VSK Sklep I Kp 87786/2010

Jedro

Obdolženec tako na glavno obravnavo ni pristopil, dasiravno je zanjo vedel in čeprav je bil seznanjen tudi s tem, da je zoper njega zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi odrejen pripor. Ocena o tem, kdaj je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna in kdaj ne, je izključno v domeni razpravljajočega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Idriji je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega G. F. iz razloga po drugem odstavku 307. člena ZKP, torej zaradi zagotovitve obdolženca na glavni obravnavi odredilo pripor.

2. Zoper ta sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožuje obdolženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zoper sklep o odreditvi pripora se pritožuje tudi obdolženec sam. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve procesnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje napak tolmačilo in upoštevalo mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije v zvezi z veljavnostjo zdravniškega opravičila za glavno obravnavo, razpisano za dan 30.01.2020, prav tako pa tudi njemu neupravičeno v slabo štelo izostanek z glavne obravnave za dan 20.02.2020, ko nanjo ni mogel pristopiti zaradi aktivnosti policije, ki naj bi tega dne vstopila v njegovo stanovanje, ki ga sicer oddaja v najem in ko naj bi moral biti pri tem prisoten. V svoji pritožbi opozarja tudi na zaroto, ki naj bi jo zoper njega s kratenjem njegovih pravic koval razpravljajoči sodnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in „vzpostavi zopet vse osebne svoboščine, ki jih jamči Ustava RS“.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Po določbi drugega odstavka 307. člena ZKP sme sodišče v primeru, če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu kronološko povzelo dogajanje v obravnavni kazenski zadevi od naroka za glavno obravnavo za dan 30.01.2020, ko pravilno vabljeni obdolženec nanjo ni pristopil in ko je svojo odsotnost z glavne obravnave opravičil z zdravniškim spričevalom, ki ga je dvajset minut pred pričetkom naroka na sodišče prinesel obdolženčev oče. Kakorkoli že si zagovornica in njen varovanec prizadevata ovreči pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča v zvezi z upravičenostjo zdravniškega potrdila z dne 30.01.2020 in ki ga je izdal dr. M. Š., pa si pri tem uspeha nadejati ne moreta, saj je sodišče prve stopnje svoje stališče v zvezi s tem oprlo na strokovno mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 18.02.2020, ki ga je sestavila za to imenovana zdravnica T. B.. Obdolženec je bil tudi na naslednjo glavno obravnavo dne 20.02.2020 pravilno povabljen preko zasebne detektivke T. L., ko je sprva skušal detektivko celo prepričati, da on ni pravi naslovnik sodnega pisanja. Kljub pravilnemu vabljenju pa obdolženec tudi na to glavno obravnavo ni pristopil, pri čemer naj bi razlog njegove odsotnosti bil v tem, da bi naj stanovanje na naslovu v I. in ki naj bi ga obdolženec oddajal v najem, obiskala policija, zaradi česar naj bi on moral biti na kraju navzoč. V podkrepitev te svoje pritožbene navedbe obdolženec pritožbi prilaga potrdilo o vstopu v stanovanje in druge prostore z dne 20.02.2020, ki sta ga sestavila policista PP P. Š. in Z. D., ki pa ne dokazuje ničesar oz. obdolženčeve odsotnosti z glavne obravnave tega dne ne opravičuje, saj iz potrdila sploh ni razvidno, da naj bi obdolženec v kritičnem času pri vstopu v stanovanje bil navzoč. Izpodbijani sklep je sodišče izdalo tega dne, t.j. 20.02.2020 in obdolženčeva zagovornica ga je prejela dne 24.02.2020 in kakor je videti iz elektronske korespondence med njo in sodiščem je bil z odreditvijo pripora seznanjen tudi obdolženec, ki nenazadnje to v svoji pritožbi priznava tudi sam, ko navede, da je sklep prejel dne 28.02.2020. Očitno pa je tudi, da je bil obdolženec seznanjen z glavno obravnavo tega dne, saj je iz zapisnika na list. štev. 1231 z dne 28.02.2020 razvidno, da je obdolženec pred tem zagovornici poslal vprašanja, ki naj jih izvedencema na glavni obravnavi zastavi. Obdolženec tako na glavno obravnavo ni pristopil, dasiravno je zanjo vedel in čeprav je bil seznanjen tudi s tem, da je zoper njega zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi odrejen pripor.

6. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je obdolženčevo izmikanje glavni obravnavi več kot očitno. Da je temu tako je mogoče trditi tudi na podlagi dejstev, razvidnih iz spisa, da je obdolženec celo lažno skušal prikazati, da je predlagal zamenjavo svoje zagovornice, postavljene mu v okviru Bpp in za kar se je pozneje izkazalo, da ne drži (list. štev. 1206), da je zasebno detektivko skušal prepričati, da on ni pravi naslovnik, o čemer je sodišče razlogovalo že zgoraj in da je razpravljajočemu sodniku na glavni obravnavi dne 23.01.2020, ko se je naroka nazadnje udeležil, dejal, da dvigovanje sodnih pošiljk ni njegova dolžnost. Očitno si obdolženec svoje dolžnosti in pravice v kazenskem postopku po svoje, predvsem pa preširoko razlaga in za to mora biti pač pripravljen na določene posledice, ki jih za take primere kazenski postopkovnik predvideva in ki so obdolžencu kot prava uki stranki tudi gotovo poznane. Kolikor pa obdolženčeva zagovornica v pritožbi navaja, da je bil obdolženec v dosedanjem teku postopka že zaslišan in da bi lahko sodišče tedaj opravilo glavno obravnavo v njegovi odsotnosti, pa je ocena o tem, kdaj je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna in kdaj ne izključno v domeni razpravljajočega sodišča.

7. Kolikor pa obdolženčeva zagovornica v pritožbi še navaja, da sodišče v grajanem sklepu ni ocenjevalo, zakaj obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom, pa je jasno, da se sodišče za odreditev pripora odloči takrat, ko ugotovi, da je za zagotovitev obdolženca na glavni obravnavi neogibno potreben. V takem primeru pa sodišču ni potrebno razlogovati o tem, zakaj se ni odločilo za drugi ukrep, čeprav je prvostopenjsko sodišče v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa storilo tudi to.

8. Ker se izkažeta obe pritožbi kot neutemeljeni, ju je bilo kot taki na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP tudi zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Kp 36608/2014
• VSC Sklep I Kp 46579/2020
• VSL Sklep I Kp 47891/2020