VSK Sklep IV Kp 38432/2017

Jedro

Kar zadeva obrazložitev sodbe v primeru, ko je ta izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, zagovornik pravilno opozarja na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki pa vendar določa, da se glede sodbe določbe XII poglavja Zakona o kazenskem postopku, uveljavljajo smiselno. Glede na to, da določba drugega odstavka 370. člena ZKP v takem primeru izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je razumljivo, da sodišče v obrazložitvi sodbe ne bo podalo dokazne ocene ali razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj to glede na sprejeto priznanje krivde ne bo potrebno.

Obtoženec se namreč s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase nima za posledico, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost le teh je torej procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu) in je zato morebitno dilemo o tem, treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo nato pa v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na očitke obrambe o nezakonitih dokazih, obtoženec pa bi nasprotno stališče lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo.

Opisana procesna situacija narekuje zaključek, da za priznanje krivde ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj priznanje ni bilo jasno in popolno ter podprto z dokazi v spisu, kar obtoženčev zagovornik smiselno zatrjuje v tretjem odstavku na 4. strani svoje pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega S. M. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega S. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki se bo izvršila tako, da bo obtoženec še naprej delal in prebival doma razen v prostih dnevih, praviloma ob koncu tedna, ko bo moral biti v zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas, ki ga je prestal v priporu od 6.9.2017 od 12.35 ure dalje ter mu po prvem odstavku 75. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo 1/5 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso v višini 400,00 EUR. Sklicujoč se na 74. in 75. člen KZ-1 je obtožencu odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 19.575,00 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitev enakega varstva pravic: pravice do pravnega sredstva; do zasebne lastnine, do zasebnosti in osebnostnih pravic; varstva tajnosti pisem in drugih občil, pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot izhaja iz spisovnega gradiva je obtoženi S. M. na predobravnavnem naroku krivdo zanikal in podal predlog za izločitev dokazov, ki je bil nato pravnomočno zavrnjen. V nadaljevanju postopka oziroma na glavni obravnavi je ponovno podal predlog za izločitev tistih dokazov, ki vsebujejo izjavo osumljenega R. L. tajnemu delavcu, vendar je tudi ta predlog senat na glavni obravnavi 6.12.2018, zavrnil. Na glavni obravnavi 14.1.2019 sta krivdo priznala soobtožena D. L. in R. L., na naslednji obravnavi 4.2.2019 pa še obtoženi S. M., sodišče prve stopnje pa je vsa priznanja krivde sprejelo in obtožencem izreklo obsodilne sodbe.

5. Zagovornik obtoženega S. M. v obširni pritožbi sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Meni namreč, da postopek ni bil pošten in v skladu s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj sta soobtoženca s priznanjem krivde obtoženca obremenila in ker bi v nadaljevanju postopka bila predlagana za priči, bi to pomenilo, da bi ga ponovno obremenila zaradi česar se je obtoženi S. M. ob spoznanju, da se je znašel v brezizhodni situaciji tudi odločil, da prizna krivdo. Po njegovem mnenju torej kazenski postopek, v katerem se obtoženci po priznanju krivde lahko zaslišujejo kot priče, ni pošten oziroma ni skladen z načelom poštenega sojenja.

6. Navedeni očitki niso utemeljeni. Dejstva, da eden od obtožencev s priznanjem krivde obremeni drugega obtoženca, gotovo ni moč pripisati sodišču oziroma postopku kot takemu, saj je odločitev o tem, ali bo obtoženec krivdo priznal, prepuščena njemu samemu. Gre za procesno situacijo, ki je obstajala tudi pred uveljavitvijo instituta priznanja krivde, ko je obtoženec v zagovoru priznal storitev kaznivega dejanja in s tem neposredno ali kako drugače obremenil soobtoženca, ki je kaznivo dejanje zanikal. Na tako situacijo sodišče nima vpliva prav tako ni nujno, da je obtoženec, ki krivdo prizna, kasneje v postopku zoper obtoženca, ki krivde ni priznal, zaslišan kot priča. Sicer pa ni jasno, zakaj zagovornik to procesno situacijo sploh izpostavlja, saj D. L. in R. L., po tistem, ko sta krivdo priznala, v postopku zoper obtoženega M. nista bila zaslišana kot priči, niti nihče takega dokaznega predloga ni podal. Zato je očitek o nepoštenem sojenju tudi nekorekten.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje dalje očita, da obrazložitve sodbe ni podalo skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, saj se ni opredelilo do vseh elementov kaznivega dejanja, to je o tem, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana; iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, pa tudi o tem, ali so dokazi zakoniti in če je priznanje podprto z dokazi v spisu. Ravno glede zakonitih dokazov tako sodišče v sodbi ni pojasnilo, iz katerih razlogov je na glavni obravnavi zavrnilo predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov, saj bi to glede na določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP moralo storiti, ne glede na to, da je obtoženec krivdo priznal. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, obtoženca pa je tudi prikrajšalo v njegovi pravici do pravnega sredstva, saj mu ni znano, zakaj je bil njegov predlog zavrnjen. V nadaljevanju pritožbe pa pritožnik ponavlja obširne argumente, na podlagi katerih je podal predlog za izločitev dokazov na predobravnavnem naroku in nato še na glavni obravnavi.

8. Kar zadeva obrazložitev sodbe v primeru, ko je ta izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, zagovornik pravilno opozarja na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki pa vendar določa, da se glede sodbe določbe XII poglavja Zakona o kazenskem postopku, uveljavljajo smiselno. Glede na to, da določba drugega odstavka 370. člena ZKP v takem primeru izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je razumljivo, da sodišče v obrazložitvi sodbe ne bo podalo dokazne ocene ali razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj to glede na sprejeto priznanje krivde ne bo potrebno. Zakon tudi ne predpisuje, da bi moralo sodišče v sodbi obrazložiti dejstva in dokaze, na podlagi katerih je sprejelo priznanje krivde, saj 285.č člen ZKP določa, da se sodba, ki temelji na priznanju krivde, omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata. Ker je ta ugotovitev v izpodbijani sodbi tudi pojasnjena, ji ni moč očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz točke III obrazložitve pritrdilnega ločenega mnenja ustavne sodnice dr. K. Š. S. k odločbi Ustavnega sodišča RS Up-186/15 z dne 4.7.2019.

9. Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da v sodbi ni obrazložilo zakaj ni ugodilo predlogu za izločitev dokazov, ki je bil podan na glavni obravnavi in kar bi moralo storiti, glede na to, da je tak sklep po določbi četrtega odstavka 340. člena ZKP moč izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Čeprav je obtoženec krivdo priznal bi moralo sodišče svojo odločitev po mnenju pritožnika vseeno obrazložiti, ker pa tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Na prvi pogled bi kazalo, da ima zagovornik prav oziroma, da bi sodišče moralo podati razloge o zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljenih dokazov in pritožniku tako omogočiti, da bi sprejeto odločitev vsebinsko izpodbijal v pritožbi zoper sodbo. Po drugem odstavku 370. člena ZKP se sme sodba, ki je izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, izpodbijati tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, oziroma v primeru, ko se sodba opira na nezakonite dokaze, iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar tudi sicer sodišče druge stopnje preizkuša po uradni dolžnosti. Obtoženec se namreč s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase nima za posledico, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost le teh je torej procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu) in je zato morebitno dilemo o tem, treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo nato pa v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na očitke obrambe o nezakonitih dokazih, obtoženec pa bi nasprotno stališče lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo. Je pa resnici na ljubo najmanj nalogično, da obtoženec, ki ima strokovno pomoč odvetnika, krivdo prizna, hkrati pa še vedno zatrjuje, da obtožba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih.

11. Opisana procesna situacija narekuje zaključek, da za priznanje krivde ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj priznanje ni bilo jasno in popolno ter podprto z dokazi v spisu, kar obtoženčev zagovornik smiselno zatrjuje v tretjem odstavku na 4. strani svoje pritožbe. Obtoženčev zagovornik je, kot že rečeno, na glavni obravnavi 15.11.2018 podal predlog za izločitev poročil o tajnem delovanju v delu, ki povzemajo vsebino izjave, katere naj bi R. L. podal tajnemu delavcu, sodišče prve stopnje pa je ta predlog na glavni obravnavi 6.12.2018 zavrnilo pri čemer ta odločitev zaradi pravice obtoženca, da jo izpodbija v pritožbi zoper sodbo, ni postala pravnomočna. Ko je obtoženec na glavni obravnavi 4.2.2019 izjavil, da bo krivdo priznal, bi moralo sodišče obtoženca izrecno pozvati, da se glede na priznanje krivde opredeli tudi do zavrnitve predloga za izločitev dokazov. Sodišče bi torej moralo obtožencu pojasniti razloge za zavrnitev njegovega predloga, saj iz zapisnika ne izhaja, da je to storilo, nato pa ga pozvati, ali vztraja pri očitku nezakonito pridobljenih dokazov. V primeru njegovega vztrajanja bi to logično pomenilo, da priznanje ni popolno in podprto z drugimi dokazi in ga zato kot takega sodišče ne bi smelo sprejeti.

12. Zaradi navedene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo tako moralo obtožencu predočiti razloge zavrnitve predloga za izločitev dokazov in ga nato pozvati, ali vztraja pri očitkih o nezakonito pridobljenih dokazih ter posledično odločiti glede priznanja krivde. Kolikor le-te ne bo sprejelo, pa bo moralo dalje ravnati po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Glede na sprejeto odločitev pa se sodišče druge stopnje ni spuščalo v ostale pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na očitek nezakonito pridobljenih dokazov.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Kp 5619/2014
• VSL Sodba in sklep VI Kp 17546/2017
• VSL Sodba VI Kp 27231/2012