<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep I Ip 437/2019

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:I.IP.437.2019
Evidenčna številka:VSK00030450
Datum odločbe:14.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Sabina Vrčon (preds.), Boženka Felicijan Hladnič (poroč.), Špela Prodan
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:sodni penali - izterjava sodnih penalov - sklep o določitvi sodnih penalov - dodatni rok za prostovoljno izpolnitev nedenarne obveznosti - začetek teka roka - paricijski rok - naknadni rok za izpolnitev

Jedro

Čeprav o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče, postopek naložitve plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek, ampak tako imenovani adhezijski postopek, v katerem upnik šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, to je pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev. S sklepom o določitvi sodnih penalov tako sodišče določi povsem novo obveznost dolžnika, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 212. člena ZIZ predpostavka za njegovo izvršljivost pravnomočnost.

Določba tretjega odstavka 313. ZPP se razlaga tako, da v primeru vložitve pritožbe začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi odločbe, s katero je sodišče druge stopnje odločilo o pravnem sredstvu. Da je takšna razlaga glede začetka teka paricijskega roka pravilna tudi v primeru sodnih penalov, pa izhaja iz same narave sklepa o določitvi sodnih penalov, saj se z njim določa nova obveznost dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi upnikov se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni, tako da se glasi:

"5. Izvršba se delno ustavi za zneska 3.376,98 EUR in 169,24 EUR."

Sicer se pritožba upnikov zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba dolžnika se v delu, v katerem se izpodbija 5. točka izreka, zavrže.

III. Pritožba dolžnika se v delu, v katerem se izpodbijata 3. in 4. točka izreka, zavrne in v tem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

IV. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na plačilo sodnih penalov za obdobje od 30. 3. 2018 do vključno 1. 8. 2018, v višini 12.500,00 EUR zavrnilo (1. točka izreka), odločilo, da upniki sami nosijo svoje pritožbene stroške (2. točka izreka), ugovor dolžnika zavrnilo (3. točka izreka), dolžniku naložilo, da mora upnikom v 8 dneh povrniti 418,11 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev (4. točka izreka) in zaradi umika predloga upnikov v višini 3.376,98 EUR in 169,24 EUR predmetni izvršilni postopek ustavilo v celoti in odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa razveljavi zaznamba izvršbe in hipoteke pri nepremičninah dolžnika ID znak 2626-880-7 in 2626-533-3 (5. točka izreka).

2. Zoper 1., 2. in 5. točko izreka navedenega sklepa se pritožujejo upniki in navajajo, da se sodišče prve stopnje še vedno ni opredelilo do argumentov, ki so jih izpostavili v tem postopku, zato je odločitev še vedno obremenjena z enako procesno kršitvijo, kot tudi z zmotno uporabo materialnega prava. Upniki se sicer zavedajo sodne prakse višjih sodišč, ki zavzema stališče, da v primeru vložene pritožbe zoper sklep o določitvi sodnih penalov začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje, ki je odločilo o pravnem sredstvu, vendar menijo, da je takšno stališče neobrazloženo in napačno, zaradi česar je treba od njega odstopiti tudi, če predstavlja ustaljeno sodno prakso. Pravilo, da začne teči paricijski rok (določen v sodbi, izdani v pravdnem postopku) v primeru pritožbe šele z vročitvijo odločbe druge stopnje, ima le procesni pomen (odlog izvršljivosti) in ne materialnopravnega pomena (odlog zamude). Upniki so tudi že pojasnili, da pravilo 313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tudi sicer ne more biti uporabljivo za sklep o določitvi sodnih penalov, ki je urejen v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in za katerega veljajo splošne določbe ZIZ, ki imajo nasprotno pravilo kot ZPP. Pritožba po ZIZ namreč ne zadrži izvršitve sklepa (9. člen ZIZ), pritožba po ZPP pa zadrži izvršitev sodbe. Aplikacija pravila iz 313. člena ZPP je že zato zgrešena. Zato tudi, če pravna teorija ZPP razlaga na način, da paricijski rok (določen v sodbi, izdani v pravdnem postopku) v primeru pritožbe začne teči šele z vročitvijo odločbe druge stopnje, slednje za ZIZ ne velja. Poleg tega je sodišče spregledalo, da se je tudi v zvezi z razlago 313. člena ZPP v novejši sodni praksi uveljavilo stališče, ki loči procesni vidik paricijskega roka (v smislu izvršljivosti) od materialnopravnega vidika (v smislu nastopa zamude). Navedeno izhaja tudi iz odločbe VSL sklep III Ip 1396/2016 in ni nobenega razloga, da bi moral imeti naknadni izpolnitveni rok drugačno vsebino pri sklepu o določitvi sodnih penalov. Zamuda dolžnika nastopi, ko dodatni rok poteče. Če vloži pritožbo, s tem res ne nastopi pravnomočnost sklepa in možnost predlagati izvršbo, vendar s tem ne more zadržati zamude. Drugače bi bilo le, če bi sodišče druge stopnje odločbo razveljavilo ali spremenilo, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. V 313. členu ZPP ni mogoče najti opore za stališče, da dolžnik s pritožbo doseže prenehanje zamude, ki nastane po poteku dodatnega izpolnitvenega roka. To ne izhaja niti iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), niti iz 19. člena ZIZ. Sodišče tudi ne pojasni stališča, zakaj bi bilo nedopustno, da bi se rok za plačilo sodnih penalov iztekel pred pravnomočnostjo, pri čemer je le to zgrešeno, saj meša procesni vidik paricijskega roka (izvršljivost) in materialnopravni vidik (zamuda). Poleg tega je sodišče spregledalo, da paricijski rok nikoli ne teče od pravnomočnosti sklepa. Tega zakon ne določa. Zato lahko rok poteče pred pravnomočnostjo. Obstoječa sodna praksa je brez vsakršne vsebinske argumentacije in ne vsebuje niti omembe ustavnih pravic upnikov ali poskus tehtanja pravic upnika in dolžnika. Sodišče pri razlagi tudi ni upoštevalo besedila zakona in uporabilo metod razlage, ki so poznane v pravoznanstvu. Sodišče ne utemelji, zakaj iz besedila zakona (ob uporabi jezikovne razlage) izhaja tak zaključek in v čem ga podpirajo druge metode razlage. Upniki menijo, da zakon sedaj sprejete razlage v sodni praksi ne omogoča. Dodatni rok, ki ga je sodišče dolžniku določilo, je začel teči, ko se je dolžnik z njim seznanil, to je z vročitvijo odločbe prve stopnje. Navedeno izhaja tudi iz 269. člena OZ. Drugačno stališče bi povsem izničilo pomen presoje sodišča glede ustreznosti dodatnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in postavilo upnike v različne položaje. Če bi namreč sodišče v dveh enakih primerih presodilo, da je primeren dodatni rok 30 dni in bi v obeh primerih dolžnik vložil pritožbo, o katerih bi se različno dolgo odločalo, bi bila upnika neenako obravnavana. Drugačno razlago pa terja tudi nujnost pravilnega uravnoteženja položaja upnika in dolžnika. Dolžnik in upnik sta v pravdnem postopku v enakopravnem položaju, po končanem pravdnem postopku pa stranki nista več v enakem položaju, saj je treba večjo težo podeliti pravici upnika, da doseže izpolnitev obveznosti iz pravnomočne sodbe. Sodna praksa je ta vidik povsem zanemarila. Ni mogoče spregledati, da je kljub izhodiščno večji moči upnika že na abstraktni ravni zakonodajalec pri penalih dodatno zaščitil dolžnika. Saj mu je dan dodatni rok za izpolnitev dosojene obveznosti, ki bi jo moral že izpolniti. Zagotovo dolžnik ne potrebuje dodatnega varstva še z odlaganjem roka za nedoločen čas, to je za čas trajanja pritožbenega postopka. Takšen suspenz zamude dolžnika poruši ravnovesje med strankama. Primerno bi zato bilo, da sodišče določi dodaten rok, pri čemer pa pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje ne pomeni podaljšanja roka za izpolnitev obveznosti. Le tako bi bilo zagotovljeno ustrezno ravnotežje med strankama. V zvezi z odločitvijo o ustavitvi izvršilnega postopka pa upniki navajajo, da v primeru uspeha s predmetno pritožbo ni razloga za ustavitev izvršbe, saj terjatev v tem delu še ne bo izterjana. Sodišče pa je tudi spregledalo, da je treba izterjati še stroške, določene v 3. točki izpodbijanega sklepa, saj je bila izvršba dovoljena tudi za izvršilne stroške, zaradi česar ni podlage za ustavitev v celoti.

3. Dolžnik je podal odgovor na pritožbo, v njem nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Zoper 3., 4. in 5. točko izreka navedenega sklepa pa se pritožuje dolžnik in navaja, da je sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno uporabilo materialno pravo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo postopkovne kršitve. Ugovor izpolnitve obveznosti je dolžnik navezal na določbo 269. člena OZ, pri čemer je izhajal iz dejstva, da mu sklep o določitvi sodnih penalov v zvezi s sodbo nalaga več obveznosti, ki med seboj niso povezane. Stališče sodišča, da se obveznost obravnava kot enotna, je zato sporno. Na tak način sodišče upniku omogoča, da zlorablja institut penalov. Sodišče bi tudi moralo ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za izterjavo sodnih penalov. Slednji so namreč namenjeni izpolnitvi nedenarne obveznosti, ko nadomestna izpolnitev ni mogoča. Dolžniku se nalaga, da dela, ki jih je izvedel, ponovno opravi. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora dolžnika o tem, da je odločitev o sodnih penalih sprejeta v korist upnice, v korist katere dolžnik nima obveznosti. Penali morajo biti v sorazmerju z varovanim interesom upnikov, zato bi sodišče moralo ugotavljati obseg neizpolnjene obveznosti. Končna presoja višine nateklih penalov se presoja v sorazmerju z vsebino nedenarne obveznosti. Sodišče teh okoliščin ni obravnavalo. Poleg tega se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da ni podana nesorazmernost med višino terjatve in vrednostjo nepremičnin, na katere je sodišče dovolilo izvršbo. V primerjavi z vrednostjo dveh poslovnih prostorov v Izoli, je znesek 3.200,00 EUR nizek. Poleg tega je banka denarna sredstva dolžniku že zarubila v celotni višini terjatve. Sodišče pa je tudi potrdilo pričetek teka zamudnih obresti od stroškov postopka pred pravnomočnostjo odločitve in s tem pred potekom paricijskega roka. Odločitev o ustavitvi pa je pred odločitvijo o ugovoru preuranjena.

5. Upniki so na pritožbo dolžnika odgovorili, v odgovoru nasprotovali pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba upnikov je delno utemeljena, pritožba dolžnika v delu, v katerem se izpodbija 5. točka izreka, ni dovoljena, v delu, v katerem se izpodbijata 3. in 4. točka izreka pa ni utemeljena.

7. V predmetni zadevi so upniki predlagali izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov, ki so bili določeni s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu I 352/2017 z dne 16. 2. 2018 v zvezi s sklepom naslovnega sodišča I Ip 100/2018 z dne 20. 6. 2018, za primer, če dolžnik tudi v dodatnem 30 dnevnem roku ne bo izpolnil s pravnomočno sodbo naložene nedenarne obveznosti. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 9. 2018 dovolilo izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov za čas od 2. 8. 2018 do 3. 9. 2018, v preostalem delu pa je predlog za izvršbo zavrnilo. Zavrnilni del sklepa je bil na podlagi pritožbe upnikov razveljavljen in vrnjen v ponovno odločanje. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ponovno zavrnilo predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na plačilo sodnih penalov za obdobje od 30. 3. 2018 do 1. 8. 2018, zavrnilo pa je tudi dolžnikov ugovor zoper ugodilni del sklepa o izvršbi.

Glede pritožbe upnikov:

8. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izvršbo v delu, ki se nanaša na plačilo sodnih penalov za obdobje od 30. 3. 2018 do 1. 8. 2018, temelji na stališču, da je zaradi vložene pritožbe zoper sklep o določitvi sodnih penalov Okrajnega sodišča v Piranu I 352/2017 tridesetdnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz zgoraj navedenega sklepa začel teči prvi dan po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča o vloženi pritožbi dolžniku1, zaradi česar je upnik upravičen do izterjave sodnih penalov le za obdobje od 2. 8. 2018 dalje.

9. Za navedeno stališče o začetku teka paricijskega roka je prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo ustrezne razloge in se pri tem opredelilo do vseh bistvenih navedb upnika iz predloga za izvršbo, zato je pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

10. Stališče izpodbijanega sklepa, ki je uveljavljeno tudi v sodni praksi2, da je dodatni rok, določen v sklepu o določitvi sodnih penalov po svoji naravi naknadni izpolnitveni - paricijski rok, ki v primeru vložene pritožbe začne teči prvi dan po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje, ki je odločilo o pravnem sredstvu, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na naravo sklepa o določitvi sodnih penalov pravilno in ga pritožba s svojimi razlogi ne izpodbije.

11. Materialno pravno podlago za določitev sodnih penalov predstavlja 269. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Postopek s predlogom za izdajo sodnih penalov pa ureja ZIZ v 212. členu, kjer je določeno, da o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, odloči sodišče v izvršilnem postopku (prvi odstavek). Na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov izda sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi (drugi odstavek). Plačilo sodnih penalov lahko zahteva upnik vse dotlej, dokler ne predlaga izvršitve sodne odločbe iz prvega odstavka (tj. izvršilnega naslova; tretji odstavek).

12. Čeprav o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče, postopek naložitve plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek, ampak tako imenovani adhezijski postopek3, v katerem upnik šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, to je pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev. S sklepom o določitvi sodnih penalov tako sodišče določi povsem novo obveznost dolžnika, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 212. člena ZIZ predpostavka za njegovo izvršljivost pravnomočnost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na določbo šestega odstavka 9. člena ZIZ, skladno s katerim pritožba ne zadrži izvršitve, kot tudi stališče pritožbe, da uporaba določb ZPP, in sicer 313. člena za sklep o določitvi sodnih penalov ne pride v poštev. Za takšno stališče ni podlage niti v teoriji, ampak je v zvezi s sklepom o določitvi sodnih penalov zaslediti stališče o smiselni uporabi pravil ZPP glede določanja in trajanja paricijskega roka4. Skladno s teorijo in sodno prakso pa se določba tretjega odstavka 313. ZPP razlaga tako, da v primeru vložitve pritožbe začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi odločbe, s katero je sodišče druge stopnje odločilo o pravnem sredstvu5. Da je takšna razlaga glede začetka teka paricijskega roka pravilna tudi v primeru sodnih penalov, pa izhaja iz same narave sklepa o določitvi sodnih penalov, saj se z njim določa nova obveznost dolžnika.

13. Glede na zgoraj navedeno zavzemanje pritožbe za drugačno razlago o začetku teka paricijskega roka, kot je uveljavljena v sodni praksi, s sklicevanjem na stališče o dvojni naravi roka, ki je zavzeto v odločbah višjih sodišč v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti od stroškov postopka6, ne prepriča, saj gre za drugačno situacijo, ki ni primerljiva. Pri stroških postopka gre za to, da so nastajali že tekom celotnega postopka, ob zaključku pa jih sodišče le odmeri, v primeru sodnih penalov pa le ti nastanejo šele s sklepom o določitvi sodnih penalov. Enako tudi ne sklicevanje pritožbe na neenak položaj upnikov ter neuravnoteženost med položajem upnika in dolžnika, ki se ga z odlaganjem roka za nedoločen čas po nepotrebnem le dodatno priviligira. Nenazadnje je odločitev upnika, ali bo izbral postopek izdaje sodnih penalov ali neposredno predlagal izvršbo.

14. Utemeljeno pa opozarja pritožba na napačno odločitev sodišča prve stopnje, da se zaradi umika predloga upnikov z dne 2. 10. 2018 v višini 3.376,98 EUR in 169,24 EUR ustavi izvršilni postopek v celoti. Kot upniki pravilno navajajo, je glede na to, da je bila s sklepom o izvršbi z dne 19. 9. 2018 dovoljena izvršba tudi za stroške izvršilnega postopka, treba izterjati tudi stroške ugovornega postopka, o katerih je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom (4. točka izreka), zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila s plačili zneskov, ki jih je upnik navedel v vlogi z dne 2. 10. 2018, terjatev v celoti poplačana, posledično pa je nepravilna odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka v celoti.

15. Ker pa med strankama ni sporno, da je dolžnik plačal zneska v višini 3.376,98 EUR in 169,24 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi upnikov delno ugodilo in izpodbijani sklep v 5. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu se pritožba upnikov zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Ker so upniki uspeli le z neznatnim delom svoje pritožbene zahteve, je po kriteriju uspeha prav, da sami krijejo pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel ničesar takšnega, s čimer bi prispeval k odločitvi o pritožbi in zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede pritožbe dolžnika:

17. Odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi izvršilnega postopka (5. točka izreka izpodbijanega sklepa), je dolžniku v korist, zato za pritožbo zoper takšno odločitev nima pravnega interesa. Upoštevaje navedeno pritožba dolžnika zoper to odločitev ni dovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP, ki se skladno s 15. členom ZIZ, smiselno uporablja tudi v postopkih izvršbe in zavarovanja), zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Pravilnosti odločitve o zavrnitvi ugovora zoper ugodilni del sklepa o izvršbi pa pritožba ne more omajati s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 269. člena OZ in z navedbami o tem, da mu je bilo s sklepom o določitvi sodnih penalov v zvezi s sodbo P 525/2009 naloženih več obveznosti, ki med seboj niso povezane, zaradi česar jih sodišče ne bi smelo obravnavati kot eno obveznost in bi moralo ugotavljati obseg neizpolnjene obveznosti ter presojati sorazmernost med penali in vsebino nedenarne obveznosti. Glede na pritožbeno neizpodbijane ugotovitve, da celotna obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ni bila izpolnjena, je sodišče pravilno dovolilo izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov v višini, kot je bila določena s sklepom I 352/2017, ki je izvršilni naslov in je obseg neizpolnjene obveznosti nerelevanten. Sodne penale je namreč skladno z določbo drugega odstavka 269. člena OZ mogoče znižati le, če dolžnik obveznost (v celoti) izpolni, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje7. Šele takrat je namreč mogoča presoja sorazmernosti višine nateklih penalov z vsebino nedenarne obveznosti, prej pa je eventualno nesorazmerje med višino nateklih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo.

19. Pritožbene navedbe o tem, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za določitev sodnih penalov glede na naravo obveznosti, ki v konkretnem primeru ni nenadomestna ter da ena od upnic ni etažna lastnica, so upoštevaje načelo stroge formalne legalitete pravno neupoštevne in tudi niso terjale posebnega odgovora sodišča prve stopnje. Pritožba tako ne more uspeti niti z očitkom, da se do gornjih navedb sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo.

20. Prav tako ne more pritožba uspeti s ponavljanjem ugovornih navedb o nesorazmernosti med vrednostjo nepremičnin, na katere je predlagana izvršba in višino terjatve. Kršitev načela sorazmernosti iz 3. člena ZIZ sama po sebi ne predstavlja ugovornega razloga po 55. členu ZIZ, zato je dolžnikov ugovor že iz tega razloga neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje o njegovi zavrnitvi pa pravilna. V skladu s prvim in tretjim odstavkom 34. člena ZIZ namreč sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo, do konca izvršilnega postopka pa na predlog upnika dovoli, poleg ali namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbe, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih. To pa pomeni, da upnik po določbah ZIZ z ničemer ni omejen pri predlaganju sredstev in predmetov izvršbe glede na višino njegove terjatve.

21. Neutemeljen pa je tudi pavšalen pritožbeni očitek, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti od stroškov postopka. Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 in stališčem sodne prakse8 namreč zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od zamude dolžnika, ta pa nastopi z vročitvijo prvostopenjske odločbe (ne glede na vloženo pritožbo).

22. Ker je glede na zgoraj navedeno pritožba dolžnika v delu, v katerem se izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi dolžnikovega ugovora, neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krijejo svoje stroške pritožbenega postopka upniki, saj v odgovoru na pritožbo niso navedli ničesar takšnega, s čimer bi pripomogli k odločitvi o pritožbi in zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
1 Slednji je bil po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje vročen dolžniku 2. 7. 2018.
2 Prim. VSL sklep III Ip 647/2017, VSL sklep III Ip 5642/2013, VSL sklep I Ip 3229/2008, VSL sklep II Ip 3147/2013.
3 Prim. VSL sklep II Ip 2619/2018, sklep II Ips 963/2006.
4 Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 145.
5 Ude: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2009, 3. knjiga, str. 56, sklep II Ips 356/2002.
6 S tem v zvezi VSL sklep III Ip 1396/2016.
7 Prim. VSL sklep II Ip 2201/2015, VSL sklep II Ip 117/2018, VSL sklep II Ip 3028/2018.
8 Prim. VSL sklep III Ip 1396/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 269.
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 9, 9/6, 212, 212/1, 212/2, 212/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 313, 313/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4ODg3