VSK Sodba Cpg 209/2019

Jedro

Iz tega izhaja, da je o spornem vprašanju dokončno in neodvisno odločila Vlada, za sprejem te odločitve (že glede na položaj Vlade Republike Slovenije o naši ureditvi) pa Zavodu ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti. Zato ni mogoče slediti očitku, da odločitev Vlade ni prekinila vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalimi posledicami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 57.222,43 EUR s pp.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje le delno povzelo tožničine navedbe, podane v tožbi, popolnoma pa je zanemarilo oziroma izpustilo argumente in dokaze tožeče stranke v njenih pripravljalnih vlogah. Sodišče prve stopnje je tudi pomanjkljivo ocenilo listinske dokaze, ki jih v sodni spis predložila tožeča stranka. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotne trditvene podlage tožeče stranke in z njene strani predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilo toženkin ugovor pasivne legitimacije. Vendar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede toženkine soodgovornosti za nesprejem predlaganih sprememb Splošnega dogovora za leto 2017. Sodišče tudi ne poda svoje ocene o tem, kaj je sploh vsebina spornega četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 ter kako in koga sploh zavezuje. Izpodbijana sodba o tem nima potrebnih razlogov. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s pogodbeno sprejeto obveznostjo, s čimer je prekršila pogodbene obveznosti, ki so jo zavezovale s sprejemom četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017. Popolnoma zmotno in nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da dviga plač zaposlenim v javnem sektorju avtomatično ni mogoče upoštevati v kalkulaciji cen zdravstvenih storitev. Tožena stranka je s tem, ko je zavrnila v procesu pogajanj sprejem aneksa številka 1 k Splošnemu dogovoru za leto 2017, prekršila obveznost do tožeče stranke, zaradi katere je tožeči stranki nastala škoda. Iz drugega odstavka 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) izhaja zgolj pooblastilo Vladi Republike Slovenije, da v spornih vprašanjih odloča le v primeru, če partnerji dogovora ne sprejmejo izhodišč za naslednje leto. V tej zvezi pritožba opozarja na sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani. Pri tožničinem zahtevku gre za odškodninski zahtevek v zvezi s katerim je potrebno odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati o pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti v skladu z določbo 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Tožena stranka je bila dolžna skupaj z ostalimi partnerji dogovora sprejeti s strani Skupnost socialnih zavodov Slovenije (v nadaljevanju SSZS) predlagane spremembe splošnega dogovora za leto 2017. Te spremembe so bile s strani tožene stranke in Ministrstva za zdravje Republike Slovenije zavrnjene. Kalkulacija cen namreč strokovno pomeni računski postopek, s katerimi ugotavljamo in izračunamo nabavne, lastne, prodajne in druge cene, ne pa dolžnost pogajanj in iskanja novih izhodišč za določanje cene. V tej zvezi pritožba opozarja na tretji odstavek 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, ki govori o spremembah višine elementov iz drugega odstavka istega člena. Določilo četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 ne pomeni pravice do pogajanj, temveč dolžnost, da se cene zdravstvenih storitev brez pogojno oziroma avtomatično spremenijo, če pride do sprememb plač v javnem sektorju. Prav to se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Tožeča stranka je prepričana, da odločanje Vlade Republike Slovenije o spornih vprašanjih, ko gre za sprejemanje aneksa k že sprejetemu Splošnemu dogovoru za določeno leto, nima zakonske podlage v 63. členu ZZVZZ. Pritožba konkretno opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 665/2013.

4. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pravdnih stroškov tožena stranka ni priglasila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, tako ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Izvajanje zdravstvene dejavnosti je v javnem interesu, zato je funkcioniranje sistema zdravstvenega varstva in zavarovanja urejeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Pri sklepanju pogodb udeleženci niso prosti, temveč morajo upoštevati zakonske omejitve. V skladu z določbo 63. člena ZZVZZ se Zavod, pristojne zbornice, združenje zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredeli se zmogljivosti, potrebe za njegovo izvajanje in določi obseg sredstev. Na tej podlagi določijo izhodišča za izvajanje programov za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter z zasebnimi zdravstvenimi delavci. Na podlagi izhodišč, določenih v dogovoru iz 63. člena ZZVZZ Zavod sklepa pogodbo z izvajalci zdravstvenih storitev, v katerih se, med ostalim, določijo tudi cene zdravstvenih storitev (64. in 65. člena ZZVZZ). V 68. členu ZZVZZ se te pogodbe sklepajo za naprej, pri čemer do sklenitve nove pogodbe veljajo obveznosti iz prejšnje pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 – 2020, pri čemer sta se pogodbeni stranki tudi zavezali, da bo Zavod tožeči stranki, po sklenitvi vsakoletnega dogovora, posredoval nove finančne načrte, ki bodo kot priloga postali sestavni del veljavnih pogodb. Nobenega dvoma v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo, da je bil s strani udeležencev iz 63. člena ZZVZZ sklenjen Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017, pri čemer je bila omenjena pogodba med pravdnima strankama vezana na določbe tega dogovora, upoštevaje ob tem tudi finančni načrt za leto 2017, ki je sestavni del omenjene pogodbe.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema tožeča stranka. Razmerja med pravdnima strankama so bila namreč določena z medsebojno pogodbo. Cena je bila sestavni del te pogodbe, kar pomeni, da je bilo za spremembo te cene potrebno spremeniti pogodbo. Še pred tem pa je bilo treba spremeniti določbo v Splošnem dogovoru za leto 2017, saj je določitev cene vezana na elemente iz dogovora in te cene partnerji ne morejo prosto dogovarjati (10. člen dogovora). V tretjem odstavku 9. člena dogovora je določeno, da spremembo višino elementov, med katerimi je tudi plačilni razred, partnerji opredelijo z aneksom k dogovoru razen, če gre za spremembo zneska osnovne plače. Če bi se torej partnerji dogovora želeli sporazumeti, da se cena v primeru spremembe plačnih razredov spremeni brez sklenitve ustreznih aneksov k dogovoru, bi takšno voljo tudi zapisali in ne bi posebej omenili le spremembe osnovne plače. V tej zvezi je namreč treba upoštevati določbo 10. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, kjer je urejen izračun osnovnih plač načrtovanih delavcev, upoštevaje ob tem določene plačilne razrede. Že iz tega izhaja, da je očitno, da Zavod ni bil dolžan avtomatično, brez ustrezne spremembe pogodbe in dogovora, spreminjati cen storitev. Če pride do spremembe višine posameznih elementov, se ta sprememba upošteva le, če je bil sklenjen ustrezen aneks k dogovoru (oziroma v primeru, da je treba izvesti postopek po drugem odstavku 63. člena ZZVZZ), pri čemer takšen aneks nadomesti odločitev arbitraže oziroma, na koncu, sklep Vlade Republike Slovenije. Za spremembe in dopolnitve dogovora velja namreč enak postopek, kot je potreben za sam sprejem dogovora (drugi odstavek 65. člena Splošnega dogovora za leto 2017). Da je treba sprejeti aneks k dogovoru, je navsezadnje štela tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije, ki je tak postopek tudi dejansko sprožila¹. Ker tožena stranka ni bila upravičena spreminjati cen storitev avtomatično brez podlage v ustreznih aneksih, aneksi pa niso bili sklenjeni, Zavod ni kršil pogodbe (ker ni avtomatično spremenil cen), mu njegova odškodninska obveznost iz tega naslova sploh ni nastala.

10. Tožeča stranka je odškodnino uveljavljala še na drugi podlagi, in sicer naj bi Zavod v nasprotju s svojimi zavezami iz pogodbe oziroma dogovora nasprotoval povišanju cen in bil s tem soodgovoren za odločitev Vlade Republike Slovenije. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni nasprotovala navedbi tožene stranke, da je sklenitvi aneksa nasprotovalo tudi Ministrstvo za zdravstvo (priloga B9). Že iz tega izhaja, da sama okoliščina, da je tudi tožena stranka nasprotovala sklenitvi ustreznega aneksa, še ne pomeni, da je tožena stranka s tem ravnala protipravno. Sodišče prve stopnje je poleg tega tudi ugotovilo, da je bil izveden postopek v zvezi s predlogom za povišanje cen, pri čemer je bil ta postopek voden v skladu z zakonodajo. Pritožbeno sodišče pritrjuje temu stališču, upoštevaje ob tem, da velja določba drugega odstavka 63. člena ZZVZZ tudi za spremembe dogovora med letom (drugi odstavek 65. člena Splošnega dogovora za leto 2017). Če se med letom namreč spremenijo posamezni elementi ceni ali pokažejo drugačne potrebe po izvajanju zdravstvene dejavnosti, bi drugačna razlaga pomenila, da sprememba praktično ni možna (če ni soglasja vseh partnerjev), čeprav bi to lahko pomenilo nepopravljivo škodo v sistemu zagotavljanja zdravstvenega varstva.

11. V postopku na prvi stopnji je bilo pravilno ugotovljeno, da je bil predlog za spremembo cen (ki so predmet tega postopka) podan 26.9.2017². Po neuspelih dogovarjanjih in neuspeli arbitraži, je Vlada Republike Slovenije na koncu samostojno odločila, da se predlagana sprememba ne sprejme (sklep z dne 21.12.2017). Iz tega izhaja, da je o spornem vprašanju dokončno in neodvisno odločila Vlada, za sprejem te odločitve (že glede na položaj Vlade Republike Slovenije o naši ureditvi) pa Zavodu ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti. Zato ni mogoče slediti očitku, da odločitev Vlade ni prekinila vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalimi posledicami.

12. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------
¹ V tej zvezi pritožbeno sodišče dodaja, da je odločba Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje pritožba, takšne narave, da je ni mogoče uvrstiti med odločbe ustaljene sodne prakse, upoštevaje ob tem tudi določbo drugega odstavka 65. člena Splošnega dogovora za leto 2017.
² Kar pomeni, da tožeči stranki tudi vi primeru, da bi protipravnost ravnanja Zavoda izkazala (kar pa ji ni uspelo), odškodnina najmanj pred tem datumom ne bi šla, saj ni bilo nobenega zahtevka, s katerim bi Zavod sploh lahko soglašal.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2020

Podobni dokumenti:

• sodba III U 147/2011
• VSL sodba II Cp 619/2009
• VSL sodba I Cpg 1409/99