuje njene obveznosti. Stališče sodišča tudi ne odstopa od obstoječe sodne prakse, na katero se tožeča stranka sklicuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Naslednje dejansko stanje med strankama ni sporno: stranki sta sklenili dve kreditni pogodbi (vsako z več dodatki), poleg tega pa še pogodbo o zastavi nepremičnin, s katero je bila ustanovljena maksimalna hipoteka, in 12 dodatkov k tej pogodbi. V dodatkih je bilo določeno, da so terjatve upnice na osnovi obeh pogodb in dodatkov k njim zavarovane z zastavno pravico na nepremičnini tožene stranke v L.. Tožena stranka je prenehala s plačevanjem svojih obveznosti po kreditnih pogodbah, zato ji je tožeča stranka (po neuspešnem opominjevalnem postopku) poslala dva dopisa. V teh dveh dopisih je kot zadevo navedla: "Odstop od pogodbe o dolgoročnem kreditu". V tekstu pa je bilo zapisano, da zaradi neplačanih obveznosti v skladu z določbo 10. člena pogodbe odpovedujejo posojilo, kar ima za posledico, da bo celoten dolg s pripadki predčasno zapadel v plačilo. Vsa dejstva v zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo¹. Povedano pa pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati celoten znesek zapadlega dolga in je dajatveni zahtevek (glede na to, da ni sporno, da tožena stranka svoje obveznosti ni poravnala) v vsakem primeru utemeljen in to ne glede na to, ali ga opredelimo kot izpolnitvenega, vrnitvenega ali odškodninskega.

6. V zvezi s hipotekarno tožbo pa je sporno tolmačenje obeh dopisov tožeče stranke o odstopu od pogodbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožeča stranka z njima uveljavila svoje odpoklicno upravičenje, da torej kreditni pogodbi z njima nista prenehali (to svojo odločitev je tudi obrazložilo). Tožena stranka pa vztraja, da je šlo za odstop od pogodbe in da je pogodba z njima prenehala, v posledici pa naj tožeča stranka ne bi imela več izpolnitvenega zahtevka, zahtevek, kakršnega tožeča stranka še ima (odškodninski), pa zato ni več zavarovan v okviru maksimalne hipoteke. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s toženo stranko, da sta kreditni pogodbi z odstopnima izjavama prenehali, vendar pa je tolmačenje pravnih posledic prenehanja, kakršnega ponuja tožena stranka, napačno. V predmetni zadevi je namreč tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbah že izpolnila, tožena pa je z izpolnjevanjem svojih obveznosti (potem ko jih je določen čas izpolnjevala) prenehala. Ker gre za trajajočo obveznost tožene stranke, lahko pogodba preneha le z učinkom za naprej. Na že opravljene izpolnitve tožene stranke prenehanje nima nobenega učinka. To pa hkrati pomeni, da odstop od pogodbe ne pomeni, da razmerje med strankama v celoti preneha. Zlasti v veljavi še naprej ostanejo pogodbene klavzule, za katere sta se stranki dogovorili, da se uporabljajo ravno v primeru kršitev in ne glede na odstop; to velja za arbitražne klavzule, klavzule o prorogaciji pristojnosti sodišč in tudi za nekatere druge dogovore, na primer za dogovore o pavšalni odškodnini ali za klavzule o modalitetah vračanja opravljenih izpolnitev ipd². V obeh pogodbah sta stranki v točki 10 (v okviru pogodbene svobode) dogovorili posledice za primer kršitve pogodbe s strani kreditojemalca, šlo je torej za dogovor o načinu vračanja opravljenih izpolnitev (namesto obročnega odplačevanja, celotna preostala obveznost kreditojemalca zapade takoj). Materialno pravo zato predstavlja pogodbeni dogovor in ne določba 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katero se tožena stranka sklicuje. Ne glede na pravno naravo takega zahtevka³ ali na pravno opredelitev upravičenja tožeče stranke⁴, gre zato za zahtevek, ki temelji na obeh kreditnih pogodbah.

7. Zato je utemeljena tudi hipotekarna tožba. Hipoteka je bila namreč dogovorjena za zavarovanje vseh terjatev upnice na osnovi Pogodb o dolgoročnem kreditu in dodatkov k tem pogodbam (tretji členi dodatkov k pogodbi o zastavi nepremičnin), torej tudi obveznosti, ki so bile dogovorjene v zvezi z odstopom od pogodb.

8. Zahtevek, tako kot je oblikovan, je pravilen. Tožena stranka svoje obveznosti ni poravnala, tožeča stranka doslej še ni razpolagala z izvršilnim naslovom. Zato je pravilno uveljavljala tudi dajatveni zahtevek na plačilo. V drugem delu pa gre za hipotekarno tožbo (na dopustitev prodaje in poplačila iz dosežene kupnine). Zahtevek, naj tožena stranka prizna, da obstaja terjatev, je namenjen drugačnim situacijam, ko hipotekarni dolžnik ni hkrati tudi glavni dolžnik iz temeljnega razmerja. Proti hipotekarnemu dolžniku (ki je samo to) namreč hipotekarni upnik nima dajatvenega zahtevka na plačilo terjatve. Sodna praksa, ki govori o zahtevku na priznanje obstoja terjatve⁵ in na katero se tožena stranka sicer le pavšalno sklicuje, se nanaša na postopke zoper hipotekarne dolžnike (ki niso tudi hkrati osebni dolžniki).

9. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevku ugodi v celoti, pravilna in je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

-------------------------------
¹ Kakšna je pravna narava izjave v prilogah A33 in A34 je stvar materialnega prava in ne dejanskega stanja.
² Primerjaj članek D. Možina: Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis 2011, Inštitut za primerjalno pravo pri PF v Ljubljani, Ljubljana 2011, str. 57.
³ ali gre za izpolnitveni, vrnitveni ali odškodninski zahtevek
⁴ ali gre za odstopno ali odpoklicno upravičenje.
⁵ Na primer VSL II Cp 127/2017,

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 864/2000
• VSL sodba in sklep I Cpg 308/2011
• VSL Sklep I Cp 2290/2018