<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba II Kp 8160/2015

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:II.KP.8160.2015
Evidenčna številka:VSK00034937
Datum odločbe:23.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Mara Bristow (preds.), Vitomir Bohinec (poroč.), Berta Žorž
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:prekluzija dokaznega predloga - relevantnost predlaganih dokazov - zakonski znaki kaznivega dejanja - preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - policijska pooblastila - znaki, ukazi in odredbe, ki jih dajejo policisti - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - nevarna situacija - nesorazmernost uporabljenih ukrepov - obrazložitev pritožbenih navedb - policijsko nasilje

Jedro

Zaradi nerelevantnosti predlaganih dokazov tudi ni pomembno, ali je bila obramba s predlogom prekludirana, kot je navedlo sodišče prve stopnje in čemur zagovornica v pritožbi nasprotuje.

Ugotovljeno dejansko stanje tudi ne daje podlage navedbam, da je šlo pri neupoštevanju odredbe policista za beg iz nevarne situacije ali za legitimen pasiven upor, kot navaja obtoženi, kar potrjuje že, da je kaznivo dejanje storil po vrnitvi na kraj, od koder je prej sam odšel, in takšnega ravnanja že zato ni mogoče šteti za umik iz situacije, ki naj bi jo razumel za nevarno.

Telesna poškodba policista ni zakonski znak tega kaznivega dejanja in za njegov obstoj ni odločilna.

Izrek

I. Pritožba obtoženega G. F. in pritožba njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ‑1. Zanj mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V določeno kazen je vštelo čas odvzema prostosti s priporom (za primer preklica pogojne obsodbe). Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu v plačilo naložilo še stroške kazenskega postopka.

2. Zoper tako sodbo se pritožujeta obtoženi in njegova zagovornica. Obtoženi pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zagovornica, ki pritožbo vlaga iz enakih razlogov, pritožbenemu sodišču prav tako predlaga spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v smeri pritožbenih navedb iz obeh pritožb, pri tem pa ni zasledilo kršitev, ki jih zatrjujeta pritožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ter na tej podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, kar je tudi prepričljivo obrazložilo. Prav tako v postopku niso bile storjene bistvene kršitve določb, na katere se sklicujeta pritožnika.

5. Kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ‑1 stori, kdor s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije, uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic. Iz opisa ravnanja obtoženca v izreku sodbe izhaja, da je policist R. K. pri izvajanju nalog iz 3. točke prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) obtoženca v avtomobilu ustavil in mu na podlagi 1. točke prvega odstavka 75. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV) odredil izločitev vozila iz prometa, ker ni bilo tehnično brezhibno. Obtoženi ukaza, naj iz vozila izstopi in sname registrski tablici, ni upošteval, temveč je sunkovito zapeljal naprej proti policistu, ki je odskočil, a ga je obtoženi kljub temu s prednjim delom vozila zadel v koleno. Obtoženi je nato z vozilom obstal, ker je bilo na cesti drugo vozilo in se ni mogel vključiti v promet. Policist mu je ponovno ukazal, naj izstopi, obtoženi pa je zapeljal vzvratno, tako da ga je s stranskim delom vozila namenoma zadel v predel pasu, nato pa s prednjo levo pnevmatiko zapeljal preko prstov in narta policista, da ga je odbilo od vozila. Zatem je s kraja odpeljal, čeprav sta ga dva druga policista skušala zaparkirati s svojima voziloma.

6. Takemu opisu zagovornica očita pomanjkljivosti, ker v njem ni navedena smer, v katero je policist odskočil, stran vozila, s katerim ga je obtoženi zadel, opredeljen nart policista, ki ga je povozil, ter stran, v katero je policista odbilo, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, zakaj naj bi bile navedene okoliščine pomembne za konkretizacijo zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Ker opis po presoji pritožbenega sodišča vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov, zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, niti ne držijo posplošene navedbe o nepravilni pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja. Pomena navedb o tem, da izpostavljene okoliščine niso razvidne niti iz podatkov v spisu, zagovornica ne obrazloži, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Nadalje zagovornica zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje o tem, da obtoženi ni upošteval odredbe policista R. K., ki je zahteval izločitev njegovega vozila iz prometa. Navaja, da je obtoženi odredbo policista v celoti upošteval, kar dokazuje izdani plačilni nalog. Policistu je namreč predal vso zahtevano dokumentacijo (vozniško in prometno dovoljenje ter potrdilo o homologaciji) ter z očetom I. F. odšel na policijsko postajo, da bi se pritožil zoper policistovo ravnanje, s katerim se ni strinjal, nato pa še v zdravstveni dom. Ključe je pustil v vozilu. Ko se je čez več kot eno uro vrnil, je nameraval vozilo odpeljati, saj je bil utemeljeno prepričan, da je policist s postopkom zaključil. Na podlagi takega poteka dogodkov zagovornica zatrjuje tudi zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da I. F. ni bil priča obravnavanemu dogodku. Ker tudi obtoženi v svoji pritožbi zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo I. F. in R. F., je pritožbeno sodišče navedbe iz obeh pritožb preizkusilo hkrati.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil v času, ko je policist R. K. začel s postopkom, na kraju poleg obtoženca prisoten tudi I. F., nato pa sta oba odšla, čez čas pa se je obtoženi sam vrnil in šele tedaj začel z ravnanji, ki so bila predmet kazenskega postopka (5. točka obrazložitve). Celota dogajanja, ki ga je v obrazložitvi sodbe podrobno opisalo sodišče prve stopnje, se tako pokaže za pomembno z vidika uradnega dejanja, ki ga je opravljal policist R. K., medtem ko so kaznivo dejanje pomenila le ravnanja obtoženca, storjena po tem, ko se je vrnil k vozilu, in so bila zato le ta zajeta v opis kaznivega dejanja, v postopku pa tudi v celoti dokazana. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi s tem, ko je sedel v vozilo in skušal kljub ukazom policistov s kraja odpeljati, preprečil izvršitev izrečenega ukrepa izločitve vozila iz prometa (10. točka obrazložitve). Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornice, da je zaradi pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja glede odhoda obtoženca na policijsko postajo in zatem domov ter njegove vrnitve na kraj izpodbijana sodba sama s sabo v nasprotju in da se je ne da preizkusiti, saj ta ravnanja obtoženca za obstoj kaznivega dejanja niso odločilna in zato ne sodijo v izrek, v obrazložitvi sodbe pa se je sodišče prve stopnje do njih v celoti opredelilo. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe obtoženca o tem, da je bil dvakrat obsojen za isto ravnanje, do česar se je že opredelilo sodišče prve stopnje (5. točka obrazložitve), novih okoliščin v zvezi s tem pa v pritožbi ne navaja.

9. V času storitve kaznivega dejanja, torej po vrnitvi obtoženca na kraj, I. F. ni bil prisoten na prizorišču, niti ni bilo tam R. F.. Sledeč takemu dejanskemu stanju, ki ga je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih prič (policistov) in tudi zagovora obtoženca, in ker iz nobene od obravnavanih pritožb ne izhaja, katera odločilna dejstva bi se z zaslišanji teh dveh prič ugotavljala, se odločitev sodišča, da ju ne zasliši (razloge za to je navedlo v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), izkaže za pravilno, saj z zaslišanjema očitno ne bi bilo mogoče ugotavljati odločilnih dejstev, torej okoliščin storjenega kaznivega dejanja. Zaradi nerelevantnosti predlaganih dokazov tudi ni pomembno, ali je bila obramba s predlogom prekludirana, kot je navedlo sodišče prve stopnje in čemur zagovornica v pritožbi nasprotuje.

10. Oba pritožnika dejansko stanje izpodbijata tudi glede uporabe sile obtoženca za preprečitev uradnega dejanja policista R. K.. Obtoženi navaja, da policist nikoli ni izrazil namere po zasegu ali izločitvi avtomobila iz prometa niti za to ni bilo pogojev. Takšne navedbe nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju, saj je odreditev izločitve vozila iz prometa in prepoved nadaljnje vožnje sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih policistov in tudi vsebine plačilnega naloga z dne 30. 12. 2014 (7. in 8. točka obrazložitve). Iz plačilnega naloga je razvidna tudi neskladnost pnevmatik, nameščenih na vozilo, z dovoljenimi, kot so izhajale iz potrdila o skladnosti za predelano vozilo SC 3061269 (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaradi tako očitne neskladnosti, o čemer je kot priča povedal tudi policist R. K., se za neprepričljive pokažejo pritožbene navedbe obtoženca o pomanjkljivem tehničnem znanju policista za izrek ukrepa. Z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa tudi predhodnimi pritožbenimi navedbami, je neskladno tudi nadaljnje zatrjevanje, da je sam policist odstopil od namere, da bi avtomobil izločil iz prometa, kar obtoženi utemeljuje s trajanjem postopka, ker policist z vozila ni odstranil registrskih tablic in ker ni poklical avtovleke, ki bi vozilo odpeljala na tehnični pregled. Po presoji pritožbenega sodišča obtoženi za takšno sklepanje ni imel nobenega razloga, saj mu je bila predhodno izrečena jasna odredba, policisti pa so s postopkom še nadaljevali, kar je bilo zanesljivo ugotovljeno na podlagi njihovih izpovedi v postopku.

11. V tej zvezi obtoženi in njegova zagovornica navajata tudi, da je ravnanje obtoženca pomenilo zgolj beg oziroma umik iz nevarne situacije. Zagovornica zatrjuje, da je bil policist tisti, ki je z orožjem grozil obtožencu, s čimer je presegel svoja pooblastila, saj je bilo tako ravnanje nesorazmerno ravnanju obtoženca (umikanju s kraja). Sila motornega vozila ni bila usmerjena zoper policista, temveč je on sam povzročil kontakt z vozilom s svojim premikanjem ter s podstavitvijo noge, da bi ga ustavil. Obtoženi trdi, da ravnanje policista R. K. ni pomenilo zakonitega uradnega dejanja, temveč stopnjevanje agresije, postavljanje življenja obtoženca na kocko in šikaniranje z namenom iz njega izvabiti najhujše odzive. S strani policistov je bil že pretepen, za kar ti niso odgovarjali in so bili v stiku s policistom R. K.. Policist je v celem dnevu obravnaval le njega, bil v službi ves dan in kasneje hlinil poškodbo ter od zavarovalnice prejel 2.400,00 EUR zaradi povoženja stopala, ki ga dejansko ni bilo. Da je policist nastale telesne poškodbe simuliral, navaja tudi zagovornica, saj njihovega nastanka medicinska dokumentacija ne potrjuje, s tem namenom pa je na kraju tudi glasno kriknil. Takšno ravnanje policista, ki je dogodek izkoristil za maščevanje obtožencu, pomeni zlorabo uradnega položaja.

12. Takšne trditve nasprotujejo ugotovljenim dejstvom in sosledju dogodkov, poleg tega pa se je do enakih navedb že opredelilo sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve). Iz izpodbijane sodbe tako izhajajo prepričljivi zaključki o zakonitosti opravljenega dejanja policista R. K. ter neutemeljenosti trditev obrambe o šikanoznem, nasilnem ali ogrožujočem ravnanju in nesorazmernem ukrepanju policistov. Ugotovljeno dejansko stanje tudi ne daje podlage navedbam, da je šlo pri neupoštevanju odredbe policista za beg iz nevarne situacije ali za legitimen pasiven upor, kot navaja obtoženi, kar potrjuje že, da je kaznivo dejanje storil po vrnitvi na kraj, od koder je prej sam odšel, in takšnega ravnanja že zato ni mogoče šteti za umik iz situacije, ki naj bi jo razumel za nevarno. Posledično niso izkazane niti zatrjevane kršitve materialnega prava glede uporabe sile motornega vozila za preprečitev uradnega dejanja policista. Sodišče prve stopnje je tudi že pojasnilo, da telesna poškodba policista ni zakonski znak tega kaznivega dejanja in za njegov obstoj ni odločilna, sledi poškodb, razvidne iz medicinske dokumentacije, pa dokazujejo ravnanje obtoženca zoper policista (10. točka obrazložitve).

13. Zagovornica zmotno ugotovitev dejanskega stanja zatrjuje tudi zaradi vnaprej usklajenih izpovedi zaslišanih policistov. Navaja, da se policist R. K. zaslišanja dne 27. 2. 2019 ni udeležil zaradi vnaprej načrtovane bolniške odsotnosti, ki je bila namenjena temu, da je svojo izpoved uskladil s pričanji tega dne zaslišanih policistov, in da tudi sicer policisti vedno delujejo enotno, da ščitijo eden drugega. Pri tem ne pojasni, katero odločilno dejstvo naj bi sodišče prve stopnje zaradi tega napačno ugotovilo, niti ne ponudi dokazov v smeri podanih trditev, zato so te očitno neutemeljene, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje potek dogajanja ugotavljalo tudi na podlagi skladnosti izpovedi prič z zagovorom obtoženca in ker so bili policisti v preiskavi zaslišani na isti dan (14. 9. 2015).

14. Ostale pritožbene navedbe obtoženca o zasebnih interesih sodnika M. in policista R. K. v postopku ostajajo na ravni golega zatrjevanja in ne omogočajo preizkusa sodbe v smeri zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Podobno velja za zatrjevano kršitev procesnega prava zaradi zavrnitve ocene psihiatra za policista R. K.. Navedbe, da je odločitev nenavadna, ker da je jasno, da gre za lažnivca in kriminalca v uradnih vrstah, ki ga sodnik s svojo odločitvijo ščiti, namreč ne zadostujejo za preizkus zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, poleg tega pa je sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga prepričljivo obrazložilo (2. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi ugotovil način nastanka domnevnih poškodb policista, pri katerem v pritožbi vztraja zagovornica, ki pa ne obrazloži zatrjevane kršitve in zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

15. Na podlagi obeh pritožb, pa tudi zaradi zatrjevanih kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo še glede odločbe o kazenski sankciji. Zagovornica navaja, da pri odmeri kazni in določitvi preizkusne dobe sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da obtoženi še ni bil kaznovan ter da je bil v preteklosti žrtev policijskega nasilja, zaradi česar se je s kraja umikal. Sodišče prve stopnje je pri izbiri sankcije in odmeri določene kazni poleg predpisane kazni kot obteževalne okoliščine upoštevalo stopnjo krivde obtoženca, njegovo kljubovalnost, brezobzirnost in vztrajnost, da prepreči uradno dejanje, stik vozila z oškodovancem ter ogrožanje ostalih policistov in drugih udeležencev v prometu, kot olajševalne pa časovno oddaljenost kaznivega dejanja in nekaznovanost obtoženca, in je na podlagi slednjih utemeljilo tudi pričakovanje, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Po presoji pritožbenega sodišča se izrečena opozorilna sankcija, v njenem okviru določena kazen enega leta in treh mesecev zapora ter preizkusna doba dve leti pokažejo za ustrezne zlasti zaradi časovne oddaljenosti kaznivega dejanja in predhodne nekaznovanosti obtoženca, čemur je že sodišče prve stopnje dalo ustrezen poudarek. Navedbe zagovornice o umikanju obtoženca s kraja, ki jih povezuje s predhodnimi izkušnjami s policisti, pa so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in jih pri izbiri kazenske sankcije in odmeri določene kazni ni bilo mogoče upoštevati.

16. Zaradi vsega navedenega in ker pri preizkusu sodbe ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker obtoženi s svojo pritožbo in pritožbo svoje zagovornice ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 360,00 EUR (tar. št. 7122 tarifnega dela Zakona o sodnih taksah – ZST‑1, ob upoštevanju takse 240,00 EUR, ki jo je obtoženemu odmerilo sodišče prve stopnje po tar. št. 7113 in 71113 ZST‑1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 299, 299/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4NDcw