VSK Sodba III Kp 57781/2019

Jedro

Glede na to, da se obtoženec v obravnavani zadevi nahaja v priporu, mora sodišče spoštovati tudi obtoženčevo pravico do nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave R Slovenije ter določilo 15. člena ZKP, ki pravi, da si mora sodišče prizadevati da se postopek izvede brez nepotrebnega zavlačevanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega D. P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena in 47. člena KZ-1 mu je izreklo kazen deset mesecev zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR. Denarno kazen je dolžan plačati v roku treh mesecev, če se ne bo dala prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, ki ga prestaja v priporu od 1.11.2019 od 20.20 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo izgon tujca iz države za čas dveh let, ki traja od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ni pa ga oprostilo plačila stroškov zagovornika, ki ga je vzel po pooblastilu.

2. Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, skrajno podrejeno pa, da se obtožencu zniža zaporna kazen na šest mesecev zapora, da se mu ne izreče izgona tujca iz države in da se ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da naj bi kršilo določilo kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 340 člena ZKP, ker je brez soglasja strank prebralo zapisnik o zaslišanju priče V. U.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 4 drugi in tretji odstavek) je razvidno, da je sodišče zapisnik o zaslišanju te priče res prebralo brez soglasja strank, vendar na podlagi določila 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP. Iz spisovnega gradiva in razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila priča V. U. zaslišana v preiskavi dne 2.11.2019 v prisotnosti obtoženca in njegove takratne zagovornice. Na predobravnavnem naroku dne 13.12.2019 sedanji zagovornik obtoženca ni soglašal z branjem zapisnika o zaslišanju priče V. U., temveč je zahteval neposredno zaslišanje te priče. Ker je iz spisovnih podatkov izhajalo, da je priča namenjena v I. in se ne namerava vrniti v T., je sodišče dne 16.12.2019 na PU K. – tiralično službo, poslalo dopis, da na podlagi okvirnega sklepa 2007/533/PNZ razpiše v SIS II ukrep iskanja kraja prebivanja ali stalnega prebivališča priče. PU K. je ta ukrep razpisala, vendar do dne 30.3.2020 naslova te priče niso uspeli ugotoviti (dobili so le odgovor Interpola S. in B., da priča nima prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v B. in S., niso pa prejeli odgovora I. A. glede morebitnega začasnega ali stalnega prebivališča te priče v T.), zato se je sodišče oprlo na določilo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ki dopušča odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov ter predstavlja izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi ter prebralo zapisnik o zaslišanju te priče v preiskavi. Višje sodišče argumentaciji in postopanju sodišča prve stopnje pritrjuje, saj po dejanskih ugotovitvah priča sodišču ni bila dosegljiva.¹ Z branjem zapisnika o zaslišanju te priče prav tako niso bile kršene nobene obtoženčeve pravice, saj sta bila pri zaslišanju te priče v preiskavi navzoča tako obtoženec kot tudi njegova takratna zagovornica, ki sta priči tudi postavljala vprašanja in ji predočala njene izjave. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožnikom, da naj bi sodišče prve stopnje s postopkom hitelo in s tem prehitelo izvedbo poizvedb na račun ugotovitve materialne resnice, saj bi takšne poizvedbe po naslovih prič v normalnih razmerah trajale lahko tudi več kot deset mesecev, v času epidemije korona virusa pa še dlje. Sodišče prve stopnje je več kot tri mesece čakalo na odgovor policijske uprave glede naslovov prič, iz spisovnih podatkov je tudi razvidno, da je PU K. na temu, da bi prišla do naslova začasnega ali stalnega prebivališča priče V. U., delala aktivno. Glede na to, da se obtoženec v obravnavani zadevi nahaja v priporu, mora sodišče spoštovati tudi obtoženčevo pravico do nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave R Slovenije ter določilo 15. člena ZKP, ki pravi, da si mora sodišče prizadevati da se postopek izvede brez nepotrebnega zavlačevanja. Tudi prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) govori o pravici obtoženca do sojenja v razumnem roku. Če bi sodišče prve stopnje z iskanjem začasnega ali stalnega prebivališča priče V. U. čakalo deset mesecev ali celo več, tako kot to sodišču v pritožbi očita zagovornik, potem bi zagotovo prišlo do kršitve iz 6. člena EKČP in 23. člena Ustave R Slovenije. Glede na to, da je ta priča odpotovala v tujino, da nima dovoljenj za vstop v I. in druge države Evropske unije, kamor je očitno namenjena, je zelo majhna verjetnost, da bo v kateri državi prijavila začasno ali stalno prebivališče, saj za to ne izpolnjuje pogojev. Zato je vprašljivo, če bi sodišče do takšnih podatkov sploh kdaj prišlo. Prav tako iz pritožbe tudi ne izhaja katera dejstva bi želela obramba razčistiti z neposrednim zaslišanjem te priče, temveč s pritožbo izpodbija le njeno verodostojnost in sodišču prve stopnje očita, da naj bi pristransko in neobjektivno sledilo izpovedbi te priče, vendar to ne predstavlja zatrjevane kršitve, ampak gre zgolj za pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter s tem uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podan, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi, da ni pošteno izvedlo dokaznega postopka, da ni podalo nepristranske dokazne ocene, da je dokaze presojalo na način, da je iz vseh dokazov upoštevalo kot resnične le tiste dokaze in celo tiste dele dokazov (npr. izpovedba priče U.), ki potrjujejo trditve iz obtožnice, vse preostalo pa je štelo kot nepomembno, nelogično, nesmiselno in zato je po mnenju zagovornika sodišče uporabilo nedovoljeno dokazno pravilo, saj je na ta način postalo resnično tisto, kar je trdila obtožnica, vse drugo, kar je bilo v korist obtožencu, pa je sodišče štelo za neresnično, nebistveno in nelogično.

6. Na podlagi drugega odstavka 355. člena ZKP mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je takšno dejstvo dokazano ali ne. Sklepanje, da je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano, mora temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče tudi argumentirano obrazložiti v sodbi.

7. Res je sicer, da je priča U. v preiskavi izpovedala, da "imam nek strah, ki je sicer bolezensko pri meni", vendar po mnenju pritožbenega sodišča ne obstajajo nobene okoliščine, ki bi kazale na to, da je pričo prestrašila policija v predkazenskem postopku, kar v pritožbi zatrjuje zagovornik. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na izpovedbo te priče, ki jo je podala v preiskavi, v prisotnosti sodnice, državne tožilke, obtoženca in njegove takratne zagovornice. Uradni zaznamek o izjavi, ki jo je priča dala policistu na PP K. v kazenskem postopku ne predstavlja dokaza na katerega bi sodišče lahko oprlo sodbo, česar sodišče prve stopnje tudi ni storilo, zato sklicevanje pritožnika na izjavo, ki jo je ta priča dala policistu, ni pravno relevantno.

8. Po mnenju zagovornika priča V. U. ni verodostojna priča, saj je o dogajanju pred prijetjem izpovedovala v različnih variantah, in sicer: 1) da so v S. štopali in jim je ustavil obtoženec, 2) da so bili iz hotela na H. pripeljani v večje mesto (R.) od tam pa z vodičem preko meje, kjer jih je prevzel obtoženec; 3) da so štopali obtoženca na H. in ta jih je pripeljal v neposredno bližino meje, kjer jim je pokazal, kako naj sami prečkajo mejo ter jih po prehodu ponovno prevzel v avto in 4) da jih je obtoženec prevzel v nakupovalnem centru na H., jih pripeljal v bližino meje, kjer jih je prevzel vodič in jih vodil čez mejo, nato pa jih je obtoženec prevzel v avto.

9. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na izpovedbo priče V. U., ki jo je podala, ko je bila zaslišana v preiskavi. Ta priča je v preiskavi pri prostem, pripovedovanju o dogodku najprej res izpovedala, da naj bi jih obtoženec ustavil, ko so štopali v S. (po navedbah zagovornika varianta 1), vendar je kasneje na vprašanje državne tožilke povedal, da so državno mejo med S. in H. prestopili s pomočjo "tistega, ki sedi zadaj" (to je obtoženca). Povedal je, da so ga srečali na avtocesti, pri čemer ni vedel povedati v kateri državi. Obtoženec jih je odpeljal do gozda, tam jih je odložil in povedal, da jih bo počakal na drugi strani. Nato so oni trije v spremstvu vodiča pešačili dve uri, nakar je prišel obtoženec, ki jih je vzel v vozilo, obtoženec jim je na glavo dal pokrivalo in povedal, da je do I. ena ura in pol, nato pa jih je ustavila policija. Kasneje je na vprašanje državne tožilke povedal, da jih je obtoženec prišel iskati v nakupovalni center. Na izrecno vprašanje zagovornice obtoženca je priča V. U. ponovila, da jih je obtoženec prevzel v vozilo popoldne okoli 15.40 ure, v večernih urah jih je pripeljal v bližino gozda. Ko mu je obtoženčeva zagovornica predočila, da je glede nekaterih okoliščin večkrat povedal drugače, je povedal, da jih je obtoženec v vozilo vzel na H., jih pripeljal do gozda ter jih tam odložil. Nato so peš hodili dve uri in nato so šli na drugo stran, kjer jih je ponovno prevzel obtoženec in jih peljal, dokler jih ni ustavila policija. Nato je priča tudi na vprašanje obtoženca, če ga je videl prej, preden so se vkrcali v njegovo vozilo, povedal, da ga je videl na H., ko jih je vozil po H., nato jih je pustil in nato ponovno prevzel. Na ponovno vprašanje obtoženčeve zagovornice je povedal, da je to njegova zadnja izjava in da mu ni nobeden naročil, da mora tako povedati. Iz izpovedbe priče V. U. tako jasno izhaja, da jih je obtoženec z avtom prevzel že na H., jih peljal do gozda, kjer so tujci s pomočjo vodiča prečkali mejo, ter jih nato ponovno prevzel v S. z namenom, da jih pelje v I.. Priča je to večkrat potrdila in to tudi na izrecno vprašanje obtoženčeve zagovornice in tudi obtoženca osebno. Sodišče prve stopnje je tej izpovedbi priče U. sledilo, čeprav priča H. K.² izpovedbe priče U. v tem delu ni potrdila (ta priča je v preiskavi izpovedala, da so obtoženca štopali v S.). Sta pa obe priči izpovedali, da so na pot iz I. krenili vsi trije skupaj (v tovornjaku), da so bili namenjeni v I., priča K. je tudi povedal, da se je za pot dogovoril že v T. in je nekemu gospodu za pot izročil 4.000 EUR. Tudi priča U. je izpovedal, da je bil namenjen v I., za pot pa bi plačal njegov oče, ko bi prispel v I.. Glede na to, da je bila pot vseh treh tujcev iz T. v I. v naprej organizirana za plačilo, glede na to, da obtoženec pri sebi ni imel telefona, je sodišče prve stopnje logično in življenjsko sprejemljivo zaključilo, da so morali biti še toliko bolj natančno dogovorjeni kje bo obtoženec tujce prevzel, predal vodiču, da bodo šli skupaj preko gozda in kje jih bo nato počakal v S.. Zato sodišče prve stopnje izpovedbi priče O. v delu, ko je izpovedal, da naj bi obtoženca štopali na H. ni sledilo, prav tako pa tudi ni sledilo njegovi prvotni izjavi, ki jo je kasneje spremenil, da naj bi obtoženca srečali v S., ko so štopali. Iz istih razlogov tudi ni verjelo izpovedbi priče K., v delu, ko je izpovedal, da naj bi obtoženca štopali v S..

10. Pritožbena trditev, da naj bi priča U izpovedala, da naj bi se z obtožencem v S. dogovorili, da jih bo prepeljal do I. za ceno 150 EUR, je protispisna. Glede plačila tujcev za pot je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbama prič K. in U. ter to ustrezno in argumentirano obrazložilo na strani 7 izpodbijane sodbe (drugi odstavek), zaradi česar pritožbena navedba, da "tudi glede plačila za opravljanje prevoza sodišče predpostavlja dejstva, ki z izvedenimi dokazi niso skladna", ni utemeljena. Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča za obravnavano zadevo ni odločilno dejstvo, če so bile priče med vožnjo preko H. pokrite z rjuhami ali ne, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik. Sodišče prve stopnje je na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe razumno obrazložilo tudi zakaj zaključuje, da je obtoženec tujce prevzel v bližini mejnega prehoda S., zato izjave tujcev o njihovem občutku časovnega trajanja prevoza z vozilom pred zaustavitvijo policije, za obravnavano zadevo niso pravno relevantne.

11. Sodišče prve stopnje je na straneh 5, 6 in 7 izpodbijane sodbe natančno, argumentirano in prepričljivo analiziralo zagovor obtoženca, izpovedbi prič K. in U., izpovedbi policistov K. C. in M. S. ter druge listinske dokaze, s katerimi je razpolagalo in na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in v povezavi z drugimi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločila dejstva tudi argumentirano, prepričljivo in življenjsko sprejemljivo tudi obrazložilo. Takšnim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tudi zaslišanje priče E. A., katero je sodišče prve stopnje sicer hotelo zaslišati, vendar priča sodišču ni bila dosegljiva,³ takšnih zaključkov sodišča prve stopnje ne bi moglo omajati, zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Povsem enako velja tudi glede zavrnitve dokaznega predloga obrambe, da bi se preverilo, v katerem hotelu so T. prespali na H.. Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve tega dokaznega predloga podalo razumne in argumentirane razloge v drugem odstavku na strani 4 izpodbijane sodbe, zato pritožnik z vztrajanjem pri lastnih stališčih in pritožbeno navedbo, da je odločitev sodišča težko razumeti, ne more biti uspešen.

12. Izbira kazenske sankcije obtoženemu D. P. je po presoji pritožbenega sodišča glede na pri njem ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, primerna. Kot obteževalne okoliščine na strani obtoženca je sodišče upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost, saj iz njegovega kazenskega lista v R H. izhaja, da je bil že devetkrat obsojen (dvakrat zaradi ponarejanja listin, šestkrat zaradi velike tatvine in enkrat zaradi povzročitve prometne nesreče) ter dejstvo da je brezposeln in brez prihodkov. Kot olajševalne okoliščine pa sodišče prve stopnje izpostavlja nižjo kriminalno količino (prevažal je le tri tujce) in dejstvo, da ni šlo za nevarne ali posebej problematične tujce. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, obtožencu izreklo primerno dolgo zaporno kazen in primerno denarno kazen, ki povsem ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji krivde obtoženca, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in nenazadnje tudi obtoženčevi predkaznovanosti.

13. S pritožnikom se ni moč strinjati, da bi moralo sodišče prve stopnje iz kazenske evidence obtoženca upoštevati le zadnji dve kaznivi dejanji, predhodnih sedem kaznivih dejanj pa bi moralo biti po 82. členu KZ-1 izbrisanih iz njegove kazenske evidence in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri odmeri dolžine izrečene zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč tekom postopka pribavilo podatke o kazenski evidenci obtoženca iz Republike H., iz katere je razvidno, da je bil za osem kaznivih dejanj obsojen pred sodišči v R H., za eno kaznivo dejanje (tatvina) pa pred sodiščem v N., zaradi česar določilo 82. člena Kazenskega zakonika Republike S. ne pride v poštev. Za izbris kazenskih obsodb v tem primeru je potrebno namreč upoštevati Kazenski zakonik R H. oziroma N.. Glede na to, da je obtoženec državljan R H., da je sodišče prve stopnje navedene podatke dobilo po uradni poti iz Republike H. in upoštevajoč načelo zaupanja pri mednarodnem sodelovanju, ni nobenega razloga, da bi sodišče, podvomilo v tako pridobljene podatke o obtoženčevi predkaznovanosti.

14. Pritožnik izpodbija tudi izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države, pri čemer se sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje obtožencu to kazen izreklo zaradi njegove obsežne predkaznovanosti, ki predstavlja resno grožnjo za R S.. Glede na to, da bi moralo biti večina kaznivih dejanj izbrisanih iz njegove kazenske evidence, in da v R S. še ni bil obsojen, obtoženec ne more predstavljati resne grožnje. Ker je pritožbeno sodišče v prejšnji točki obrazložitve pojasnilo zakaj so pritožnikove navedbe o obtoženčevi predkaznovanosti neutemeljene in upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje na strani 9 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in argumentirano obrazložilo, zakaj je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države po 48. a členu KZ-1, so tudi v tem primeru pritožbene navedbe zagovornika povsem neutemeljene.

15. Glede na vse povedano pritožbena izvajanja niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

16. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Glej sodbe VS RS opr. št. I Ips 51620/2010 z dne 10.5.2012,
² Obramba je na glavni obravnavi soglašala z branjem zapisnika o izpovedbi te priče v preiskavi.
³ To je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo pojasnilo v drugem odstavku na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Kp 56727/2013
• VSM Sodba II Kp 33602/2017
• VSM Sodba IV Kp 52294/2017