VSK Sodba II Kp 9415/2016

Jedro

Sodišče ne prekorači obtožbe, če v razlogih sodbe, ob odločilnih dejstvih, ugotovi še druga dejstva, ki obdolženca v splošnem prav tako obremenjujejo, temveč le tedaj, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. Obtožba je torej lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 27. 5. 2019 zaključilo glavno obravnavo in napovedalo razglasitev sodbe dne 29. 5. 2019. Ker pa je med odločanjem o obtožbi spoznalo, da je treba dokazni postopek dopolniti še s strokovnim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi po pregledu dokumentacije pojasnil, ali je za plačila, ki se navajajo v izreku obtožbe, obstajala kaka dejanska oziroma pravna podlaga ali ne, brez izvedenca pa tega ni mogoče ugotoviti, saj sodišče nima tovrstnega strokovnega znanja, je dne 29. 5. 2019 na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP sprejelo sklep, da se glavna obravnava znova začne in se dokazni postopek dopolni s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Takšno postopanje sodišča je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki določa, da sme predsednik senata tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi. Pooblastilo senata, da izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti, oziroma, da lahko izvaja dokaze in ugotavlja določena dejstva celo proti volji strank, izhaja iz temeljnega načela kazenskega postopka, da je sodišče dolžno iskati materialno resnico (prvi odstavek 17. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenke oškodovane pravne osebe KZ A. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da je obtoženi B. F. na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovane pravne osebe.

II. Pritožba zagovornika obtoženega B. F. se kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega B. F. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 240. člena KZ-1, določilo kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovani družbi KZ A. znesek 36.848,44 EUR, v preostalem znesku je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženčev zagovornik in pooblaščenka oškodovane pravne osebe. Obtoženčev zagovornik navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve enakega varstva pravic, pravice do nepristranskega sojenja in pravice do poštenega sojenja, torej iz razlogov po 9. in 11. točki drugega (očitno mišljeno prvega) odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena ZKP ter 2., 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi. Pooblaščenka oškodovane pravne osebe navaja, da se pritožuje zaradi kršitve po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP - zaradi odločbe o stroških postopka, ter sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo v odločbo o stroških postopka spremeni tako, da obtožencu naloži tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Na pritožbo pooblaščenke oškodovane pravne osebe je vložil odgovor obtoženčev zagovornik ter predlagal, da višje sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, pritožba pooblaščenke oškodovane pravne osebe pa je utemeljena.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika

5. Pritožnik očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv ter sam s seboj v nasprotju. V izreku izpodbijane sodbe se obtožencu očita, da je v škodo družbe KZ A., odobril plačilo 45.000 EUR z namenom, da bi družbi E. pridobil premoženjsko korist v višini 45.000 EUR, pri čemer pa je gospodarski družbi KZ A. dejansko nastala premoženjska škoda v višini 36.848,44 EUR. Obtožencu na podlagi takšnega izreka dejansko ni jasno, kako je lahko družbi E. naklepno pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 45.000 EUR, pri čemer pa naj bi škoda družbi KZ A. nastala zgolj v višini 36.848,44 EUR.

6. Očitek ni utemeljen. Natančno branje izreka izpodbijane sodbe pokaže, da se obtožencu ne očita, da je družbi E. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 45.000 EUR, ampak da je ravnal z namenom pridobiti družbi E. protipravno premoženjsko korist v navedeni višini, kar pa ni v nasprotju z očitkom izreka, da je gospodarski družbi KZ A. dejansko nastala premoženjska škoda v višini 36.848,44 EUR.

7. Pritožnik trdi, da izrek sodbe in sama sodba nasprotujeta izvedenim dokazom (izvedensko mnenje sodnega izvedenca mag. T. S., revizijsko poročilo Revizijske hiše, izračun oškodovane družbe, računi oškodovane družbe po najemni pogodbi z dne 1. 1. 2012, izpovedbe prič M. Š., A. K., I. F. in Z. P.), vendar to ne predstavlja zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre zgolj za pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in podajanje svojega videnja obravnavane zadeve ter s tem uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podan, kar bo v tej sodbi še obrazloženo.

8. Pritožnik nadalje očita, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 85) je namreč navedlo, da je obtoženec namenoma v računovodske evidence vnesel napačno najemno pogodbo iz leta 2011, takšni očitki pa iz obtožbe ne izhajajo.

9. Sodišče ne prekorači obtožbe, če v razlogih sodbe, ob odločilnih dejstvih, ugotovi še druga dejstva, ki obdolženca v splošnem prav tako obremenjujejo, temveč le tedaj, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen¹. Obtožba je torej lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi, zaradi česar se pritožnikova zatrjevanja v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izkažejo za zmotna.

10. Pritožnik uveljavlja kršitev načela določnosti pravnih pravil iz 2. člena Ustave RS, načela enakopravnosti strank iz 22. člena Ustave RS, pravice do nepristranskega in poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS ter pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS, saj trdi, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje sodnega izvedenca mag. T. S. pridobilo samo po zaključku glavne obravnave in pred začetkom na novo odprte obravnave. S tem naj bi prevzelo vlogo tožilca in zbiralo dokaze v škodo obtoženca. Meni namreč, da bi moralo obtoženca na podlagi zbranih dokazov do zaključka glavne obravnave oprostiti vseh obtožb, saj naj bi bili odsotni dokazi, ki bi potrjevali obtožbo. Dokazno breme je na tožilcu, subsidiarno pa je tudi sodišče v skladu z instrukcijsko maksimo in načelom iskanja materialne resnice zavezano ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Takšno subsidiarnost pa je treba razumeti tako, da sodišče ne sme prevzemati vloge, ki je dana tožilcu kot organu pregona, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje.

11. Očitki niso utemeljeni. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 27. 5. 2019 zaključilo glavno obravnavo in napovedalo razglasitev sodbe dne 29. 5. 2019. Ker pa je med odločanjem o obtožbi spoznalo, da je treba dokazni postopek dopolniti še s strokovnim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi po pregledu dokumentacije pojasnil, ali je za plačila, ki se navajajo v izreku obtožbe, obstajala kaka dejanska oziroma pravna podlaga ali ne, brez izvedenca pa tega ni mogoče ugotoviti, saj sodišče nima tovrstnega strokovnega znanja, je dne 29. 5. 2019 na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP sprejelo sklep, da se glavna obravnava znova začne in se dokazni postopek dopolni s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Takšno postopanje sodišča je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki določa, da sme predsednik senata tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi. Pooblastilo senata, da izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti, oziroma, da lahko izvaja dokaze in ugotavlja določena dejstva celo proti volji strank, izhaja iz temeljnega načela kazenskega postopka, da je sodišče dolžno iskati materialno resnico (prvi odstavek 17. člena ZKP). Sodišče ima tako aktivno vlogo pri izvajanju dokazov, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe in so lahko v škodo kot tudi v korist obdolženca.

12. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo. Dokazno oceno je namreč sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožnik z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponujanjem svojega subjektivnega videnja obravnavane zadeve zato ne more biti uspešen.

13. Pritožnik trdi, da je iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. T. S., revizijskega poročila Revizijske hiše in izračuna same oškodovane družbe, upoštevajoč pri tem tri račune družbe E. iz decembra 2012, mogoče zaključiti, da je do prikrajšanja dejansko prišlo na strani družbe E. in ne na strani KZ A. Vendar gre pri tem za končne izračune medsebojnih obveznosti navedenih pravnih oseb, ki za presojo kazenske odgovornosti obtoženca niso relevantni. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je v obravnavanem primeru bistveno, da je obtoženec v času, ko je odrejal sporna plačila družbi E., vedel, da KZ A. teh zneskov ni dolžna plačati, niti iz naslova preplačil najemnih pogodb, niti iz naslova gradbenih storitev. Kaj se je v poslovnem odnosu med navedenima pravnima osebama dogajalo kasneje, za presojo obravnavane kazenske zadeve ni pomembno. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke utemeljeno oprlo na izpovedbe zaslišanih prič N. F., M. Š., A. K., R. F. in tudi S. K., podatke konto kartic družbe E. ter ugotovitve sodnega izvedenca mag. T. S., iz katerih izhaja, da je obtoženec odrejal sporna plačila družbi E. brez podlage v računih. Res je, kot izpostavlja pritožnik, da je izvedenec v izvedenskem mnenju, enako izhaja iz ugotovitev revizorja A. K., navedel, da ker je KZ A. izvršila sporna plačila, preden je izdala račun NA-000229 z dne 1. 10. 2012 v zvezi z najemno pogodbo z dne 1. 1. 2012, je bila pred tem neto dolžnik (in je storila prav, da je plačala), vendar spregleda, da je izvedenec odločitev o pravilnosti nakazil prepustil sodišču, kar je presoja sodišča. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povsem razumno presodilo (točka 81 obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta v času, ko je obtoženec dajal odredbe za sporna nakazila, obe najemni pogodbi še vedno veljali in ju je družba E. upravičeno plačala, KZ A. pa je bila dolžna za prejeta plačila izstaviti račune, vendar kljub prejetem plačilu (zadnji obrok dne 1. 2. 2012), obtoženec ni odredil izdaje računa za preostali plačani znesek po pogodbi, temveč je bilo to storjeno šele v reviziji dne 1. 10. 2012 samo za pogodbo z dne 1. 1. 2012. S tem, ko obtoženec ni izstavil vseh potrebnih računov družbi E., je ustvaril videz, da je KZ A. glede na kumulativo medsebojnega plačilnega prometa dolžnik družbe E., čeprav to ni bila, torej plačila na tej podlagi niso bila upravičena. Zato je torej izstavitev računa NA-000229 z dne 1. 10. 2012 v znesku 88.871,34 upravičena, saj se je s tem opravičilo prejeta plačila od družbe E. na osnovi najemne pogodbe z dne 1. 1. 2012 in je s tem zadoščeno računovodskemu standardu, da imajo poslovni dogodki podlago v knjigovodskih listinah, pri čemer je v izpodbijani sodbi (predvsem točki 61 in 62 obrazložitve) natančno obrazložena tudi sama višina tega računa in so drugačne pritožbene navedbe glede te okoliščine, ki za presojo obravnavane kazenske zadeve niti ni pomembna, neutemeljene. Ker je bil račun že poravnan s predhodnim plačilom, seveda tožba iz tega naslova, niti pobotni ugovor nista bila upravičena. Glede na navedeno pritožbeni očitek, da so zaključki sodišča v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, same oškodovane pravne osebe oziroma njenega revizorja A. K. in izpovedbami določenih prič, predstavlja zgolj subjektivno videnje pritožnika.

14. Neuspešno pritožnik izraža pomisleke o dokazni oceni izpovedb zaslišanih prič, kot je podana v izpodbijani sodbi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo R. F. in N. F., saj sta o očitkih, povzetih v izreku izpodbijane sodbe, izpovedala jasno in prepričljivo, njuni izpovedbi pa se ujemata tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Morebitna neskladnost med njunimi izjavami glede okoliščine, ali je obtoženec na N. F. na bencinski črpalki izvajal nedovoljene pritiske, zanesljivosti njunih izpovedb v ničemer ne zmanjšuje. Njuni izpovedbi tudi nista ovrženi z izpovedbo Z. P., kot to zmotno ocenjuje pritožnik, saj ta o očitkih, naslovljenih na obtoženca, ni znal povedati ničesar določnega. Enako velja za izpovedbo priče K. P.. Pri izpostavljanju posameznih nedoslednosti oziroma nejasnosti v izpovedbi N. F. gre tudi za pretirano poudarjanje podrobnosti, ki za presojo verodostojnosti njenega pričevanja niso pomembne. Res je, da je obramba v postopku pred sodišče prve stopnje predlagala soočenje prič N. F. in S. K., vendar temu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, kar je v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi tehtno obrazložilo. Prav tako so prepričljivi prvostopenjski razlogi, s kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb S. K. v zvezi z dne 12. 4. 2012 njej nakazanim zneskom 5.000 EUR s strani družbe E. (točka 36 in 37 obrazložitve izpodbijane sodbe), in navedenemu ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje argumentirani prvostopenjski dokazni oceni izpovedbe M. Š. (točke 23 – 28 in 46 obrazložitve izpodbijane sodbe), tega pritožnik z izpostavljanjem zgolj posameznih izjav njene izpovedbe, podajanjem lastnih sklepov o njenem neodgovornem odnosu do dela, v zvezi s katerimi ni predložil nobenih dokazov, ter ponavljanjem okoliščin o njeni hkratni povezanosti s KZ A. in A. K., ne more izpodbiti. Prav tako ne more biti uspešno pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene izpovedbe priče A. K., kot je podana v izpodbijani sodbi, s ponavljanjem argumentov, predstavljenih že pred sodiščem prve stopnje (točka 32 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik izpostavlja še bistvene poudarke izpovedbe priče M. N., vendar je sodišče prve stopnje tudi to izpovedbo skrbno preizkusilo in v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge, zakaj ji ne verjame (točke 40 – 46 ter 89 – 95 obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o nesoglasjih med direktorjem in upravnim odborom KZ A., to je sodišče s sklicevanjem na ustrezno listinsko dokumentacijo prepričljivo obrazložilo (točki 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), drugačni pritožbeni pogledi v smislu, da je šlo za neutemeljeno gonjo določenih članov nadzornega sveta in upravnega odbora proti obtožencu, niso sprejemljivi. Prav tako je sodišče prve stopnje skrbno raziskalo poslovno sodelovanje med družbama E. in S. ter argumentirano presodilo (točke 87 – 95 obrazložitve izpodbijane sodbe), da navedeni poslovni načrti za E. niso bili narejeni takrat, ko je E. plačal S. 40.800 EUR, saj je bila strokovna literatura z naslovom poslovni načrt E. v 4 fasciklih (B1 – B4) očitno zbrana kasneje, za potrebe tega kazenskega postopka, medtem ko je bil postopek in način odlivanja denarnih sredstev iz KZ A. E. in dalje S. dogovorjen med obtožencem in M. N. že v času spornih nakazil KZ A. E., ki so bila brez podlage v računih E. ali pogodbah z njim. Pritožbena navedba, da se E. ni odločil za postavitev elektrarn zaradi spremembe državnega sistema financiranja, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Pritožnik tudi ne prepriča, ko trdi, da mail, ki ga je obtoženec dne 26. 6. 2012 poslal S. K. in v katerem je zahteval določene podatke, dokazuje, da obtoženec ni bil soudeležen v plačilnem prometu, saj izvedeni dokazi brez dvoma kažejo ravno nasprotno, kot je to prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje.

16. V ostalem se pritožbene navedbe nanašajo na okoliščine, ki za presojo obravnavane zadeve niso bistvene. Takšne okoliščine so: – na koliko investicijah je gradila družba E.; – kdo točno je poročal Skladu za regionalni razvoj R.; – ali je Sklad za regionalni razvoj R. KZ A. nakazal del sredstev iz poslanih računov in ali je našel kakšne nepravilnosti; – na kakšen način se je S. K. zaposlila v KZ A.; – kako uspešno je obtoženec vodil KZ A. in ali se je ta omenjala kot primer dobre prakse; – ali se je obtoženec strinjal, da občina KZ A. predčasno plača dolgovani znesek.

Glede odločbe o kazenski sankciji

17. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v 110. točki izpodbijane sodbe tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni treba poseči.

Glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku

18. Tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je pravilna in prepričljivo obrazložena (točke 111 – 119 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik s ponavljanem navedb, da civilna škoda KZ A. sploh ni nastala, sklicujoč se pri tem na sodbo Pg 628/2013, s katero je bil pobotni ugovor KZ A. za znesek 82.000 EUR zavrnjen, ter da gre pri uveljavljanju premoženjskega zahtevka v kazenskem postopku za poskus goljufije, saj je KZ A. na podlagi lastnega izračuna vedela, da ne obstaja oškodovanje v tej višini, do česar se je sodišče prve stopnje prve stopnje pravilno opredelilo, ne more biti uspešen. Pritožnik trdi še, da bi morali za domnevno škodo odgovarjati tudi vsi člani nadzornega sveta, vendar gre zgolj za subjektivno oceno pritožnika, ki nima nobene podlage, saj morebitna kazenska odgovornost članov nadzornega sveta ni predmet tega kazenskega postopka.

Glede pritožbe pooblaščenke oškodovane pravne osebe

19. Pritožnica izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka s sklicevanjem na to, da bi sodišče prve stopnje moralo obtožencu naložiti v plačilo nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovane pravne osebe. Stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca se v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je obtoženec dolžan plačati tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovane pravne osebe (stroški iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP).

Preizkus izpodbijane sodbe v mejah 383. člena ZKP

20. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

21. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenke oškodovane pravne osebe ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbo obtoženčevega zagovornika pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Stroški pritožbenega postopka

22. Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi z 95. členom ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-------------------------------
¹ Primerjaj Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 792.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Kp 56727/2013
• VSM Sodba IV Kp 52294/2017
• VSK Sodba III Kp 57781/2019