VSK Sodba I Cp 511/2019

Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 653,31 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), znesek 185,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka), znesek 7.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka) in znesek 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2019 dalje do plačila (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je še naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožniku 5.280,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženka. Izpodbija ugodilni del sodbe, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, odločitev o plačilu zamudnih obresti in stroškovno odločitev. Navaja, da je dosojena skupna odškodnina v znesku 57.200,00 EUR (pravilno: 57.000,00 EUR), kar znaša skoraj 52 povprečnih plač, kot tudi odškodnina po posameznih oblikah nepremoženjske škode, bistveno previsoka, nima podlage v medicinskih dejstvih, ni v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnin, namenom pravične denarne odškodnine in bistveno odstopa od primerljive sodne prakse. Podrobneje se sklicuje na dve odločbi VS RS, v katerih je bila oškodovancem prisojena bistveno nižja odškodnina kot tožniku (II Ips 365/2000 in VIII Ips 73/2013). Že pred pravdo je tožniku izplačala odškodnino za nematerialno škodo v višini 26.000,00 EUR, kar po njenem mnenju predstavlja pravično denarno odškodnino. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti izpostavlja, da izpodbijana sodba ne obrazloži oz. upošteva, da sodna izvedenka psihičnih težav oz. bolečin zaradi izgube prijatelja v obravnavani prometni nesreči in nelagodja ob stikih z njegovimi starši, ki jih je zatrjeval tožnik, ni ugotovila. Glede okoliščine, da je moral tožnik povsem prilagoditi svoje življenje, pa uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno dokazno oceno. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin sodišču očita napačno dokazno oceno, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter nasprotje sodbenih razlogov. Sodišče je v izpodbijani sodbi najprej pravilno povzelo njene navedbe, s katerimi je prerekala tožnikove navedbe o vrsti in obsegu škode glede telesnih bolečin ter okoliščino, da je ugovor naslonila na mnenje svojega zdravnika cenzorja. V nadaljevanju obrazložitve pa ji je očitalo, da ni z ničemer utemeljila svojega ugovora o nesprejemanju tožnikovih trditev glede trajanja telesnih bolečin. Pri odškodnini iz naslova strahu so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Poleg tega je sodišče v tem delu odločilo preko zahtevka. Čeprav je pravilno ugotovilo, da tožnik ni utrpel primarnega strahu ter da je trpel sekundarni strah šele od zbuditve iz nezavesti dalje, mu je priznalo celotni zahtevek, ki se je nanašal na obe obliki strahu. Napačna je tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka. V zvezi s tem se sklicuje na izpolnitveni rok 14 dni iz 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oz. na trimesečni rok iz 20.a člena iz Zakona o obveznih zavarovanih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Glede na to, da je izkazala najmanj strošek fotokopije listin po plačilnem nalogu sodišča v višini 11,60 EUR, je nepravilna tudi odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Priglasila je stroške podane pritožbe.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke. Pritožbenim navedbam je nasprotoval, dodatno pojasnjeval svoja stališča in pritrjeval odločitvi sodišča, pri čemer se je glede višine odmerjene odškodnine skliceval na dve zadevi II Ips 116/96 in II Ips 392/97. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot voznik osebnega avtomobila 25. 12. 2016 udeležen v prometni nesreči. Med pravdnima strankama ni sporno, da je v tej nezgodi utrpel zlom 5. in 12. prsnega vretenca, zlom 7. in 8. rebra levo z izlivom krvi v prsno votlino, zlom leve ključnice, udarnino pljuč, udarnino trebuha, odrgnine po trebuhu in pretres možganov. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnikov odškodninski zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Odločilo je, da predstavlja pravično in primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku, znesek 57.000,00 EUR. Ni sporno, da je toženka na račun nepremoženjske škode že pred pravdo tožniku plačala 26.000,00 EUR.

6. Temelj odškodninske odgovornosti za pritožbo ni sporen. Sporna je višina dosojene odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, in sicer odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odškodnina za strah.

7. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik uveljavljal odškodnino v znesku 23.000,00 EUR, kar mu je sodišče v celoti priznalo (20,7 povprečnih neto plač). Pritožbeno sodišče nima pomisleka glede ugotovljene intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin kot tudi glede nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem. Ugotovitve sodišča imajo podlago v jasnem in strokovnem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za medicino ter sodne izvedenke psihiatrične stroke, katerim toženka, kot izhaja iz spisovnih podatkov, v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala¹. Z očitkom napačne dokazne ocene in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter s sklicevanjem na mnenje svojega zdravnika cenzorja, pritožba ne more biti uspešna. Enako velja glede navedb, da so sodbeni razlogi nasprotujoči. V izpodbijani sodbi je sodišče povzelo trajanje in intenziteto telesnih bolečin, opisalo potek zdravljenja oz. posamezne zdravstvene posege, številne neprijetnosti in nevšečnosti, ki so bile s tem povezane ter psihične težave, ki so se pojavile pri tožniku zaradi obravnavane nezgode (stran 9 in 10 sodbe).² Po mnenju pritožbenega sodišča je pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo vse bistvene značilnosti konkretnega primera, tudi dejstvo, da je bil tožnik ob izdaji sodbe star šele 22 let. Dosojeni znesek je prav tako ustrezno objektiviziralo. Podobna višina odškodnine je bila priznana v smiselno primerljivih zadevah II Dor 134/2011 (v znesku slabih 21 povprečnih neto plač) ter v zadevi VSM sodba I Cp 680/2016 (v znesku 18.000,00 EUR). Zato pritožba z očitkom, da je odmerjena odškodnina previsoka ne more biti uspešna.

8. Glede denarne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 30.000,00 EUR, kar mu je sodišče prav tako v celoti priznalo (27 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji). Pravilno je ugotovilo, da so poškodbe pustile pri tožniku določene trajne posledice, ki se kažejo na anatomskem in funkcionalnem področju ter jih na strani 14 sodbe podrobneje opisalo.³ Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne uspe omajati. Prav tako ne more uspeti s problematiziranjem tožnikovih psihičnih težav, saj jih sodišče pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo. Obravnavani primer je primerljiv z zadevo VS001945, kjer je bila za smiselno podobno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (s prav tako omejeno gibljivostjo prsnega dela hrbtenice) priznana odškodnina v višini slabih 26 povprečnih neto plač. Po mnenju pritožbenega sodišča je torej sodišče tudi v tem delu ugotovljene konkretne okoliščine in individualne posebnosti tožnika ustrezno umestilo v objektivne okvirje ter odmerilo odškodnino v primernem znesku.

9. Tudi glede odškodnine za strah pritožbeno sodišče nima pomislekov. V tem delu je tožnik zahteval odškodnino v višini 2.000,00 EUR, kar mu je sodišče v celoti priznalo (1,8 povprečne neto plače). Ugotovljene okoliščine, da je bil strah deset dni, ko je tožnik moral ležati in čakati na konziliarno mnenje glede potrebnosti operacije zlomljenih vretenc, intenziven, nato tri mesece zmeren in leto dni majhne intenzitete, utemeljujejo odmero odškodnine v znesku 2.000,00 EUR. Obravnavani primer je glede višine dosojene odškodnine iz naslova sekundarnega strahu primerljiv z zadevo II Ips 365/2000, na katero se sklicuje toženka, kjer je bila za blažji strah dosojena odškodnina v višjem znesku.⁴ Upoštevaje navedene okoliščine torej priznana odškodnina v višini 1,8 povprečne neto plače ni previsoka, kot to neutemeljeno zatrjuje toženka. Očitek, da je sodišče odločilo preko zahtevka, je ob dejstvu, da je tožnik za obe obliki strahu (primarni in sekundarni) zahteval skupno odškodnino v višini 2.000,00 EUR, neutemeljen. Sami ugotovitvi, da tožnik primarnega straha ni utrpel in da je sekundarni strah trpel šele od zbuditve iz nezavesti dalje, v zvezi s tem nista relevantni. Prav tako ne drži, da so razlogi sodbe nasprotujoči.

10. Tudi skupna odmerjena odškodnina v višini 57.000,00 EUR (slabih 52 povprečnih neto plač) je po oceni pritožbenega sodišča primerna. Nahaja se sicer na zgornji meji odškodnin, ki so bile dosojene za podobne poškodbe hrbtenice in reber⁵, vendar je sodišče pri tem pravilno upoštevalo tudi vse druge konkretne okoliščine in individualne posebnosti tožnika. Primera, ki ju ponuja toženka v pritožbi⁶ - kljub temu, da gre za podobne (primarne) poškodbe - nista primerljiva z obravnavanim. Tožnik je zaradi poškodb trpel očitno hujše oz. drugačne posledice (npr. trajno zmanjšana gibljivost prsno ledvene hrbtenice, psihične težave). Ravno te posledice pa utemeljujejo višjo odškodnino kot v primerih, na katere se sklicuje toženka. Pritožba zato z navedbami, da je v tej zadevi odmerjena odškodnina bistveno previsoka in da sta neustrezno upoštevana tako subjektivni kot objektivni kriterij za odmero denarne odškodnine, odločitve sodišča ne izpodbije.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede obrestnega dela zahtevka. V obravnavani zadevi določba 20.a člena ZOZP ni uporabljiva, saj je pridržana izključno za položaje, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani, pa je treba glede vprašanja zamude zavarovalnice in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo.⁷ Ker v konkretni zadevi ne gre za zavarovalno pogodbo med pravdnima strankama, pač pa za odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja v prometu, ne drži niti pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče moralo uporabiti 943. člen OZ.⁸ Sodišče se je pri odločanju pravilno oprlo na 299. člen OZ in pravilno zaključilo, da je prišla zavarovalnica v zamudo s prejemom odškodninskega zahtevka (od povišanih zneskov vtoževane odškodnine pa od podaje teh zahtevkov dalje).

12. Ob ugotovitvi, da toženka priglašenih stroškov za postopek na prvi stopnji ni specificirala po posameznih postavkah (zahtevala je 20 EUR za poštnino in fotokopije skupaj), je odločitev sodišča o zavrnitvi njenega zahtevka za povračilo stroškov pravilna. Skladno z drugim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. Da bi toženka zadostila bremenu, ki ga ima po tej določbi, bi morala določno navesti vrsto stroškov in kolikšen znesek zahteva kot nadomestilo za posamezno vrsto stroškov. Ker tega ni storila, do (delnega) povračila stroškov ni upravičena.⁹

13. Glede na navedeno je odločitev sodišča pravilna, pritožba toženke pa neutemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154 in prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela. Zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena, tožniku pa mora povrniti njegove pritožbene stroške. Upoštevaje vrednost spornega predmeta, stroškovnik in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), znašajo njegovi stroški pritožbenega postopka skupno 653,31 EUR.¹⁰

-------------------------------
¹ Iz podatkov spisa izhaja, da toženka po prejemu dopolnilne medicinske ekspertize ugotovitvam izvedenca glede intenzitete in trajanja telesnih bolečin ni nasprotovala oz. ni vztrajala pri svojih navedbah o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih sedaj izpostavlja v pritožbi.
² Tožnik je trpel hude bolečine 14 dni, zatem srednje hude bolečine mesec dni in nato še lahke bolečine dva meseca in tri tedne. Občasne lahke bolečine bo trpel tudi v bodoče. Hospitalizacija je trajala 11 dni, od tega je bil v intenzivni terapiji 2 dni, 10 dni ni mogel vstajati iz postelje, 14 dni po odpustu je potreboval tujo pomoč, 10 mesecev je izvajal fizikalno terapijo doma, v rehabilitacijskem zavodu in v bolnišnici, 3 tedne je moral nositi oprt preko ramen. Velikokrat je bil izpostavljen RTG slikanju, 4 krat CT preiskavi, 2 krat MR preiskavi ter drugim pregledom, ... Pol leta ni smel dvigovati bremen, težjih od 5 kg in imel motnje spomina, čustvovanja, miselne zbranosti ter bil manj zmožen za intelektualno delo. En mesec je imel težave z dihanjem. V prvem letu po nesreči je trpel psihične težave, ki so bile v prvih mesecih zelo hude. V blažji obliki so psihične težave pri tožniku še vedno prisotne.
³ V posledici poškodb ima tožnik deformacijo 5. in 12. prsnega vretenca, 7. in 8. rebra levo in leve ključnice, brazgotinsko raščo ob zlomljenih in zaraščenih delih telesa, spremembo hrustanca, spondilozo in klinasto deformacijo vretenca na prsni hrbtenici. Dodatno ima zmanjšano gibljivost prsno ledvene hrbtenice za 23%. Zaradi vseh posledic poškodbe ima bolečine v hrbtu, ki ga ovirajo pri daljšem sedenju, pri daljšem ležanju, če dalj časa stoji, če dalj časa hodi, pri športnih dejavnostih (teku, skakanju, ne more igrati nogometa), pri dvigovanju bremen. Zato je in bo tudi v bodoče omejen oz. oviran na skoraj vseh življenjskih področjih (pri študiju na fakulteti in opravljanju študentskega dela, pri bodoči izbiri poklica oz. dela, ki ga bo sploh lahko opravljal, pri hobiju in športnih dejavnostih, opravljanju domačih opravil in manjših popravil, počitku in spanju) oz. bo moral v posamezne dejavnosti zaradi ponavljajočih bolečin vlagati veliko več napora, kot bi ga sicer. Dodatno bo moral vsakodnevno izvajati vaje za razgibavanje hrbtenice in občasno strokovno vodeno obnovitveno fizioterapijo.
⁴ Za sekundarni strah v trajanju 12 tednov je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 2,5 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji.
⁵ Npr. primera II Ips 392/97 in II Ips 116/96.
⁶ Primera II Ips 365/2000 in VIII Ips 73/2013
⁷ Primerjaj npr. odločbe VSRS sodba II Ips 93/2015, VSK sodba I Cp 457/2018, VSL sodbe II Cp 1571/2018, I Cp 1892/2017, II Cp 2316/2016, II Cp 1958/2016, II Cp 2261/2016.
⁸ Tako tudi VSL sodba II Cp1870/2015.
⁹ Primerjaj L. Ude v: N. Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, d.o.o. in GV Založba d.o.o., Ljubljana, 2006, str. 56-57.
¹⁰ Za sestavo pritožbe 875 točk (1. točka tarifne št. 21 OT) in 2% oziroma 17,5 točk za materialne stroške (3. odstavek 11. člena OT), kar znese 535,50 EUR ter 117,81 EUR na račun 22% DDV od tega zneska.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 650/2017
• VSL sodba I Cp 3384/2010
• VSM sodba I Cp 1106/2011