VSK Sodba Cpg 185/2019

Jedro

Če ni škode oziroma, če je gotovo, da škoda ne bo nastala, pa je več kot očitno, da zaradi izostanka odškodninske predpostavke ni podana materialnopravna podlaga za odškodninski zahtevek po prvem odstavku 18. člena ZOZP.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, v točki II izreka pa tako, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 529,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.893,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 95.129,89 EUR s pp, poleg tega pa tudi pravdne stroške v višini 1.938,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev novega izvedenca finančne stroke. V zvezi z izračunom sedanje vrednosti preteklih prispevkov je namreč po oceni pritožnika sodna izvedenka dr. L. napačno uporabila dolgoročno obrestno mero. Izvedenka tudi ni pojasnila, zakaj je uporaba te obrestne mere v konkretnem primeru ustrezna. Poleg tega gre v konkretnem primeru za oceno donosa, kar je povsem neprimerno. Prav tako v postopku na prvi stopnji toženi stranki ni bil podan odgovor na vprašanje, zakaj bi bil donos desetletnih obveznic RS ustrezen način obrestovanja oziroma kapitalizacije preteklih prispevkov na sedanjo vrednost. Izvedenka v svojem mnenju tudi ni upoštevala tablic umrljivosti. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva tudi v delu, ki se nanaša na uporabo pojma sorazmernega dela prispevkov. Po mnenju tožene stranke gre v konkretnem primeru za nedopustno okoriščanje tožeče stranke na račun tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice. To pa vsekakor ni bil namen 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Sodišče prve stopnje je nepravilno sprejelo tudi sklep, ko je ugodilo spremembi tožbe tožeče stranke.

3. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva materialno pravo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo jasno navedla, da tožeča stranka v obravnavanem primeru (zaradi tega, ker je zavarovanec tožeče stranke E. B. v prometni nezgodi z dne 9.7.2007, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke M. R., umrl¹) v zvezi s škodnim dogodkom ni prav v ničemer prikrajšana. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni pravne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 18. člena ZOZP.

5. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki tožeče stranke iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine (prvi odstavek 18. člena ZOZP). Smisel oziroma namen te zakonske določbe je v tem, da tožeči stranki nastane škoda (svojemu zavarovancu mora plačati starostno pokojnino, čeprav od prometne nezgode do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino od zavarovanca ne prejema sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), ki se krije iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Če ni škode oziroma, če je gotovo, da škoda ne bo nastala, pa je več kot očitno, da zaradi izostanka odškodninske predpostavke ni podana materialnopravna podlaga za odškodninski zahtevek po prvem odstavku 18. člena ZOZP.

6. Tožeča stranka ima pravico zahtevati od odgovornostne zavarovalnice (iz naslova avtomobilske odgovornosti) plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v primeru, ko je kot posledica prometne nesreče pri zavarovancu nastopila nezmožnost oziroma zmanjšana zmožnost za delo, ne pa tudi v primeru, ko je zavarovanec tožene stranke s prometnim sredstvom povzročil smrt zavarovane osebe. Če zavarovanec tožeče stranke v prometni nezgodi umre, ne obstaja prav nobena možnost, da bo do izplačila starostne pokojnine v prihodnosti sploh prišlo². To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnici zaradi smrti zavarovanca škoda ne bo nastala, spričo česar ne more od tožene stranke terjati povrnitve sorazmernega dela (izpadlih) prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V tej zvezi ni prav v ničemer relevantna tudi eventualno izplačana družinska pokojnina, saj ta pokojnina temelji na prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je zavarovanec tožeče stranke plačeval tožeči stranki do svoje smrti.

7. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe (5. alineja 358. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo pravdne stroške na prvi stopnji v znesku 529,27 EUR (stroški za izvedenca v višini 462,67 EUR in kilometrina za pristop na narok v znesku 66,60 EUR), ni pa toženi stranki priznalo materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR, ker tožena stranka v tej zvezi ni predložila nobenega dokaza.

9. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo tudi stroške pritožbenega postopka v višini 1.893,00 EUR (sodna taksa za pritožbo), ni ji pa priznalo dokazno nepodprto uveljavljenih materialnih stroškov v višini 5,00 EUR.

-------------------------------
¹ Nesporno dejstvo.
² Enako VSL sodba I Cpg 609/2017.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cpg 313/2016
• VDSS sodba Psp 209/2012
• VSRS Sklep in sodba III Ips 42/2019