VSK Sodba II Kp 1936/2019

Jedro

V obravnavanem primeru gre za dokončano kaznivo dejanje in ne zgolj za poskus. Dejstvo je, da sta obtoženca tujce, ki niso imeli predpisanih dokumentov za prehod meje in dovoljenj za vstop v državo, po tem, ko so jih drugi sostorilci usmerili peš po gozdu preko slovensko-hrvaške meje spravila v avto. Dejstvo je, da je potrebno na opisano dogajanje gledati kot celoto, kjer sta bila obdolženca nenadomestljivi člen za dosego končnega cilja, t.j. prihoda tujcev na končno destinacijo R. I.. Nikakršnega dvoma ni o tem, da so tujci slovensko-hrvaško mejo prestopili ilegalno, kar bi gotovo ne storili, v kolikor ne bi imeli zagotovila, da jih na slovenski strani meje čakata obtoženca zato, da jih odpeljeta naprej proti Italiji. S tem sta obtoženca kaznivo dejanje tudi dokončala, vse dogajanje po tem, ko sta obtoženca tujce v avto že sprejela, pa je samo nadaljevanje že dokončanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v zakonski označbi kaznivega dejanja spremeni tako, da se dejanje zakonsko označi kot dokončano kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Pritožbi zagovornikov obtoženih F. D. in K. O. se kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta dolžna obtoženca kot stroške pritožbenega postopka plačati vsak sodno takso, odmerjeno na 1.170,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtožena F. D. in K. O. spoznalo za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Prvostopenjsko sodišče je vsakemu od obtožencev na podlagi zgoraj navedene zakonske določbe izreklo kazen osmih mesecev zapora in stranski denarni kazni, odmerjeni vsakemu na 120 dnevnih zneskov po 15,00 EUR oz. skupno 1.800,00 EUR, za kateri je sklenilo, da sta jih obtoženca dolžna plačati v roku petnajstih dni od dneva pravnomočnosti sodbe, sicer se bosta v primeru neizterljivosti izvršili tako, da se bo za vsakih začetih 30,00 EUR določil en dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Vsakemu od obtožencev je sodišče prve stopnje, skladno z določbo 48a. člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let in jima na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo tudi čas, prebit v priporu od 10.1.2019 od 8.17 ure dalje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obtožencema naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper to sodbo se zaradi pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP, tedaj pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje višja državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da dejanje obtožencev pravilno opredeli kot dokončano kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).

3. Zagovornik obtoženega F. D. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa prvenstveno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu varovancu izreče krajšo zaporno kazen in nižjo stransko denarno kazen, prav tako pa naj obtoženca oprosti dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zagovornik obtoženega K. O. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Zagovornik pritožbenemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, še bolj podrejeno pa, da mu izreče bistveno nižji zaporno in denarno kazen, pri čemer pa naj obtožencu stranske kazni izgona tujca iz države ne izreče.

5. Na pritožbo višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega F. D.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo višje državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

6. Po pregledu spisovnih podatkov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbi višje državne tožilke ugoditi, medtem, ko je bilo potrebno pritožbama zagovornikov obeh obtožencev utemeljenost odreči v celoti.

7. Po pregledu spisovnega gradiva senat pritožbenega sodišča ugotavlja, da ima višja državna tožilka prav, ko meni, da gre, upoštevaje opis kaznivega dejanja iz izpodbijane sodbe, za dokončano kaznivo dejanje, ne pa le za poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). S prvotno, dne 12.1.2019 vloženo obtožbo je državno tožilstvo obtožencema očitalo, "da sta za plačilo nezakonito poskusila spraviti preko ozemlja R. S. tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo s tem, da sta skupaj z neznanimi sostorilci po predhodnem dogovoru, potem, ko je tujce J. S. in S. M., ki sta državljana I. ter F. N., ki je državljan A. neznani sostorilec usmeril peš po gozdu preko državne meje med R. H. in R. S. in jim sporočil kraj v R. S., kjer jih bosta čakala obdolženca za nadaljnji prevoz, dne 10.1.2019 tujce pričakala na dogovorjenem kraju na območju naselja K. zato, da bi jih sprejela v vozilo in jih odpeljala preko ozemlja države v R. I. za plačilo najmanj 1,00 EUR, še preden pa so tujci, ki niso imeli predpisanih dokumentov za prehod meje in dovoljenj za vstop v državo vstopili, jih je s svojim prihodom presenetila policijska patrulja, ki je vse prijela, zaradi česar so jima policisti dokončanje kaznivega dejanja preprečili in je ostalo pri poskusu.". Dne 8.5.2019 in 5.8.2019 modificirana obtožba pa je obtožencema očitala, "da sta v sostorilstvu z neidentificiranimi sostorilci za plačilo in nezakonito spravila na ozemlje R. S. in poskušala preko njega prepeljati v I. tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v R. S. s tem, da sta skupaj z neznanimi sostorilci po predhodnem dogovoru potem, ko je tujce J. S. in S. M., ki sta državljana I. ter F. N., ki je državljan A., neznani sostorilec usmeril peš po gozdu preko državne meje med R. H. in R. S. in jim sporočil kraj v R. S., kjer jih bosta čakala D. in O. za nadaljnji prevoz, dne 10.1.2019 tujce pričakala na dogovorjenem kraju na območju naselja K. ter jih sprejela v vozilo, da bi jih odpeljala preko ozemlja države v R. I. za plačilo najmanj 1,00 EUR, tujci pa niso imeli predpisanih dokumentov za prehod meje in dovoljenj za vstop v državo". Iz vsebine prvotno vložene in pozneje modificirane obtožbe je razvidno, da je državno tožilstvo obtožencema sprva očitalo zgolj poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 (čeprav iz pravne označbe kaznivega dejanja v prvotno vloženi obtožbi to ni razvidno, je pa to jasno videti iz opisa), po modifikaciji obtožbe pa dokončano kaznivo dejanje. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami državne tožilke, da gre v obravnavanem primeru za dokončano kaznivo dejanje in ne zgolj za poskus. Dejstvo je, da sta obtoženca tujce, ki niso imeli predpisanih dokumentov za prehod meje in dovoljenj za vstop v državo, po tem, ko so jih drugi sostorilci usmerili peš po gozdu preko slovensko-hrvaške meje. Dejstvo je, da je potrebno na opisano dogajanje gledati kot celoto, kjer sta bila obdolženca nenadomestljivi člen za dosego končnega cilja, t.j. prihoda tujcev na končno destinacijo R. I.. Nikakršnega dvoma ni o tem, da so tujci slovensko-hrvaško mejo prestopili ilegalno, kar bi gotovo ne storili, v kolikor ne bi imeli zagotovila, da jih na slovenski strani meje čakata obtoženca zato, da jih odpeljeta naprej proti I.. S tem sta obtoženca kaznivo dejanje tudi dokončala, vse dogajanje po tem, ko sta obtoženca tujce v avto že sprejela, pa je samo nadaljevanje že dokončanega kaznivega dejanja. Glede na vse navedeno je bilo potrebno pritožbi okrožne državne tožilke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe.

8. Zagovornik obtoženega K. O. graja v sodbi ugotovljeno dejansko stanje in meni, da so zaključki prvostopenjskega sodišča neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve popolno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. V zvezi z vlogo policije v tem kazenskem postopku zagovornik navaja, da so se na glavni obravnavi pokazala nasprotja med vsebino policijskih listin in tem, kar so na glavni obravnavi kot priče zaslišani izpovedovali isti policisti, ki so te listine sestavljali. Pritožba zagovornika obtoženega K. O. pa je v tem delu tolikanj posplošena oziroma nekonkretizirana, da iz nje ni mogoče izluščiti, katere listine in katere priče ima pritožnik v mislih, tako, da pritožbe v tem delu tudi preizkusiti ni bilo mogoče.

9. Zagovornik obtoženega K. O. nadalje v pritožbi navaja, da sodišče ni zadostilo kriteriju ugotavljanja materialne resnice v zvezi z vprašanjem, kdaj naj bi prebežniki sedeli v avtomobilu F. D., čeprav v isti sapi priznava, da so tam sedeli, ko je bil začet postopek proti obema obtožencema in so jih tja posedli policisti, da so lahko postopek končali. Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja je razvidno, da naj bi vsi trije prebežniki vstopili v avtomobil H. A., ki ga je vozil soobtoženi F. D., kar sta potrdila tudi kot priči zaslišana policista R. K. in V. K.. Sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da določena razhajanja v izpovedbah policistov o tem, kdaj so se prebežniki v vozilo vsedli in koliko se jih je, za ugotavljanje dejanskega stanja niti ni odločilnega pomena. Bistvena je namreč ugotovitev, da so na tistem kraju bili pač z namenom, da se srečajo z obtožencema, ki sta imela nalogo, da jih pripeljeta v I.. Kolikor pa zagovornik obtoženega O. v pritožbi navaja, da obtožba njegovemu varovancu očita vlogo predhodnice, o čemer sodišče sploh ni razlogovalo in tudi v zvezi s tem ne ugotavljalo obtoženčevega naklepa, pa je potrebno ugotoviti, da je ta pritožbena navedba protispisna. Iz opisa kaznivega dejanja v prvotno vloženi in pozneje modificirani obtožbi prav nikjer ni razvidno, da naj bi se obt. O. očitala vloga predhodnice, ki v opisu kaznivega dejanja ni niti omenjena, še manj personalno konkretizirana, obtoženca pa sta obravnavano kaznivo dejanje storila v sostorilstvu in sta tedaj njuni vlogi pri izvršitvi kaznivega dejanja povsem enaki.

10. Zagovornik obtoženega K. O., smiselno pa se mu pridružuje tudi zagovornik obtoženega F. D., sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj grajana sodba ne bi vsebovala razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izrek stranske kazni izgona tujca iz države za dobo treh let. Ta pritožbena navedba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve izrek stranske kazni zadostno in popolno utemeljilo, tako po objektivni, kakor tudi subjektivni plati in zato zagovornik z nasprotnimi izvajanji uspeti ne more. V nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik je sodišče zadostno opredelilo tudi obstoj resne grožnje za javni red ali javno varnost, saj je v zvezi s tem zapisalo, da sta gostoljubje, ki jima ga je ponudila ena država članica EU izkoristila za storitev kaznivega dejanja v drugi, pri čemer pa je tudi povsem jasno, da nenadzorovano prehajanje državnih meja predstavlja ogrozitveni dejavnik pravnega reda vsake države, saj si je prav lahko predstavljati, da med prebežniki lahko obstajajo tudi taki, ki se na pot niso podali zgolj iz ekonomskih razlogov. Nenazadnje pa ne gre prezreti tudi tega, da sta se obtoženca za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja odločila kljub temu, da imata v R. I. službo in zagotovljeno eksistenco, kar tudi kaže na njun odnos do spoštovanja pravnega reda države, v kateri sta se znašla in katere gostoljubje sta zlorabila za izvršitev kaznivega dejanja. Prav te okoliščine, t.j. njuna redna zaposlitev in zagotovljena eksistenca s stalnim zaslužkom pa sta tudi okoliščini, ki kažeta na pravilnost višine izrečene stranske denarne kazni, kar vse je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe popolno in prepričljivo utemeljilo.

11. Zagovornik obtoženega F. D. v svoji pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 330. člena ZKP in da ni ravnalo skladno z določbami 285.c in 285.č ZKP in ni postopka zoper njegovega varovanca izločilo in opravilo naroka za izrek kazenske sankcije. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je obtoženi F. D. v dopolnitvi svojega zagovora zadnji dan glavne obravnave dne 5.8.2019 kaznivo dejanje resnično priznal in se tudi opravičil sodišču ter izrecno dejal, da se opravičuje za to, kar je storil. Pravilno pa je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, vsebovano v točki 16 obrazložitve, da tega priznanja, ki je bilo podano po treh izvedenih glavnih obravnavah ne gre enačiti s priznanjem, danim na predobravnavnem naroku. Kazenski postopkovnik v 330. členu določa, da če obtoženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna in senat to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP. Za uporabo slednje navedenih določb morata torej biti izpolnjena dva pogoja, t.j., da je priznanje krivde podano pred koncem glavne obravnave in da sodišče prve stopnje to priznanje sprejme, kar mora storiti deklarativno, torej z zapisom sprejetja tega priznanja v zapisniku o glavni obravnavi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.8.2019 je videti, da tega deklarativnega zapisa o sprejetju priznanja krivde obt. F. D. zapisnik ne vsebuje, tako, da je povsem jasno, da tega priznanja krivde sodišče kot tistega, zaradi katerega bi prišla v poštev določba 330. člena ZKP, ni sprejelo. Pritožba zagovornika obt. F. D. se tako tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena, v posledici te ugotovitve pa se izkaže kot neutemeljen tudi tisti del pritožbe zagovornika tega obtoženca, ko graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede višine izrečene stranske denarne kazni.

12. Zagovornik obtoženega F. D. izrecno graja tudi odločbo prvostopenjskega sodišča v odločbi o stroških kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v celoti protispisne pritožbene navedbe o tem, da je njegov varovanec brez redne zaposlitve in zaradi tega tudi brez rednih dohodkov. Iz podatkov, ki jih je sodišču dal obtoženec sam je namreč razvidno, da je zaposlen pri družbi B. v R. in da znaša njegov mesečni neto zaslužek 1.000,00 EUR. V luči pravkar povedanega pa se izkaže zagovornikova pritožba, kolikor graja stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča kot neutemeljena. Sicer pa mora vsakdo, ki se za izvršitev takšnega ali drugačnega kaznivega dejanja odloči, računati s tem, da bo kazenski postopek v primeru obsodilne sodbe utegnil potegniti za seboj tudi finančne posledice, bodisi v obliki denarne kazni, obveznosti izpolnitve premoženjskopravnega zahtevka ali pa plačila stroškov kazenskega postopka.

13. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je, zunaj pritožbenih navedb, v okviru določb 383. člena in 386. člena ZKP opravilo pritožbeno sodišče je pokazal, da sodišče prve stopnje nikakršnih nepravilnosti, na katere bi bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti ni zagrešilo, prav tako pa je tudi pravilno upoštevalo in ovrednotilo vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenskih sankcij, tako, da je bilo posledično potrebno pritožbi okrožne državne tožilke na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP ugoditi, medtem, ko je bilo potrebno pritožbi obeh zagovornikov kot neutemeljeni zavrniti in razsoditi tako, kakor je videti iz izreka te sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da okrožna državna tožilka izreka višje kazni, kljub njenemu predlogu o spremenjeni, torej strožji kvalifikaciji kaznivega dejanja, ni predlagala.

14. Zagovornika s pritožbama nista uspela, zato sta dolžna obtoženca na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno vsakemu na 1.170,00 EUR (tar. štev. 8132 Zakona o sodnih taksah ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

20.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 36433/2020
• VSK Sodba III Kp 46035/2020
• VSK Sodba III Kp 43513/2022