<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep I Kp 63499/2019

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:I.KP.63499.2019
Evidenčna številka:VSK00033979
Datum odločbe:11.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Vitomir Bohinec (preds.), Mara Bristow (poroč.), mag. Gorazd Hočevar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:podaljšanje pripora med preiskavo - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - priporni razlogi - ponovitvena nevarnost - begosumnost - predlog za izločitev dokazov - obstoj utemeljenega suma - ugrabitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - poskus kaznivega dejanja - nujnost pripora

Jedro

Če je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati, preiskovalni sodnik pošlje spise državnemu tožilcu najpozneje 15 dni pred iztekom pripora.

Za dokončano obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 134. člena KZ-1 zadošča (poleg odvzema prostosti) zgolj namen storilca, da „drugega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi“, za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 134. člena KZ-1 pa še grožnja s hudo telesno poškodbo ugrabljene osebe.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženemu B. S. in obdolženemu K. K. podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici, pri čemer je obdolženemu B. S. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obdolženemu K. K. pa iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper ta sklep sta vložila pritožbi zagovornica obdolženega B. S. in zagovornik obdolženega K. K.. Oba uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbam ugodi ter izpodbijani sklep spremeni in obdolžencema odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju in osebi oziroma hišnim priporom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obdolženca v priporu od 15.11.2019 dalje na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru I Kpd 60446/2019 z dne 17.11.2019. Nazadnje je bil obdolžencema podaljšan pripor do 17.4.2020 s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.3.2020, opravilna št. II Kr 63499/2019. Obtožnica je bila vložena 9.4.2020, ko je bilo hkrati predlagano, da se obdolžencema pripor iz istih pripornih razlogov podaljša še po vloženi obtožnici, kar je bilo z izpodbijanim sklepom ugodeno.

5. Iz izpodbijanega sklep izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev (podaljšanje) pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja, da je še vedno podana konkretna in realna ponovitvena nevarnost ter glede obdolženega B. S. tudi, da je podana konkretna nevarnost, da bi na prostosti pobegnil oziroma se izognil kazenskemu postopku (begosumna nevarnost) ter da je glede obeh obdolžencev pripor neizogibno potreben ter sorazmeren ukrep.

6. Pritožnika trdita, da sta obdolženca od 18.4.2020 v priporu brez zakonite odločbe sodišča, ker je potekel rok, za katerega je bil v fazi preiskave s strani Vrhovnega sodišča RS podaljšan pripor zoper obdolženca, v tem času pa sodišče faze preiskave še ni zaključilo, ker še ni postala pravnomočna odločitev preiskovalne sodnice o predlogu obrambe za izločitev dokazov. Po oceni pritožnikov zato ni jasno, kateri dokazi bodo (kot zakonito pridobljeni) lahko ostali v sodnem spisu in katere bo potrebno iz spisa izločiti. Navajate, da je bil predlog za izločitev dokazov podan tekom preiskave, zato je potrebno o tem odločiti še v okviru le-te. Trdita, da je preiskovalna sodnica ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 184. člena ZKP, ko je del sodnega spisa vrnila državnemu tožilcu še preden je bila preiskava končana, zato je obtožnica, ki je bila vložena 9.4.2020 najmanj preuranjena in jo je potrebno zavreči, posledično pa je zoper obdolženca nezakonito podaljšan pripor.

7. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Po prvem odstavku 184. člena ZKP je preiskava končana, ko preiskovalni sodnik spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno. Če je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati, preiskovalni sodnik pošlje spise državnemu tožilcu najpozneje 15 dni pred iztekom pripora. Spisovni podatki potrjujejo, da je preiskovalna sodnica v obravnavani zadevi spoznala, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno, 24.3.2020, ko je potrebne spise poslala državnemu tožilcu. Tedaj je ocenila, da bo državni tožilec na podlagi zbranega dokaznega gradiva lahko vložil obtožnico ali odstopil od pregona (drugi odstavek 167. člena ZKP). Preiskovalna sodnica je spise poslala državnemu tožilcu v roku določenem v prvem odstavku 184. člena ZKP (najpozneje 15 dni pred iztekom pripora). Z oceno preiskovalne sodnice, da je preiskava končana in da so se v preiskavi zbrali dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, da se vloži obtožnica, je soglašala tudi državna tožilka, saj je 9.4.2020 vložila obtožnico in pri tem spoštovala rok iz tretjega odstavka 184. člena ZKP (najmanj 5 dni pred iztekom pripora). Čeprav pritožnika v pritožbi ne navajata na katerih dokazih ne bi smela temeljiti vložena obtožnica oziroma katere dokaze bi bilo potrebno izločiti iz spisa ter iz katerih razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre očitno za osebno izkaznico na ime O. K., na kar se je nanašal predlog za izločitev, ki sta ga podala oba pritožnika že v času preiskave in o njem še ni pravnomočno odločeno, kot pravilno ugotavljata tudi pritožnika. Iz spisovnih podatkov nadalje izhaja, da je preiskovalna sodnica 21.2.2020 odločila tudi o predlogu za izločitev dokazov, ki ga je podal zagovornik obdolženega B. S., odv. B. G. iz S.. Šlo je za odločanje o izločitvi dokazov, ki se nanašajo na podatke GPS naprav vozil, reg. št. LJ 1 in LJ 2 ter vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi pregledanih podatkov GPS naprav. Ta predlog je preiskovalna sodnica zavrnila, Višje sodišče v Kopru pa je 16.3.2020 pritožbo zagovornika obdolženega B. S. zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnika imata prav, da je zagovornik obdolženega K. K. 7.4.2020 vložil predlog za izločitev dokazov, ki se tudi nanaša na podatke GPS naprav prej navedenih vozil, vendar je bilo to storjeno že po končani preiskavi. Preiskovalna sodnica je 14.4.2020 s sklepom predlog zavrgla z obrazložitvijo, da je bilo o enakem predlogu že odločeno. Pritožnika imata prav, da ta sklep še ni pravnomočen, vendar to ne pomeni, da državna tožilka ni imela podlage za vložitev obtožnice, saj je iz obtožnice razvidno, da je obtožbo utemeljila z dokazi, ki jih je naštela na štirih straneh ter predlagala, da jih sodišče prve stopnje izvede na glavni obravnavi. Kot že rečeno, pritožnika ne navajata, kateri so tisti dokazi, na katerih ne bi smel temeljiti zaključek o utemeljenem sumu, da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja, vsekakor pa obtožba temelji na dokazih, ki iz spisa niso bili izločeni, pritožbeno sodišče, ki sedaj odloča o pritožbah zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici pa tudi ni ugotovilo, da bi obtožnica temeljila na očitno nezakonitih (nedovoljenih) dokazih.

8. Pritožnika nimata prav, da ni podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja. Priporne razloge je nazadnje preizkušalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 11.3.2020, opravilna št. II Kr 63499/2019. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se okoliščine, zaradi katerih je bil nazadnje podaljšan pripor zoper oba obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenile. Pritožnika neutemeljeno trdita, da je izvedena faza preiskave močno omajala utemeljen sum, da naj bi obdolženca storila očitana kazniva dejanja, neutemeljena je tudi njuna navedba, da se obdolžencema zmotno očita storitev kaznivega dejanja ugrabitve oziroma poskusa ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1. Pritožnika izpostavljata, da ni nobenih dokazov, da sta obdolženca od oškodovancev zahtevala, naj se prenehata vmešavati v posle z drogo, nobena od zaslišanih prič tudi ni izpovedala, da bi slišala kakršnekoli zahteve domnevnih napadalcev oškodovancema v smislu konstitutivnega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja ugrabitve. Po oceni pritožnikov gre kvečjemu za drugo, milejše kaznivo dejanje, na primer kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, kot je ugotovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opravilna št. XI Ips 60466/2019 z dne 19.12.2019.

9. Drugače kot pritožnika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila poskus kaznivega dejanje ugrabitve na škodo T. in kaznivo dejanje ugrabitve na škodo B. tako kot izhaja že iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in kot jima sedaj očita obtožnica. Tako oceno je sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zgoraj navedenem sklepu opr. št. II Kr 63499/2019 z dne 11.3.2020. Okoliščina, da je sprva tekel postopek za kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu KZ-1, ni relevantna, saj so bili v nadaljevanju pridobljeni dokazi, na podlagi katerih je bilo utemeljeno zaključiti, da je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila oziroma poskusila storiti kaznivo dejanje ugrabitve. Pritožnika tudi nimata prav, da je kaznivo dejanje ugrabitve po 134. členu KZ-1 sestavljeno iz protipravnega odvzema prostosti in prisiljenja, saj v prvem odstavku 134. člena KZ-1 za dokončano obliko kaznivega dejanja zadošča (poleg odvzema prostosti) zgolj namen storilca, da "drugega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi", za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 134. člena KZ-1 pa še grožnja s hudo telesno poškodbo ugrabljene osebe, kar se obdolžencem v obravnavani zadevi tudi očita.

10. Pritožnika trdita, da doslej zbrani dokazi v ničemer ne izkazujejo, da naj bi na škodo Ž. T. prišlo do poskusa ugrabitve. Navajata, da obdolženca oškodovanca z ničemer nista zadrževala ali ga omejevala v njegovi svobodi gibanja ter oškodovanca tudi nista zvezala. Ob prihodu policije na kraj tudi nobeden ni bil več na kraju dogodka. Pritožnika pri tem izpostavljata izpovedbo policista J. B. in izpovedbo oškodovanca T.. Prvi naj bi izpovedal, da oškodovanec ni bil zvezan, drugi (T.) pa, da je imel roke odvezane.

11. Zgoraj navedene trditve niso utemeljene in so tudi protispisne. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje podrobno, konkretno in prepričljivo obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila poskus kaznivega dejanje ugrabitve oškodovanca T., pri čemer je med drugim pravilno izhajalo iz uradnega zaznamke o pregledu videoposnetka varnostne kamere na območju centra A. (varnostne kamere L. A.), ki potrjuje, da je bil oškodovanec T. fizično napaden, pri čemer naj bi ga obdolženi K. z ročajem pištole sunkovito in iznenada (zahrbtno) pričel udarjati v predel glave, v nadaljevanju naj bi oba obdolženca oškodovanca z udarci zbila na tla, ga na tleh še naprej udarjala v predel glave, nakar naj bi mu roki spodvila na hrbet in mu roki tudi zvezala s plastično zatego ter ga skušala odpeljati (odvleči) stran. To kar je pokazal pregled posnetkov varnostne kamere, sta potrdili priči M. S. in S. G. (da je oškodovanec T. ležal pretepen "v vezicah" ter da naj bi storilca oškodovanca "vlekla stran"). Tudi v pritožbi omenjena priča policist J. B. je povedal, da se spomni, da je bil oškodovanec v majici kratkih rokavov, na levi roki pa je imel belo vezico, druga pa še ni bila privezana. Pojasnil je, da je bilo videti, da je bila druga vezica uporabljena, bila je le strgana, vendar še vedno v krogu. Glede na navedeno, so drugačne navedbe pritožnikov o tem protispisne. Okoliščina, da očividci dogodka v A. niso slišali groženj oziroma, da bi obdolženca od oškodovanca T. karkoli zahtevala, ne pomeni, da ni podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila obravnavano kaznivo dejanje. Zakaj naj bi obdolženca skupaj s sostorilci poskusila ugrabiti oškodovanca T. oziroma ugrabiti oškodovanca B., je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati že iz izpovedbe zaslišanih prič E. M. (partnerke oškodovanca D. B.) in S. B. (sestre D. B.). Prva je opisala okoliščine najdbe droge v kurilnici na njunem domu ter njenih sumih, da se je D. B. ukvarjal z nezakonitimi posli, v katere je povezala oškodovanca T., druga priča pa tudi obdolženega K.. Pritožnika nimata prav, da gre zgolj za domneve in špekulacije, saj je v izpodbijanem sklepu ter še posebej v obtožnici, podrobno in konkretno obrazloženo iz katerih podatkov in dokazov je mogoče utemeljeno zaključiti, da je bil namen ugrabitve ravno tak kot ga zatrjuje obtožnica. Da naj bi obdolženca skupaj s sostorilci zasledovala realizacijo prej navedenega namena ugrabitve z grožnjo najmanj hude telesne poškodbe, na ravni utemeljenega suma izkazuje zahrbten način napada na T., tako kot je opisano v obtožnici ter dejstvo, da je bil oškodovanec D. B. v nadaljevanju tudi umorjen, kot je opisano v tretji točki tenorja obtožnice in obrazloženo v izpodbijanem sklepu. Oba pritožnika izpostavljata izredno slabo kakovost posnetkov nadzorne kamere trgovine M. v A., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi ključen posnetek nadzorne kamere L. A., kar je podrobno obrazloženo v izpodbijanem sklepu. Okoliščina, da naj bi se oškodovanec Ž. T. tik pred izvozom za S. sam premislil in spremenil načrt poti, kot izpostavljata pritožnika, ni ključna okoliščina, saj je sodišče prve stopnje za zaključek o danosti utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj imelo na razpolago skupek drugih dokazov, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v prepričljivost obrazložitve sodišča prve stopnje kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, kjer so predstavljeni tudi drugi dokazi in zaključki, ki jih pritožnika niti ne izpodbijata. Pritožnika nadalje trdita, da sta bila obdolženca po dogodku v A. pridržana in že zato nista mogla storiti kaznivega dejanja na škodo D. B., vendar spregledata, da se obdolžencema očita storitev kaznivega dejanja v sostorilstvu tudi s še neznanimi sostorilci, pri čemer naj bi si že v naprej razdelili vloge v posamezni fazi kriminalnega načrta ugrabitve oškodovancev oziroma poti do končne lokacije. Izbrana naj bi bila relativno odročna lokacija, zagotovljena naj bi bila spremljajoča vozila, v katerih naj bi bili člani, ki so spremljali obdolženega K. in oškodovanca in v katere naj bi namestili oškodovanca oziroma bi ju morali namestiti (T.) in kateri so tudi poskrbeli za nadaljnji potek dogodkov glede D. B.. Nadalje naj bi si predhodno pridobili orožje, in sicer enako znamko in tudi naboje z ekspanzijskim učinkom, vezice, načrt za kritje sledov ugrabitve in tudi mučenja, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja ISM z dne 2.12.2019 za Danijela Božiča. Kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v 18. točki izpodbijanega sklepa, o obstoju kriminalnega načrta priča časovno sosledje, mednarodni element – najmanj obdolženi S. naj bi zaradi izvedbe načrta prišel iz tujine, številčnost članov, načrt je zahteval visoko stopnjo organiziranosti in medsebojne povezanosti, zaradi dogovorov o pripravi načrta, najem vozil, zagotovitve prenočišč za sostorilce, kjer ne bodo vzbujali pozornost, pridobitvi podatkov oseb s katerimi bodo prikrili podatke dejanskih uporabnikov vozil, najem pri družbi, kjer so že predhodno najeli vozila in jim je bilo poslovanje znano, da bodo lahko prikrili podatke o relaciji vozil in dejanske najemnike, kot izhaja iz izpovedi prič iz družbe R. d.o.o., izbira lokacije zadrževanja in predhodno preverjanje slednje, izbira sredstev komunikacije do katerih ni mogoče priti (telefonov K. in S. ni bilo mogoče odkleniti in analizirati), predhodna nabava orožja in tudi enaka streliva ter nadaljnje zakritje sledov storjenega dejanja in zakritje sledi gibanja. Ti zaključki sodišča prve stopnje kot so povzeti iz 18. točke izpodbijanega sklepa, so sprejeti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dokazov povzetih v 13. do 17. točki izpodbijanega sklepa ter za zaključek o utemeljenem sumu, da sta obdolženca storila obravnavana kazniva dejanja, tudi po oceni pritožbenega sodišča, zadostujejo. Pritožnika zgolj nekatere dokaze ocenjujeta drugače kot sodišče prve stopnje, zato nimata prav, da gre v obravnavani zadevi za "pomanjkanje vsakršnih dokazov" ter da niso izkazane specifično izražene konkretne povezave obdolžencev z očitanimi kaznivimi dejanji.

12. Pritožnika tudi nimata prav, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zagovornica obdolženega B. S. tudi nima prav, da glede tega obdolženca ni podan priporni razlog begosumnosti. Od zadnjega sklepa o podaljšanju pripora, to je od sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.3.2020, opravilna št. II Kr 63499/2019, se ni nič spremenilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožnika neutemeljeno navajata, da izpodbijani sklep ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale priporni razlog ponovitvene nevarnosti oziroma begosumnosti, saj je sodišče prve stopnje v 23. do 25. točki navedlo konkretne okoliščine (tako objektivne kot tudi subjektivne), ki utemeljujejo podaljšanje pripora pri obeh obdolžencih iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, v 26. točki izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje navedlo konkretne okoliščine, ki po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo podaljšanje pripora obdolženemu S. tudi iz pripornega razloga begosumnosti. Pritožnika nimata prav, da gre zgolj za posplošeno in nekonkretizirano sklicevanje na težo obravnavanih kaznivih dejanj, način in okoliščine njihove storitve, siceršnje življenje obdolžencev in njune osebne lastnosti, saj so v izpodbijanem sklepu te okoliščine jasno prepoznavne in konkretno obrazložene. Ni točna trditev zagovornika obdolženega K. K., da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sklicuje na vložene kazenske ovadbe oziroma na odprte kazenske postopke, saj je iz 24. točke izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz izpiska iz kazenske evidence za tega obdolženca. Zagovornica obdolženega B. S. zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje begosumnost tega obdolženca utemeljilo zgolj z okoliščino, da je tuji državljan, saj drugače izhaja iz 26. točke izpodbijanega sklepa. Izpostavljanje pritožnice, da ima obdolženec v S. "bližnjega sorodnika G. M., ki je pripravljen obdolžencu urediti tudi začasno prebivališče v S. ter zanj sprejemati vso pošto", kar pa nima podlage v spisovnem gradivu, ne more omajati pravilnosti zaključka sodišče prve stopnje, da obdolženec v S. nima prebivališča, družine ali premoženja, da je brez zaposlitve v S. in da naj bi se v S. nahajal zgolj zaradi kaznivega dejanja oziroma ne more omajati zaključka, da niso podane trajnejše okoliščine, ki bi ga kakorkoli povezovale s S. oziroma zagotavljale, da bo tekom kazenskega postopka sodeloval s sodiščem.

13. Drugače od pritožnikov pritožbeno sodišče nazadnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana sorazmernost odrejenega ukrepa v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije ter da je podaljšanje pripora tudi neogibno potrebno. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s sodiščem prve stopnje, da z morebitnimi milejšimi ukrepi ne bi bilo mogoče učinkovito preprečiti ponavljanja oziroma dokončanja kaznivih dejanj oziroma preprečiti, da obdolženi S. ne bi pobegnil. Pritožnika trdita, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj šteje, da za obdolženca ne bi prišel v poštev milejši omejevalni ukrep, vendar nimata prav, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izpostavilo okoliščine, na podlagi katerih je pravilno zaključilo o neogibnosti in nujnosti pripora, zato je posledično tudi pravilno zaključilo, da milejši omejevalni ukrepi niso utemeljeni.

14. Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP)


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 134, 134/1, 134/2.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 167, 167/2, 184, 184/1, 184/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NTg1