VSK Sklep Cpg 146/2019

Jedro

Država članica izvora pomeni namreč tisto državo članico, v kateri se izda evropski plačilni nalog (1. točka 5. člena Uredbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožene stranke za ponovno proučitev evropskega plačilnega naloga in potrdila o pravnomočnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi odločilo, da ostane plačilni nalog Plg xy24/2017, izdan 8.3.2018, v veljavi.

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da naj razveljavi izdani plačilni nalog, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da tožena stranka v spornem obdobju ni imela pooblaščenega odvetnika in da je prejela zadevo iz sodišča na Češkem. Iz tega razloga je tožena stranka iz očitne pomote vložila pravočasen ugovor pri sodišču na Češkem. Sodišče na Češkem je bilo v tem primeru samo podaljšana roka sodišča izvora, to je Okrožnega sodišča v Kopru. V tej zvezi pritožba opozarja na uporabo določbe 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki navaja, da če je vloga poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila vloga vložena pravočasno, če je mogoče pripisati napačno vložitev nevednosti stranke in pod pogojem, da stranka ni imela pooblaščenca. Konkreten evropski plačilni nalog v pravnem pouku ni imel navedbe, da je treba ugovor vložiti pri sodišču izvora.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. V 20. členu Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (v nadaljevanju Uredba) je urejen institut ponovna proučitev evropskega plačilnega naloga v izrednih primerih. Ta institut predstavlja posebno pravno sredstvo, ki ga lahko dolžnik vloži še po poteku roka za ugovor pred pristojnim sodiščem države izvora, in sicer v dveh primerih: (prvi odstavek 20. člena Uredbe) če se naslovnik (dolžnik), ki mu je bil evropski plačilni nalog vročen z nadomestno vročitvijo po 14. členu Uredbe, zaradi daljše odsotnosti s takšno vročitvijo ni mogel pravočasno seznaniti in mu je bila s tem onemogočena obramba z ugovorom, ali (drugi odstavek 20. člena Uredbe), če je bil evropski plačilni nalog očitno napačno izdan (zaradi prevare ali očitne nezakonitosti)¹ ali zaradi drugih izjemnih okoliščin.

7. V obravnavani zadevi se je tožena stranka v vlogi za ponovno proučitev v izrednih primerih sklicevala na uporabo dejanskega stanu iz drugega odstavka 20. člena Uredbe: izdani evropski plačilni nalog ne temelji na pogodbenem razmerju med strankama, poleg tega pa je bil ugovor zoper ta nalog vložen pravočasno. Glede slednjega razloga je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil ugovor vložen prepozno (po izteku roka iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe). Tožena stranka namreč v omenjenem roku ugovora ni vložila pri pristojnem sodišču države članice izvora (prvi odstavek 16. člena Uredbe). Država članica izvora pomeni namreč tisto državo članico, v kateri se izda evropski plačilni nalog (točka 1 5. člena Uredbe).

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v pravnem pouku (rubrika pomembne informacije za stranko) izdanega evropskega plačilnega naloga jasno in nedvoumno navedeno, da je treba ugovor vložiti na sodišču, ki je izdalo evropski plačilni nalog. Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru v pravnem pouku izdanega evropskega plačilnega naloga ni navedbe, pri katerem sodišču je treba vložiti ugovor zoper evropski plačilni nalog. Glede na jasno opozorilo v izdanem evropskem plačilnem nalogu, da mora tožena stranka vložiti ugovor pri sodišču, ki je nalog izdalo, pa je tudi več kot očitno, da v konkretnem primeru vložitev ugovora pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati nevednosti vložnika, ki naj ne bi imel pooblaščenca².

9. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da gre v konkretnem primeru za zahtevek, ki izhaja iz pogodbenega razmerja med strankama, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne toženčeva zahteva za ponovno proučitev evropskega plačilnega naloga v izrednih primerih, pravilna in zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR (odgovor na pritožbo 500 odvetniških točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV).

-------------------------------
¹ Aleš Galič, Nina Betetto: Evropsko civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2011, stran 198.
² 10. odstavek 112. člena ZPP v zvezi s 26. členom Uredbe.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep II Ip 417/2018
• VSL Sklep II Cpg 693/2018
• VSRS Sklep Cp 42/2018