VSK Sklep Cpg 181/2019

Jedro

Izključna pristojnost na podlagi dogovora o pristojnosti se delno razlikuje od izključne pristojnosti po določbah 24. člena Uredbe prav po tem, da lahko stranki dogovor spremenita. To lahko storita tudi s konkludentim ravnanjem, med ostalim tako, da se tožena stranka kljub temu, da tožba ni bila vložena pred sodiščem dogovorjene pristojnosti, spusti v pravdanje. V predmetni zadevi pa tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, zato ni mogoče ugotoviti, da bi se spustila v pravdanje. Če je tako, ugovor pristojnosti slovenskega sodišča zaradi izključne pristojnosti sodišča druge države, podan šele v pritožbi zoper zamudno sodbo, ni prepozen in ga je treba obravnavati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v zadevi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo 24.938,96 EUR iz naslova odškodnine.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Ugovarja pristojnost slovenskega sodišča. Med strankama je bila namreč dogovorjena izključna pristojnost francoskega sodišča (Marseille). Tožena stranka bi morala okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost, opredeliti že v tožbi, česar ni storila. Namesto tega namerno ni predložila popolne nakladnice (iz katere izhaja dogovor o pristojnosti) in je s tem zavedla sodišče. Sodišče bi se moralo samo po uradni dolžnosti prepričati, ali je dejansko pristojno. O odločilnih dejstvih je v sodbi nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listine in med samo listino, oziroma sodba nima razloga o dogovoru o pristojnosti, ki izhaja iz nakladnice. Tožena stranka še pripominja, da je bil prevod tožbe v francoščino zelo slab in ni razumela njegove vsebine. Napačna je tudi uporaba materialnega prava, saj bi moralo uporabiti Pomorski zakonik (PZ) in sicer določbe 535. do 562. člena PZ ter Haaško – Visbyska pravila (ki so dogovorjena z nakladnico). Ob uporabi teh pravil in dejstva, da je bilo blago poslano z oznako FCL (full container load), kar pomeni, da je blago v kontejner zapakiral pošiljatelj, prevoznik pa ne preverja vsebine kontejnerja, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka opozorila, da je tožena stranka prekludirana za ugovor pristojnosti slovenskega sodišča. Ugovor bi morala podati najkasneje v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka ni naročnik prevoza, temveč le prejemnik in stranka, ki se jo obvešča o prispetju blaga, škodljiva posledica pa je nastala oziroma bila ugotovljena v Sloveniji. Tožbo je že vložila v Romuniji, vendar je instančno sodišče odločilo, da je podana pristojnost sodišča v Kopru. Sodba se poleg tega ne more spodbijati zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. 535. člen Obligacijskega zakonika (OZ) pa ima tako ali tako isto vsebino kot 535. člen PZ.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pregled spisa pokaže, da tožeča stranka kot dokaz ni priložila celotne nakladnice, temveč je izpustila ravno del, v katerem je na prvi pogled zapisan dogovor o pristojnosti¹. Situacijo, ko sodišče ni moglo presojati, ali je bil sklenjen veljaven dogovor o pristojnosti, je torej povzročila tožeča stranka. Po določbi 25. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) – v nadaljevanju Uredba - je pristojnost na podlagi dogovora o pristojnosti izključna, razen če se stranki ne dogovorita drugače. Na izključno pristojnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka, se nanaša na Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), kjer so določbe o sporazumu o pristojnosti drugačne, še pomembneje pa je, da se je v teh primerih tožena stranka že spustila v pravdanje in šele v naslednjih pripravljalnih vlogah podala ugovor pristojnosti. Nobenega dvoma namreč ni, da se izključna pristojnost na podlagi dogovora o pristojnosti delno razlikuje od izključne pristojnosti po določbah 24. člena Uredbe prav po tem, da lahko stranki dogovor spremenita. To lahko storita tudi s konkludentim ravnanjem, med ostalim tako, da se tožena stranka kljub temu, da tožba ni bila vložena pred sodiščem dogovorjene pristojnosti, spusti v pravdanje. V predmetni zadevi pa tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, zato ni mogoče ugotoviti, da bi se spustila v pravdanje. Če je tako, ugovor pristojnosti slovenskega sodišča zaradi izključne pristojnosti sodišča druge države, podan šele v pritožbi zoper zamudno sodbo, ni prepozen in ga je treba obravnavati. Sodišče prve stopnje se doslej o veljavnosti dogovora o pristojnosti iz zgoraj opisanih razlogov na strani tožeče stranke ni moglo opredeliti. Ker pa gre, kot rečeno za dopustno novoto, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V tej fazi postopka je namreč zamudna sodba preuranjena, saj še ni bilo ugotovljeno, ali obstaja procesna predpostavka za odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravočasnih trditev o veljavnem dogovoru o pristojnosti francoskega sodišča odločiti, ali je pristojno za odločanje v tem gospodarskem sporu. Šele če bo na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, bo lahko izdalo zamudno sodbo².

6. Tožena stranka lahko z ugovorom pristojnosti slovenskega sodišča uspe le v primeru, da je zatrjevani dogovor o pristojnosti francoskega sodišča veljaven. Za presojo veljavnosti pa je treba uporabiti pravo, ki se sicer uporablja za to pravno razmerje³. Sodišče prve stopnje se bo zato moralo zlasti opredeliti do vprašanja, ali nakladnica kot vrednostni papir zavezuje tudi toženo stranko, ki nakladnice ni podpisala in je bila le upravičenec iz vrednostnega papirja (na kar opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo).

7. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 165. člena Zakona o pravdnem postopku.

-------------------------------
¹ V prilogi A2 je le gornji del nakladnice, sodni prevajalec pa je zapisal, da „ostalo besedilo nakladnice ni prevedeno“.
² Pritožba želi z navedbami o napačni uporabi materialnega prava dejansko podati navedbe o dejstvih, kar pa ni več dopustno. Sodišče prve stopnje se je sicer res napačno sklicevalo na določbe OZ, vendar se te bistveno ne razlikujejo od relevantnih določb PZ in Haaško- Visbyskih pravil. Navedbe o slabem prevodu pa so preveč splošne, da bi zbudile dvom v pravilno vročitev.
³ V predmetni zadevi je glede na kraj dostave to slovensko pravo, kot je bilo v izpodbijani sodbi že ugotovljeno.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba Cpg 71/2017
• VSL sklep I Cp 3968/2011
• VSL sklep I Cpg 1066/2014