VSK Sklep II Ip 162/2020

Jedro

Dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS razveljavilo zgolj sodbo sodišča druge stopnje, ne pomeni, da je s tem odpadla pravna podlaga za upnikovo plačilo v smislu tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dolžnik namreč kljub tej razveljavitvi še vedno razpolaga z nepravnomočno dajatveno sodbo prvostopensjskega sodišča, ki upniku nalaga plačilo za opravljeno dolžnikovo delo, kar nedvomno izkazuje večjo verjetnost dolžnikove terjatve zoper upnika, kot obratno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da:

- se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o začasni odredbi Z 108/2019 z dne 2. 10. 2019 razveljavi, predlog upnika za zavarovanje pa zavrne;

- je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka zavarovanja v znesku 766,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.519,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi Z 108/2019 z dne 14. 10. 2019 zavrne (I. točka izreka), da se predlog za omejitev zavarovanja zavrne (II. točka izreka), in da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 1.493,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sklep v celoti se dolžnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da upnikova terjatev ni verjetno izkazana, saj je upnik plačilo dolžnikove terjatve opravil na podlagi tedaj pravnomočne sodbe, pravdni postopek pa je tudi sedaj že v fazi nepravnomočne obsodilne sodbe. V tem primeru si nasproti stojita tako terjatev upnika na vračilo plačila, kot tudi nasprotna terjatev dolžnika do upnika za opravljeno delo, zaradi česar je potrebno pri ugotavljanju verjetnosti obstoja upnikove terjatve zaradi odpadle podlage nujno upoštevati in primerjati tudi verjetnost dolžnikove terjatve iz naslova te podlage. Vsaj do višine 338.221,90 EUR obstoji obrazložena sodna odločba v korist dolžnika in ne upnika, dolžnik pa je tudi že dvakrat pridobil vsebinsko ugodilno dajatveno sodbo zoper upnika. Upnik pa razen dejstva, da je bila razveljavljena zadnja sodba Višjega sodišča, in da o zadevi še ni bila izdana nobena druga odločitev, ni imel za svojo terjatev nobene primerljivo močne podlage, saj ne obstoji nobena sodna odločba, ki bi dolžniku nalagala plačilo v korist upnika. Primerjava stopnje verjetnosti obeh terjatev gre tako izrazito v korist dolžnikove terjatve, kar pomeni, da upnik svoje terjatve ni verjetno izkazal. Do vseh teh ugovornih navedb se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo glede obstoja verjetnosti terjatve zmotno uporabljeno. Sicer pa je s pravnomočno sodbo II Cp 483/2019 z dne 5. 5. 2020 Višje sodišče v Ljubljani v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Opg 1940/2016 zavrnilo pritožbo upnika in ugodilo pritožbi dolžnika, tako da je upnika obsodilo na plačilo celotnega vtoževanega zneska 835.653,52 EUR skupaj s pripadki. Glede na to ne more biti nobenega dvoma, da terjatev upnika, ki je predmet zavarovanja z začasno odredbo, ne obstaja. Dolžnik je to sodbo prejel šele 26. 5. 2020 in je predhodno ni mogel uporabiti v dokaz svojim trditvam, zato ne gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje ni opravilo nikakršnega vsebinskega preizkusa ugovornih trditev glede subjektivne nevarnosti, temveč je nekritično sledilo upnikovim trditvam, dolžnikovih pojasnil in dokazov pa ni presojalo. Dolžnik je zatrjeval, da upnik ni izkazal nobenega takšnega zmanjševanja premoženja, s katerim bi bilo mogoče napolniti standard subjektivne nevarnosti. Prav tako ni izkazal posledice, torej onemogočanja ali precejšnje otežitve uveljavitve upnikove terjatve. Od trenutka, ko je dolžnik prejel upnikovo nakazilo, se vrednost dolžnikovega premoženja ni zmanjšala. Gre zgolj za pretvorbo premoženja iz ene oblike v drugo oz. za izpolnitev obstoječih obveznosti do upnikov. Dolžnik je zatrjeval, da je v zvezi z najetim posojilom sklenil Aneks, s katerim je podaljšal rok vračila posojila do leta 2021. Hkrati je pojasnil, zakaj pokrivanje izgube ne pomeni zmanjševanja premoženja in tudi zakaj nakup nepremičnine pomeni le pretvorbo ene oblike premoženja v drugo. Sodišče se do vsega tega ni opredelilo, pač pa le prepisalo upnikove navedbe, brez vrednostne in logične opredelitve. Zakaj gre s tem za zmanjševanje premoženja ostaja nejasno. Edino, kar sodišče pravzaprav obrazloži, je dejstvo, da je del premoženja porabljen za nakup nepremičnine v Republiki Hrvaški, kar naj bi predstavljalo dodatno otežitev uveljavitve terjatve. Ti zaključki pa so nepravilni. Republika Hrvaška je del Evropske unije, zato je ta država izvzeta iz domneve obstoja razloga za težjo uveljavitev terjatve. Dolžnik je izrecno uveljavljal, da upnikova vložitev predloga za zavarovanje predstavlja zlorabo pravic in mu sodišče ne bi smelo dati varstva, kot tudi, da mu zaradi tega nastaja škoda, ki je večja od tiste, ki lahko nastane upniku. Tudi do vsega tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar zopet predstavlja procesno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Upnik je na pritožbo dolžnikov odgovoril, nasprotoval je navedbam dolžnika in predlagal zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet presoje v obravnavani zadevi je utemeljenost izdaje začasne odredbe v zavarovanje upnikove terjatve do dolžnika iz naslova vračila zneska 1.414.347,24 EUR, ki ga je upnik dolžniku plačal na podlagi takrat še pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1940/2016 z dne 21. 11. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1025/2017 z dne 23. 5. 2018 ter na tej podlagi sklenjenega sporazuma z dne 23. 5. 2018 o plačilu po sodbah prisojenega zneska. Pri tem je v postopku odločilno predvsem vprašanje, ali je upnik z zatrjevanjem o odpadli pravni podlagi za izvršeno plačilo v znesku 1.414.347,24 EUR uspel za verjetno izkazati svojo terjatev do dolžnika. Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VS RS) je namreč s sklepom II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019 citirano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek. Zaradi tega je po stališču upnika, ki mu pritrjuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanemu sklepu, odpadla pravna podlaga za izvršeno plačilo, dolžnik pa je posledično na škodo upnika obogaten in je prejeto dolžan vrniti (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je navedeno materialno pravno stališče zmotno. Dejstvo, da je VS RS s sklepom II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019 razveljavilo zgolj sodbo sodišča druge stopnje (II Cp 1025/2017 z dne 23. 5. 2018) namreč ne pomeni, da je s tem odpadla pravna podlaga za upnikovo plačilo v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ, kot to utemeljuje sodišče s sklicevanjem na odločbo VS RS II Ips 243/2011. Dolžnik namreč kljub tej razveljavitvi še vedno razpolaga z nepravnomočno dajatveno sodbo prvostopenjskega sodišča, ki upniku nalaga plačilo za opravljeno dolžnikovo delo, kar nedvomno izkazuje večjo verjetnost dolžnikove terjatve zoper upnika, kot obratno¹. Okoliščine v obravnavani zadevi tako niso primerljive s tistimi v zadevi II Ips 243/2011, ko je Vrhovno sodišče RS poseglo tudi v sodbo sodišča prve stopnje, s tem, da jo je spremenilo in tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska v celoti zavrnilo. Zgolj v tem primeru je mogoče govoriti o odpadli pravni podlagi in s tem situaciji, ki jo ureja tretji odstavek 190. člena OZ.

7. Dolžnik torej v konkretni situaciji razpolaga z močnejšim pravnim naslovom zoper upnika, upnik pa ni izkazal razlogov, ki bi z večjo stopnjo verjetnosti govorili v prid obstoju njegove nasprotne terjatve iz naslova vračila plačanega zneska². K temu pritrjuje tudi dejstvo, da bi dolžnik v obratni situaciji lahko zoper upnika na podlagi nepravnomočne sodbe, s katero razpolaga (ob zakonsko predvidenih pogojih oz. verjetno izkazanemu drugemu zakonskemu pogoju), izposloval v svojo korist predhodno odredbo (prvi odstavek 257. člena ZIZ). V tem primeru pa dolžniku verjetnosti njegove terjatve ne bi bilo treba izkazovati, saj je ta z nepravnomočno sodbo sodišča že za verjetno izkazana. Obstoj upnikove terjatve v predmetni zadevi, ko dolžnik zoper njega razpolaga z nepravnomočno dajatveno sodbo, torej na podlagi predloženih listin (priloga A2-A8 spisa) ne more biti za verjetno izkazan in je že iz tega razloga upnikov predlog za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ neutemeljen.³

8. Sicer pa je dolžnik v postopku tudi že predložil kasneje mu vročeno sodbo sodišča druge stopnje (II Cp 483/2019 z dne 5. 5. 2020; priloga B25 spisa), s katero mu je bil v ponovljenem sojenju znova prisojen celoten po tožbi vtoževan znesek. Dolžnik torej ponovno razpolaga s pravnomočno sodbo zoper upnika za plačilo zneska, na katerem upnik gradi svojo nasprotno terjatev v tem postopku. To dejstvo mora pritožbeno sodišče v okviru konkretnega pritožbenega postopka zavarovanja upnikove terjatve upoštevati kot pravno učinkovito okoliščino, ki nedvomno narekuje potrebo po ustavitvi zavarovanja, dovoljenega z začasno odredbo. Takšno zavarovanje je z razveljavitvijo vseh dejanj zavarovanja sicer že odpravilo sodišče prve stopnje (sklep Z 108/2019 z dne 22. 6. 2020), vendar s tem kljub temu ni odpadel pravni interes dolžnika za odločanje o njegovi pritožbi. Od odločitve pritožbenega sodišča glede utemeljenosti upnikovega predloga za zavarovanje je namreč odvisna utemeljenost odločitve sodišča prve stopnje o stroških zavarovanja, ki so bili doslej naloženi v plačilo dolžniku.

9. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da upnik po pojasnjenem ni za verjetno izkazal svoje terjatve, je pritožba dolžnika utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi odločitve o neutemeljenosti upnikovega predloga za zavarovanje je bilo potrebno znova odločiti o stroških ugovornega postopka⁴. Le te je bilo po novem potrebno naložiti v plačilo upniku (prvi odstavek 154. člena ZPP in šesti odstavek 38. člena ZIZ), in sicer v znesku 766,64 EUR. V to je zajeta nagrada za ugovor zoper začasno odredbo v višini 1000 točk⁵ (tar. št. 27/2 Odvetniške tarife - OT), 2% materialne stroške od vrednosti storitve v višini 20 točk (tretji odstavek 11. člena OT), pripadajoči 22% DDV na celotno storitev v znesku 134,64 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) in sodna taksa za ugovor v v znesku 30,00 EUR.

10. Dolžnik je s pritožbo uspel, zato mu je upnik dolžan v roku 15 dni povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 1.519,68 EUR. Ti obsegajo nagrado za redno pravno sredstvo v višini 2000 točk (tar. št. 27/6 OT), 2% materialne stroške od vrednosti storitve v višini 40 točk (tretji odstavek 11. člena OT), pripadajoči 22% DDV na celotno storitev v znesku 269,28 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) in sodna taksa za pritožbo v znesku 26,40 EUR.

-------------------------------
¹ Ne glede na dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče dolžniku prisodilo nižji znesek, kot ga je v nadaljevanju sodišče druge stopnje v razveljavljeni sodbi, saj je po temelju dolžnikova terjatev kljub vsemu priznana.
² Ki je bilo tudi sicer opravljeno prostovoljno na podlagi kasneje sklenjenega sporazuma z dne 2. 7. 2018.
³ Zato se pritožbeno sodišče o pritožbenih trditvah glede subjektivne nevarnosti in procesnih kršitvah tudi ni posebej izrekalo.
⁴ Z odpravo zavarovanja pa je postala brezpredmetna tudi odločitev glede njegove (ne)omejitve (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).
⁵ Ker ne gre za gospodarski spor, znaša vrednost storitve po tar. št. 18 OT največ 2000 točk.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 17/2016
• VDSS sklep Psp 556/2015
• VDSS Sklep Pdp 378/2021