VSK Sodba II Kp 56727/2013

Jedro

Dejansko stanje glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi odgovorna oseba za vodenje gradbenih del na kraju, kjer je prišlo do nesreče ter glede očitka, da obtoženec ni poskrbel za zavarovanje gradbišča, varnostno opremo in da je dovolil delavcem, da mečejo tramove na prostor, ki ni bil zavarovan.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega N. F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem in četrtem odstavku 201. člena KZ‑1. Sodišče prve stopnje mu je zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. V plačilo mu je naložilo še stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, oškodovanca Z. C. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje obtoženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, in podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v smeri pritožbenih navedb zagovornice, pri čemer ni zasledilo zatrjevanih nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in izčrpno pojasnilo razloge, na katere je oprlo svojo odločitev, pri tem pa ni storilo kršitev, zaradi katerih bi bilo treba v sodbo poseči.

5. Zagovornica zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi odgovorna oseba za vodenje gradbenih del na kraju, kjer je prišlo do nesreče. Navaja, da to v postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno. Dela je dejansko vodil A. A. K., ki je bil z delavci na objektu, jih usmerjal, nadzoroval, predvsem pa organiziral delovni proces, kar so v zaslišanjih potrdili delavci in tudi sam kot priča. V tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi oškodovanca, ki pa ni bila prepričljiva, kar utemeljuje z ugotovljenimi neskladnostmi glede stanja v prostoru, kjer je do nesreče prišlo, da dejansko ni imel svoje firme in delovnega dovoljenja, kot je prikazoval, ter da mu je bila čelada na voljo, pri čemer je bil zaradi podanega premoženjskopravnega zahtevka tudi zainteresiran za izid postopka. Zatrjuje še, da do realizacije pogodbe z družbo L. nikoli ni prišlo, saj je hotel A. A. K. dela izpeljati čimbolj poceni in hitro, brez sodelovanja obtoženca, kar potrjuje okoliščina, da plačila niso bila opravljena družbi L., temveč delavcem, ki s to družbo tudi niso imeli sklenjenih pogodb o zaposlitvi. A. A. K. je plačeval tudi namestitev in zdravljenje oškodovanca. Zaključki sodišča, da so obstajali elementi delovnega razmerja med delavci in obtoženim, so zato protispisni, saj ta ni poskrbel niti za prevoz niti malico delavcev, jih ni plačeval ter ni organiziral, odrejal in vodil dela in niti jim ni dajal navodil.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da je bil obtoženi dejanski poslovodja družbe L. ter da je na enak način, preko slamnatih poslovodij, nastopal tudi z drugimi pravnimi osebami (31., 32. in 40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kot tudi, da se je ravno on dogovoril za delo na gradbišču, poiskal delavce, jih vozil na delo in jim izplačeval plačo (34. in 35. točka obrazložitve). Družba A., ki jo je pri podpisu zastopal A. A. K., je kot naročnik z družbo L.., ki jo je pri podpisu zastopal obtoženec, kot izvajalcem dne 4. 4. 2011 sklenila pogodbo za adaptacijo stanovanjske hiše v K., katere predmet je bil med drugim tudi rušenje stavbe (27., 38. in 41. točka obrazložitve, pogodba na listovna št. 123–125). Ob takšnem dejanskem stanju po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti navedbam pritožnice, da je bil A. A. K. kot zastopnik naročnika del tisti, ki je dejansko vodil in nadzoroval delo, zlasti pa ne, da je nastopal kot (dejanski) delodajalec delavcev na gradbišču, in bil zato odgovoren za zagotavljanje varnih delovnih pogojev na podlagi prvega odstavka 5. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila takšna odgovornost na obtožencu kot delodajalcu (43., 47. in 52. točka obrazložitve), je zato pravilen. Pritožbene navedbe, da sodba v tem delu nima razlogov, so neutemeljene, zaradi česar ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

7. Nadalje zagovornica navaja, da postopek ni potrdil očitka, da obtoženec ni poskrbel za zavarovanje gradbišča, varnostno opremo in da je dovolil delavcem, da mečejo tramove na prostor, ki ni bil zavarovan. Delavcem so bile na voljo delovne čelade in so bili seznanjeni, da jih morajo nositi. Do delovne nesreče naj bi prišlo, ker pri delu niso upoštevali navodil A. A. K., ki jim je pred svojih odhodom z gradbišča naročil, naj dajo cel tram s strehe in naložijo na tovornjak, vendar so ga samoiniciativno razrezali na kose in le‑te metali v pritličje, kot tudi zaradi nespoštovanja navodil in samovolje oškodovanca, ki je šel v prostor, kamor ne bi smel vstopati. Med nesrečo in nespoštovanjem pravil o varnosti in zdravju pri delu, ki se očita obtožencu, zato po njenem ni vzročne zveze.

8. Takšne navedbe so deloma v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in obtoženca ne morejo razbremeniti krivde. Kot je namreč v postopku zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, obtoženi kot za to odgovorna oseba ni poskrbel, da bi bili delavci poučeni o varnem izvajanju del, da bi nosili čelade, da bi delo opravljali na varen način, s kontroliranim spuščanjem trama s strehe, pri čemer na gradbišču niti ni bil stalno prisoten niti ni poskrbel za stalen nadzor načina izvajanja del in uporabe varovalne opreme, za kar je bil odgovoren (54., 55. in 56. točka obrazložitve). Opravljanje del na način, ki je bil nevaren in je vodil v nastanek obravnavane delovne nesreče, je bil posledica navedenih opustitev obtoženca, ne pa samovoljnosti in nespoštovanja navodil oškodovanca ali ostalih delavcev, kot skuša to prikazati zagovornica. Očitek sodbi, da vzročna zveza med opustitvijo obtoženca in poškodbo delavca ni podana, je zato neutemeljen. Opisani način izvršitve kaznivega dejanja, po katerem obtoženec ni poskrbel za zavarovanje gradbišča in ustrezno varnostno opremo in delavcem dovolil, da s strehe mečejo tramove v prostor, ki ni bil zavarovan (kar je storil s tem, da jih ni ustrezno poučil niti nadziral), je bilo v postopku v celoti dokazan in izčrpno obrazložen. Zato ne drži, da so v tem delu zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z očitkom, s čimer naj bi sodišče prekoračilo obtožnico, in niti, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani. Prav tako ima sodišče prve stopnje prav, da nepazljivost oškodovanca ne more razbremeniti obtoženca za ravnanje, ki ga je bil kot delodajalec dolžan opraviti (57. točka obrazložitve).

9. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tudi krivdo obtoženca (59. in 60. točka obrazložitve), kar zagovornica izpodbija z argumenti, ki so bili že ovrženi zgoraj. Pavšalnih navedb o nekritičnem povzemanju izjav prič v škodo obtoženca ter o precejšnjem nasprotju med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov in listin v spisu o odločilnih dejstvih, s čimer naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi neobrazloženosti ni bilo mogoče preizkusiti.

10. Zagovornica se pritožuje še zaradi kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca, pri čemer navedbe po vsebini pomenijo le pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da je bila obtožencu v okviru pogojne obsodbe določena previsoka zaporna kazen glede na časovno odmaknjenost dogodka in prispevek oškodovanca k nastanku nesreče, saj ni nosil čelade in ni spoštoval navodil za delo.

11. Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana kazen do petih let zapora (četrti v zvezi z drugim odstavkom 201. člena KZ‑1). Sodišče prve stopnje je kot obteževalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost in njegov odnos do dogodka, za katerega ni prevzel odgovornosti, kot olajševalno pa časovno oddaljenost, zaradi česar mu je tudi izreklo pogojno obsodbo. Upoštevane okoliščine, tudi časovna oddaljenost, na katero opozarja zagovornica, se po presoji pritožbenega sodišča primerno odražajo v trajanju določene kazni, medtem ko takšne olajševalne okoliščine ne moreta predstavljati zatrjevana nepazljivost oškodovanca in ravnanje ostalih delavcev, saj je prepovedana posledica nastala zaradi opustitve dolžnega ravnanja obtoženca v smeri zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu. Preizkusno dobo pa je že sodišče prve stopnje odmerilo v najkrajšem dopustnem trajanju enega leta (drugi odstavek 57. člena KZ‑1).

12. Zaradi vsega navedenega in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Ker obtoženec s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom (prvi odstavek 98. v zvezi s prvim odstavkom 95. in drugim odstavkom 93. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

18.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 52294/2017
• VSK Sodba III Kp 57781/2019
• VSC sodba Kp 292/99