VSK Sodba III Kp 59891/2019

Jedro

Kršitev načela enakosti pred zakonom ni podana, saj te ni mogoče opirati zgolj na podlagi ene zadeve, ki v pritožbenem postopku sploh ni bila preizkušena, kot izhaja iz kazenskega vpisnika, ravno tako ne na podlagi števila tujcev, ki so bili spravljeni čez mejo. Že državna tožilka v končni besedi je izpostavila sodne odločbe, ki ovržejo zatrjevanje pritožnic o kršitvi načela enakosti, pritožbeno sodišče pa izpostavlja še pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je preizkušalo tudi pritožbeno sodišče. Iz prej navedenih sodbe izhaja, da so bile obtožencem za enako kaznivo dejanje kot je obravnavano in na podlagi bistveno enakih okoliščinah, ki so vplivale na izrek kazni v obravnavani zadevi, izrečene zaporne kazni v trajanju enega leta in treh mesecev taka kazen je bila izrečena tudi v obravnavani zadevi oziroma v zadevi opravilna številka I K 26615/2019, kazen eno leto in štiri mesece zapora, izrečene denarne kazni pa so bile v vseh primerih višje.

V 51. členu KZ-1 so določene meje omilitve kazni zapora, v drugem odstavku 51. člena omilitev kazni zapora v primeru priznanja krivde, vendar ta za obravnavano kazensko zadevo ni relevantna, saj obtoženca krivdo nista priznala, ko sta se prvič izjavila o obtožnem aktu, v katerem bi bila za tak primer predlagana omilitev kazni, ravno tako je nista priznala v sporazumu z državnim tožilcem. Priznanje krivde obtožencev v obravnavani zadevi ne predstavlja posebno olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev kazni, ampak gre za olajševalno okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno in zadostno upoštevalo pri splošni odmeri kazni v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbama se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o stroških postopka spremeni tako, da se oba obtoženca, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornic po uradni dolžnosti proračun,

v ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. in obtoženega D. P. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima je na podlagi 46. člena KZ-1, 47. člena KZ-1 ter tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo vsakemu kazen eno leto in tri mesece zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 3,00 EUR, kar znaša 600,00 EUR, ki jih morata plačati v roku dveh mesecev, če pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določi en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencema izreklo stranski kazni izgona tujca iz države za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencema v izrečeno kazen zapora in denarno kazen vštelo čas prestan v priporu od 12.11.2019, od 19.50 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da morata obtoženca plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je vsakemu odmerilo sodno takso: za izrečeno kazen zapora 210,00 EUR, za izrečeno stransko denarno kazen 35,00 EUR ter za stransko kazen izgona tujca 35,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbi zagovornici obtožencev. Zagovornica obtoženega A. A. navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče nižjo kazen zapora ter nižjo stransko denarno kazen. Prav tako predlaga, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj bi plačilo teh stroškov lahko ogrozilo preživljanje obtoženca kot njegove družine. Zagovornica obtoženega D. P. navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov v smislu določb prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče sedem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, pri čemer naj določi vrednost dnevnega zneska na 1,00 EUR. Ravno tako predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni glede odločbe o stroških kazenskega postopka tako, da ga oprosti plačila vseh stroškov.

3. Pritožbi sta utemeljeni glede odločbe o stroških kazenskega postopka, v preostalem delu pa nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijane kazenske sankcije (izrečeni zaporni kazni in izrečeni denarni kazni) v smeri pritožbenih navedb ter je pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro teh kazni ter pri odmeri zaporne in denarne kazni v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine ter jim dalo tudi pravo težo. To je v 4. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo.

5. Obe pritožnici trdita, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj po njuni oceni izrečeni zaporni in denarni kazni bistveno odstopata od primerljivih v sodni praksi sodišča prve stopnje in sta bistveno višji od primerljivih. Pritožnici navedeno utemeljujeta s sodbo sodišča prve stopnje opravilna št. I K 58025/2020 z dne 31.3.2020, kjer je bilo petim obtožencem očitana izvršitev kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 (kjer je zagrožena zaporna kazen do osmih let) za isto kriminalno količino - prevoz dvanajstih tujcev in izrečene zaporne kazni od desetih mesecev do enega leta.

6. Pritožbeno sodišče odgovarja, da kršitev načela enakosti pred zakonom ni podana, saj te ni mogoče opirati zgolj na podlagi ene zadeve, ki v pritožbenem postopku sploh ni bila preizkušena, kot izhaja iz kazenskega vpisnika, ravno tako ne na podlagi števila tujcev, ki so bili spravljeni čez mejo. Že državna tožilka v končni besedi je izpostavila sodne odločbe, ki ovržejo zatrjevanje pritožnic o kršitvi načela enakosti, pritožbeno sodišče pa izpostavlja še pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je preizkušalo tudi pritožbeno sodišče in sicer: I K 2661/5/2019 z dne 15.7.2019, I K 27282/2019 z dne 4.9.2019, I K 31805/2019 z dne 20.6.2019 in I K 33594/2019 z dne 12.6.2019. Iz prej navedenih sodbe izhaja, da so bile obtožencem za enako kaznivo dejanje kot je obravnavano in na podlagi bistveno enakih okoliščinah, ki so vplivale na izrek kazni v obravnavani zadevi, izrečene zaporne kazni v trajanju enega leta in treh mesecev oziroma v zadevi opravilna številka I K 26615/2019, kazen eno leto in štiri mesece zapora, izrečene denarne kazni pa so bile v vseh primerih višje.

7. Obe pritožnici, izrecno pa zagovornica obtoženega A. A., navajata, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo kot olajševalno okoliščino priznanja krivde ter da bi moralo sodišče tej okoliščini dati večjo težo. Pri tem zagovornica obtoženega A. A. izpostavlja določbo 351. člena KZ-1 (očitno misleč 51. člen KZ-1), vendar neutemeljeno. V 51. členu KZ-1 so določene meje omilitve kazni zapora, v drugem odstavku 51. člena omilitev kazni zapora v primeru priznanja krivde, vendar ta za obravnavano kazensko zadevo ni relevantna, saj obtoženca krivdo nista priznala, ko sta se prvič izjavila o obtožnem aktu, v katerem bi bila za tak primer predlagana omilitev kazni, ravno tako je nista priznala v sporazumu z državnim tožilcem. Priznanje krivde obtožencev v obravnavani zadevi ne predstavlja posebno olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev kazni, ampak gre za olajševalno okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno in zadostno upoštevalo pri splošni odmeri kazni v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1. Zagovornica obtoženega A. A. tudi nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevati obtoženčevo mladost, saj je bil ta obtoženec v času storitve kaznivega dejanja star 27 let, ko ni mogoče trditi, da ga je pri storitvi kaznivega dejanja vodila mladostna nepremišljenost. Druge olajševalne okoliščine, ki jih izpostavljata obe pritožnici pa so se po oceni pritožbenega sodišča ustrezno odrazile v obtožencem izrečenih kazni.

8. Obe pritožnici nadalje trdita, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožencema izreči nižjo zaporno kazen zaradi "izrednih razmer zaradi pandemije koronavirusa". Zagovornica obtoženega D. P. navaja, da je sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni zadevi I K 58025/2020 z dne 31.3.2020 to okoliščino pri izreku zaporne kazni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pandemija koronavirusa ni okoliščina iz 49. člena KZ-1, ki bi se morala odraziti pri odmeri kazni, ampak gre za okoliščino, ki bi lahko imela vpliv le na izvršitvi kazni¹. Kot že rečeno izpostavljena zadeva ni bila preizkušena v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče pa je že zgoraj odgovorilo, da sta izrečeni zaporni kazni primerljivi z izrečenimi zapornimi kaznimi v drugih kazenskih zadevah.

9. Obe pritožnici navajata, da sta tudi izrečeni stranski denarni kazni previsoki glede na premoženjske razmere obtožencev. Zagovornica obtoženega D. P. še izpostavlja, da je obtoženec pri izvrševanju obravnavanega kaznivega dejanja izvršil več prekrškov in so mu policisti izrekli za več kot 1.500,00 EUR globe, kar sedaj bremeni obtoženčeve sorodnike.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tudi izrečeni zaporni kazni pravilno odmerjeni. Višina denarne kazni je glede na dnevne zneske najprej odvisna od teže kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde, višina posameznega dnevnega zneska pa od njegovih socialnih in premoženjskih razmer. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje število dnevnih zneskov določilo glede na okoliščine, ki jih je upoštevalo tudi pri izreku zaporne kazni, višino dnevnega zneska pa je odmerilo glede na premoženjske razmere obeh obtožencev, kot sta jih navedla in omejitev, da dnevni znesek ne sme biti višji od 1.000,00 EUR. Višino dnevnega zneska 3,00 EUR je sodišče odmerilo po prostem preudarku in je razumna, pri tem pa je upoštevalo, da sta bila obtoženca pred storitvijo kaznivega dejanja zaposlena oz. sta opravila določena dela za plačilo ter da nimata izkazanih preživninskih obveznosti. Temu ustrezno je tudi odločilo, da sta obtoženca dolžna denarno kazen plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Okoliščina, da sta oba obtoženca dolžna skrbeti tudi za nezaposleno (glede obtoženega A. A.) oziroma ostarelo (glede obtoženega D. P.) mamo, v spisovnem gradivu nima podlage, zato ta na izrek kazni ni mogla imeti vpliva. Zagovornica obtoženega A. A. tudi nima prav, da izpodbijana sodba glede izrečene denarne kazni ni obrazložena, saj nasprotno izhaja iz 4. točke izpodbijane sodbe.

11. Prav pa imata pritožnici, ko izpodbijata odločbo o stroških kazenskega postopka. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri izreku kazni upoštevalo tudi pravnomočno sodbo opravilna številka I K 7979/2020 z dne 7.2.2020, ki je bila izrečena J. Đ. kot sostorilcu obravnavanega kaznivega dejanja in navedlo, da razlogov, da bi sodišče različno obravnavalo sostorilce v tem postopku, ni bilo. Iz prej navedene pravnomočne sodbe je razvidno, na kar opozarjata tudi pritožnici, da je bil sedaj obsojeni J. Đ. oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter tudi stroškov zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz slabega premoženjskega stanja obtoženca (samski, brez otrok, s končano srednjo elektro šolo, mesečno zaslužil 350,00 EUR, brez premoženja). Ker tudi obtoženca v obravnavani zadevi izkazujeta slabo premoženjsko stanje, na katerega opozarjata tudi pritožnici in to potrjujejo osebni podatki za oba obtoženca, je pritožbeno sodišče pritožbama v tem delu ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče potem, ko preizkus po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (394. člen ZKP).

13. Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno obtožencema v korist, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

-------------------------------
¹ Državna tožilka jo je sicer upoštevala v njenem predlogu, ki je enak izrečenim kaznim.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 45248/2019
• VSK Sodba III Kp 46035/2020
• VSM Sodba IV Kp 49122/2014