VSK Sklep II Kp 48875/2018

Jedro

Ker sodišče na pravno presojo ni vezano, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je v opisu dejanja tudi konkretiziran, pa bi lahko samo spremenilo dopolnilno normo tako, da bi v opisu dejanja navedlo pravilni zakon.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper obdolženega I.N. uvede preiskava zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1,

ker je podan utemeljen sum, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo prvega odstavka 106. člena in prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPRCP) in 1. točke prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (ZVOZ-1) iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla, dve pa sta se hudo telesno poškodovali s tem, da je dne 21.10.2018 okoli 5.40 ure vozil osebni avto z reg. št. GO E6-307 po hitri cesti H4, odseku 375, pod vplivom prepovedanih drog in sicer THC, iz smeri Vipave proti Ajdovščini z neprilagojeno hitrostjo, glede na vožnjo po hitri cesti in nočni čas, zaradi česar je zapeljal brez zaviranja v desno po travnatem pobočju in trčil v brežino, pri čemer je njegov sopotnik V.M. na kraju zaradi tenzijskega pnevmotoraksa levo umrl, H.M.utrpel subduralni hematom, sum na difuzno aksonsko okvaro in prelom tretjega ledvenega vretenca, G.V. pa dislocirani prelom desne podlahti, zaradi česar je bila njuna zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana, prav tako je bilo njuno zdravje začasno okvarjeno, pri tem pa je obdolženec zaradi predolge vožnje, preutrujenosti in izčrpanosti tik pred prometno nesrečo zaspal, saj je bil praktično brez počitka od 6.00 ure prejšnjega dne, torej skoraj 24 ur, pa bi se moral in mogel zavedati, da postaja utrujen, da lahko zaspi in da lahko v spanju povzroči prometno nesrečo, pa je kljub temu vozil naprej.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom, odločujoč o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo, sklenilo, da se zahteva za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici št. Kt/24734/2018 z dne 30.5.2019, ki je bila vložena zoper osumljenega I.N. v smeri kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1, zavrne. Sklenilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki osumljenca bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ter kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zahtevo za preiskavo zavrnilo iz dveh razlogov. Prvič zato, ker se dopolnilna norma v opisu dejanja sklicuje na neobstoječ zakon in zato ni mogoče vsebinsko presojati, ali je podano kaznivo dejanje. Drugič pa zaradi tega, ker obdolžencu ni moč očitati, da je kaznivo dejanje storil v neprištevnem stanju zato, ker naj bi tik pred prometno nesrečo zaspal. To dejstvo namreč ne sodi med vzroke neprištevnosti, zaradi česar je tudi nepravilno sklicevanje zahteve za preiskavo na institut „actio libera in causa“ v smislu četrtega odstavka 29. člena KZ-1.

5. Res je, da se opis zahteve za preiskavo glede kršitve cestnoprometnih predpisov sklicuje na neveljavni Zakon o varnosti cestnega prometa¹, vendar ima pritožba prav, ko navaja, da sodišče ni vezano na pravno presojo dejanja, kot jo je navedel državni tožilec, temveč zgolj na opis konkretnega dejanskega stanja. Določba desetega odstavka 169. člena ZKP po stališču sprejete sodne prakse² velja tudi za dopolnilno normo, razen kadar ta nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, ko mora biti tudi dopolnilna norma jasno označena. V konkretnem primeru pa ta ne nadomešča del opisa dejanja, ki se obdolžencu očita v zahtevi za preiskavo, saj konkretno navaja, da je vozil pod vplivom prepovedanih drog in z neprilagojeno hitrostjo ter, da je pri tem kršil določbi prvega odstavka 106. člena in prvega odstavka 45. člena zakona, ki ga sicer napačno navaja kot Zakon o varnosti cestnega prometa namesto Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Ker sodišče na pravno presojo ni vezano, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je v opisu dejanja tudi konkretiziran, pa bi lahko samo spremenilo dopolnilno normo tako, da bi v opisu dejanja navedlo pravilni zakon. Takšno stališče namreč jasno izhaja tudi iz zgoraj citiranih sodnih odločb, kjer se še navaja³, da niti ni nujno, da bi se pravna norma, kar velja tudi za dopolnilno normo, morala pripisati v izrek pravnomočne sodbe. Je pa res, da se slednje stališče v sodni praksi ni uveljavilo, saj opisi tako obtožnih aktov kot sodnih odločb navajajo tudi oznako dopolnilnih norm. Iz obrazloženega zato sledi, da izpodbijani zaključek češ, da obtožbenega očitka zaradi napačne navedbe dopolnilne norme, ni bilo moč preizkusiti, ni pravilen.

6. Zahteva za preiskavo obdolžencu očita, da je prometno nesrečo povzročil v neprištevnem stanju, saj je zaradi predolge vožnje, preutrujenosti in izčrpanosti tik pred prometno nesrečo zaspal in ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Očita se mu torej krivdo v smislu četrtega odstavka 29. člena ZK-1, ki določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Gre torej za institut imenovan actio libera in causa. Povsem pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da ta očitek ni utemeljen, saj do tega, da je obdolženec zaspal, ni prišlo zaradi njegove trajne ali začasne duševne motnje, ali duševne manjrazvitosti, temveč zaradi utrujenosti, kar se obdolžencu v opisu dejanja tudi konkretno očita. To pomeni, da si obdolženec ni sam povzročil stanja neprištevnosti, temveč naj bi zaradi preutrujenosti zaspal, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne sodi v vzroke oziroma pogoje neprištevnosti⁴. Možen bi sicer bil primer, ko bi voznik pred vožnjo vzel uspavalo ali drugo psihoaktivno sredstvo, ki bi povzročilo, da bi nato med vožnjo zaspal, vendar se obdolžencu v opisu zahteve za preiskavo ne očita, da je zaspal (tudi) zaradi zaužitega mamila THC. Zato očitek storitve v neprištevnem stanju že po opisu dejanja ni utemeljen in ga je sodišče druge stopnje izpustilo iz opisa, ne da bi pri tem prekoračilo očitek v zahtevi za preiskavo oziroma ravnalo v obdolženčevo škodo. Z vidika obstoja krivde namreč dejanje storjeno v neprištevnem stanju v smislu četrtega odstavka 29. člena KZ-1 ni milejše od dejanja, ko je bil storilec prišteven in je ravnal naklepno ali malomarno, kot to določa 24. člen KZ-1. Je pa sodišče druge stopnje kot pravno relevantni razlog za povzročitev prometne nesreče videlo v preostalem delu opisa zahteve za preiskavo, ko se obdolžencu očita, da je zaspal, saj je bil brez počitka od 6.00 ure prejšnjega dne, pri tem pa bi se moral in mogel zavedati, da postaja utrujen, da lahko zaspi in da lahko v spanju povzroči prometno nesrečo, pa je kljub temu vozil naprej. Ta del očitka namreč ustreza kršitvi 1. točke prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (Ur. list RS št. 85/16 z dne 15.12.2016), ki določa, da sme motorno vozilo voziti oseba, ki je telesno in duševno zmožna voziti vozilo. Po določbi tretjega odstavka 54. člena istega zakona pa se šteje, da oseba, pri kateri je telesna ali duševna zmožnost za varno vožnjo motornega vozila osebe zmanjšana zaradi zaužitja alkohola ali prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi ali zaradi utrujenosti, ni zmožna varno voziti motornega vozila. Kršitev 1. točke prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih, pa je tudi predpisana kot prekršek po 7. točki prvega odstavka istega člena. Zato je sodišče druge stopnje navedeno dopolnilno določbo glede na zgoraj obrazloženo tudi samo dodalo v opis kaznivega dejanja.

7. Ker državna tožilka utemeljeno navaja, da iz opisa dejanja izhaja konkretna kršitev določb cestnoprometnih predpisov, je sodišče druge stopnje njeni pritožbi, ob nadaljnji ugotovitvi, da je utemeljen sum podan, izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako, da je zoper obdolženca uvedlo preiskavo. Čeprav je državna tožilka sicer predlagala razveljavitev sklepa, pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da to ni potrebno, saj utemeljen sum izhaja tako iz obdolženčevega zagovora, ki je priznal, da je v kritičnem trenutku upravljal osebno vozilo in da je tik pred nesrečo zaspal, kakor tudi iz ostalih podatkov spisa, ki zadevajo objektivne zakonske znake kaznivega dejanja. Res je, da očitek kaznivega dejanja pod vplivom prepovedanih drog in z neprilagojeno hitrostjo, z vidika teorije adekvatne vzročnosti ni skladen z navedbo, da je obdolženec prometno nesrečo povzročil, ker je zaspal, vendar je upoštevati, da je zadeva še v fazi preiskave, nobenega dvoma pa ni, da naj bi do prometne nesreče prišlo zaradi obdolženčeve kršitve cestnoprometnih predpisov. Zato je sodišče druge stopnje samo uvedlo preiskavo, namen katere je, da se v njej razčistijo okoliščine in pridobijo predlagani dokazi tako, da bo imel državni tožilec dovolj osnove za odločitev o nadaljnji usodi kazenskega pregona.

-------------------------------
¹ Da gre pri navedbi pravilnika zakona za očitno pomoto, je menilo že sodišče prve stopnje
² Odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 255/2010 z dne 17.2.2011; I Ips 4/94 z dne 16.2.1994
³ Odločba I Ips 4/94 z dne 16.2.1994
⁴ Enako stališče je zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 33572/2012 z dne 17.5.2018.

Datum zadnje spremembe:

08.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 37568/2016
• VSL Sklep II Kp 2201/2017
• VSK sodba Kp 156/2008