VSK Sodba II Kp 10731/2014

Jedro

V konkretnem primeru niti iz opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu niti iz njegove obrazložitve ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, predvsem ne posebni namen drugega ustrahovati ali vznemiriti. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje v opis kaznivega dejanja vneslo druge zakonske znake, kot so opisani v obtožbi in zato prekomerno poseglo v opis kaznivega dejanja.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe obdolženih M. J. in Z. F. J. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

obdolženega M. J. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe

da je drugega tako telesno poškodoval, da je bilo zaradi tega začasno okvarjeno poškodovančevo zdravje,

s tem da je 31. 12. 2013 v zgodnjem popoldanskem času na stopnišču stanovanjskega bloka D. T. udarjal z rokama po glavi, obrazu, ramenih in prsih ter jo stresal, pri čemer je utrpela nateg vratnih mišic kot posledico udarca v glavo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter v tem delu potrebni izdatki obdolženca, proračun.

II. V ostalem se pritožba obdolženih kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v I. je z izpodbijano sodbo v ponovnem sojenju obdolženega M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, obdolženo Z. F. J. pa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Obema je izreklo pogojno obsodbo ter jima določilo kazen 3 (tri) mesece zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Oškodovanki D. in K. T. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Obdolženemu M. J. je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, medtem ko je obdolženo Z. F. J. plačila stroškov oprostilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obdolženca, ki sta zakonca, kot navajata, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ju oprosti obtožbe.

3. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Ob reševanju pritožbe obdolženih je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe, to je kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, prekoračilo obtožbo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, prvostopenjsko sodišče ni moglo z zanesljivostjo ugotoviti, da je oškodovanka D. T. utrpela nateg vratnih mišic na način, da bi to predstavljalo začasno okvaro oškodovankinega zdravja in je podlagi navedenega zaključilo, da ravnanje obdolženega M. J. ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kot se mu je očitalo po obtožnem predlogu. Ugotovilo pa je, da obdolženčevo ravnanje vsebuje vse subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja grožnje in glede na navedeno, obdolžencu očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Pri tem je poseglo v del opisa očitanega dejanja in očitku dodalo tudi posebni t. i. obarvani naklep oz. namen drugega ustrahovati ali vznemiriti ter resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje in telo. Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja konkretizirani in predstavljajo del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, sicer lahko obdolženca spozna za krivega blažjega kaznivega dejanja, če mu je slednje dokazano. V konkretnem primeru pa niti iz opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu niti iz njegove obrazložitve ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, predvsem ne posebni namen drugega ustrahovati ali vznemiriti. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje v opis kaznivega dejanja vneslo druge zakonske znake, kot so opisani v obtožbi in zato prekomerno poseglo v opis kaznivega dejanja. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker v primeru navedene kršitve lahko pritožbeno sodišče glede na stanje stvari spremeni sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 394. člena ZKP), je glede na konkretne okoliščine primera, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje glede nedokazanosti kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (v točki 6. in 7. obrazložitve izpodbijane sodbe) ter glede na to, da iz očitka kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki nobenega drugega kaznivega dejanja, sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je obdolženega M. J. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Izrek o stroških glede oprostilnega dela sodbe temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP.

5. Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na obdolženi Z. F. J. očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka 2. izreka izpodbijane sodbe), povzročeno oškodovanki K. T.. Kako je prišlo do nastanka poškodb in kakšne poškodbe so pri oškodovanki nastale, je sodišče prepričljivo obrazložilo v 9. in 10. točki izpodbijane sodbe, pri tem pa pravilno sledilo izpovedbama oškodovank K. in D. T., ki sta povedali, kako naj bi do teh udarcev prišlo ter napravilo življenjske, logične in prepričljive zaključke, da je oškodovanka te udarce dobila prav od obdolžene Z. F. J.. Pri tem se je utemeljeno oprlo na zdravstveno dokumentacijo ter na izvedensko mnenje izvedenca dr. F. K., iz katerega izhaja, da je oškodovanka v posledici udarcev z roko med drugim utrpela udarnine na levi rami, levi nadlahti in levi dojki, v tej zvezi pa podalo ustrezne dokazne zaključke o tem, da je bila z navedenimi udarninami začasno prizadeta oškodovankina zunanjost. Pritožnika zatrjujeta, da bi bilo treba navedeno izvedensko mnenje izločiti, ker je imel izvedenec možnost vpogleda v fotografije, ki jih je oškodovanka predložila sama, vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami ne moreta uspeti, glede na to, da je izvedensko mnenje očitno oprto na zdravniško dokumentacijo iz spisa, pa tudi sicer zgolj iz zatrjevanega razloga ne bi šlo za nedovoljen dokaz, ki bi moral biti iz spisa izločen. Ustrezno je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi odločbo o krivdi in ugotovilo subjektivni odnos obdolžene do storjenega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno z eventualnim naklepom. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do silobrana s strani obdolžene Z. F. J., se glede na to, da je slednja v svojem zagovoru vztrajala pri tem, da oškodovanke sploh ni udarila, pokažejo za neutemeljene. Do obsežnih pritožbenih navedb, ki se očitno nanašajo izključno na sodbo prvostopenjskega sodišča iz prvega sojenja in so zato nerelevantne pa se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu glede obdolžene Z. F. J. preizkusilo še v odločbi o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju, da obdolžena ni predkaznovana, odločilo za izrek pogojne obsodbe in glede na težo storjenega kaznivega dejanja ter stopnjo krivde tudi ustrezno odmerilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V odločbo o kazenski sankciji zato ni bilo treba poseči.

7. Upoštevaje navedeno je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe obdolženih izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženega M. J. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, očitano obdolženi Z. F. J. pa se niso izkazale za utemeljene, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo v tem delu zavrnilo, potem ko je še ugotovilo, da v delu, ki se nanaša na to kaznivo dejanje, v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Glede na to, da je obdolženi M. J. v pritožbenem postopku uspel, zanj izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade. Obdolženo Z. F. J. pa je pritožbeno sodišče iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

07.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 65931/2019
• VSK Sodba II Kp 44678/2014
• VSL Sklep II Kp 37160/2017