VSK Sodba II Kp 1641/2014

Jedro

Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.

Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.

Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).

Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega B.P., odvetnika F.M., se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko A spremeni tako, da se dejanje, opisano pod točko 2, pravno opredeli kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 ter se obtožencu za to dejanje v okviru izrečene pogojne obsodbe, na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1, določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, v preostalem pa se pritožba zagovornika odvetnika F.M. ter v celoti pritožba zagovornika odvetnika B.G. kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu pod točko A potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca B.P., odvetnikov F.M. in B.G., se kot neutemeljeni zavrneta in pod točko B potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Zasebni tožilec B.P. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v K. je s sodbo I K 1641/2014 pod točko A izreka obtoženega B.P. na podlagi zasebne tožbe E.C. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 2 kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko 3 kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko 1, na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1, določilo kazen en mesec in petnajst dni zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2, na podlagi drugega odstavka 160. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko 3, na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1, določilo kazen en mesec in petnajstih dni zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso v višini 70,00 EUR. Z isto sodbo je pod točko B izreka obtoženo E.C., na podlagi nasprotne zasebne tožbe B.P. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebni tožilec B.P. plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke in potrebne izdatke ter nagrado njenega zagovornika.

2. Zoper sodbo se je pritožil B.P. kot obtoženec in kot zasebni tožilec po zagovornikih oziroma pooblaščencih, odvetnikih B.G. in F.M.. Odvetnik B.G. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve 22., 23., 29. in 39. člena Ustave RS, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter 22., 23., 29. in 39. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti zasebne tožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom v novo sojenje. Odvetnik F.M. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Na zgoraj navedeni pritožbi je odgovorila E.C. kot zasebna tožilka in kot obtoženka po pooblaščencih oziroma zagovornikih, ki so predlagali, da pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

4. Pritožba odvetnika F.M. je delno utemeljena, pritožba odvetnika B.G. pa ni utemeljena.

K uveljavljani kršitvi pravice do nepristranskega sojenja:

5. Oba pritožnika menita, da je bilo prvostopenjsko sodišče pristransko, saj bi predsednik senata moral biti izločen iz razloga po 1. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. V zvezi s tem navajata, da je, potem ko je B.P. vložil nasprotno zasebno kazensko tožbo zoper E.C., predsednica senata D.S. zunajobravnavnemu senatu podala zahtevo v smislu 284. člena ZKP, saj je menila, da zasebna tožba B.P. po svoji vsebini ne predstavlja nasprotne tožbe in zato zanjo ne veljajo roki iz drugega odstavka 52. člena ZKP, ampak gre za zasebno tožbo, ki bi morala biti vložena v prekluzivnem trimesečnem roku iz prvega odstavka 52. člena ZKP. Ocenjevala je, da so podani razlogi iz 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP in zunajobravnavnemu senatu predlagala, da zasebne tožbe ne dopusti. O zahtevi predsednice senata je odločal zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v K., katerega član je bil sodnik M.G., in odločil, da je predlog predsednice senata utemeljen in se zasebna tožba zavrže, kot to izhaja iz sklepa II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016. Zoper tak sklep se je zasebni tožilec pritožil in pred pritožbenim sodiščem uspel, zaradi česar je bil postopek opr. št. I K 37878/2015 po nasprotni zasebni tožbi B.P. združen s postopkom I K 1641/2014 po zasebni tožbi E.C., ki se je vodil pred predsednikom senata M.G..

6. Pritožnika izločitev predsednika senata zahtevata iz razloga po 1. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, ker je sodeloval v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno. Na to bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se sme po določbi 384. člena ZKP pritožnik sklicevati v pritožbi samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Na to kršitev namreč sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena), temveč le, če jo pritožnik uveljavlja v pritožbi, vendar pa mora to svojo pravico pravočasno uveljavljati. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP sme tako stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo pa sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz 2. točke drugega odstavka 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P. (iz vročilnice, pripete k temu sklepu, izhaja, da je pooblaščenec odvetnik B.G. sklep prejel dne 15. 3. 2016), vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi. Nenazadnje ne gre spregledati, da se je B.P. tako v pritožbi zoper sklep opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016 kot na predobravnavnem naroku zavzemal za to, da o obeh tožbah (zasebni tožbi E.C. in nasprotni zasebni tožbi B.P.) odloča prav sodnik M.G.. Zato očitani bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS, v zvezi s 6. členom EKČP, nista podani.

K pritožbama zagovornikov obtoženega B.P.:

7. Razlogi izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje obtoženega B.P. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime po zasebni tožbi E.C., niso pomanjkljivi, saj vsebujejo konkretne, jasne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivih dejanj in kazenski odgovornosti obtoženca, zato na več mestih v pritožbah uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Tako ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kaj v izjavah obtoženca, opisanih pod točko 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe, je objektivno žaljivo in zakaj, saj je to pojasnjeno v točki 10 do 14 izpodbijane sodbe. Prav tako ne drži, da je glede na zagovorne navedbe obtoženca, da je sporne izjave podal z namenom, da bi med intervjujem preusmeril pozornost in na tak način branil svoje koristi, ker je zasebna tožilka kot novinarka o njem kot županu poročala pristransko in žalila njegovo družino, v razlogih sodbe izostala presoja obtoženčevega ravnanja z vidika določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, kjer so določeni ekskulpacijski razlogi, saj ima izpodbijana sodba o tem razloge v 14. točki obrazložitve. Ob navedeni utemeljitvi tudi ne drži pritožbeni očitek, da naj namen zaničevanja v izpodbijani sodbi ne bi bil pojasnjen, saj da naj bi ga izkazovala samo žaljiva vsebina spornih izjav, kar pa ni zadostno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe (zlasti točka 13 in 14) razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo tehtanje obeh kolidirajočih pravic, to je pravice do svobode izražanja obtoženca, zajamčene v 39. členu Ustave RS, in pravice do časti in dobrega imena zasebne tožilke, zajamčene v 35. členu Ustave RS, ter za svojo presojo, da očitani poseg v oškodovankino pravico do časti in dobrega imena ni upravičen s svobodo govora obtoženca, podalo ustrezne razloge. Zato je očitno neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje presodilo pomen inkriminiranih izjav v kontekstu okoliščin konkretnega primera. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, iz katerega dela izjave obtoženca, opisane pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, izhajajo navedbe o koruptivnosti in neresnicoljubnosti zasebne tožilke, saj nasprotno izhaja iz točke 15 izpodbijane sodbe. V navedeni točki je sodišče prve stopnje navedlo tudi ustrezne razloge za svoj poseg v opis dejanja, opisanega pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, nasprotne pritožbene navedbe so očitno neutemeljene. Obrazložitev zavrnitve podanih dokaznih predlog pa se nahaja v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pritožnika nimata prav, ko izražata pomisleke o pravilnosti prvostopenjske ocene izjav, kot izhajata iz opisov dejanj pod točkama 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pomen inkriminiranih izjav, ki jih je obtoženec izrekel o zasebni tožilki, in svoje stališče tudi razumno in prepričljivo obrazložilo v točkah 10 do 14 izpodbijane sodbe. Inkriminirani izjavi, opisani pod točkama 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. V zvezi s tem je treba poudariti, da je obtoženec izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti. Pritožnika vztrajata, da je šlo pri inkriminiranih izjavah za pohvalo in pri tem poudarjata, da inkriminirani izjavi sami po sebi nista žaljivi. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so te trditve ovržene že s samimi zagovornimi navedbami obtoženca, da je med intervjujem želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko kot novinarko utišati in da je izjave podal prav zato, da bi to dosegel. Da jezikovna analiza izjav ni odločilna za razsojo, ali gre za razžalitev, je poudarjeno v pravni teoriji in sodni praksi.¹ Če znaten del povprečnega kroga prejemnikov vsebino izjave dojema kot žaljivo in izjavljalec to hoče, kar je primer v obravnavani zadevi, izjava, ki po jezikovnih kriterijih ni žaljiva, na kar računa storilec, ne izključuje storilčeve odgovornosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi prvostopenjski presoji, da je obtoženec z inkriminiranima izjavama posegel v intimno sfero zasebne tožilke, saj se zasebna tožilka ni nikoli javno izpostavljala ali govorila o svojem oprsju, tega pritožbene navedbe s ponujanjem svojega izkrivljenega videnja priložene fotografije zasebne tožilke ne morejo izpodbiti. Pritrditi gre namreč razlagi pooblaščencem zasebne tožilke v odgovoru na pritožbi, da gre pri navedeni fotografiji za sporočilo zasebne tožilke, da stoji pokončno, načelno, neomajno na svojih principih in da k temu poziva tudi druge. Bistvo fotografije je torej napis na majici in nikakor ne gre za izpostavljanje intimnega dela zasebne tožilke. Ob navedenih okoliščinah konkretnih primerov se izkažejo kot nerelevantne pritožbene navedbe, da je zasebna tožilka kot novinarka in prejemnica naziva Slovenka leta, torej javna osebnost, dolžna trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.

9. Pritožnika tudi ne moreta uspeti, ko izpodbijata prvostopenjsko presojo obtoženčevih izjav, opisanih pod točkama 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe, z vidika določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, kjer so določeni ekskulpacijski razlogi. Sodišče prve stopnje je verodostojno in natančno analiziralo vse okoliščine konkretnih primerov in na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev pravilno presodilo, da ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.² Ob navedenem je očitno, da namen obtoženca ni bil niti odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa (financiranje domnevnega posega zasebne tožilke na oprsju zasebne tožilke glede na njeno neporočanje o polemiki lastninjenja podjetja v javni lasti), ampak mu je šlo zgolj za osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam). Na zaničevalni namen poleg navedenih zagovornih navedb obtoženca kaže očitno posmehljiv način, na katerega sta bili izjavi podani (o takšnem načinu priča dejstvo, da so bili po objavi inkriminiranih izjav zlasti elektronski mediji preplavljeni z zabavljivimi komentarji oprsja zasebne tožilke oziroma, kot je povedala zasebna tožilka, se je cela Slovenija zabavala na njen račun), v tem kontekstu pa se kot relevanten izkaže tudi konflikten odnos obtoženca z zasebno tožilko, ki je jasno prepoznaven v obtoženčevem zagovoru. Zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, prav tako ne kršitev obtoženčeve pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS.

10. Obtoženčev zagovornik odvetnik F.M. ima prav, ko v pritožbi uveljavlja, da dejanje, kot je opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, nima znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1. To kaznivo dejanje se lahko stori bodisi s trditvijo ali z raznašanjem žaljivih dejstev. V jezikoslovnem pomenu je trditev izražanje kake misli, kot da je v skladu z resničnostjo (Slovar slovenskega knjižnega jezika). V okviru obravnavane inkriminacije pomeni trditev izražanje lastno zaznanih dejstev, medtem ko gre pri raznašanju za razširjanje, prenašanje dejstev, za katera nekdo drug trdi, da obstajajo. V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Zato je pravno relevantna lahko le trditev, ki je brezpogojna oziroma, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka, v njeno pravilnost. Le kot takšna obdolžencu omogoča, da dokazuje njeno resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Izražanje domnev, možnosti, suma in podobno ne pomeni obdolžitve (imputacije), saj ne izraža prepričanja, ki je bistvo trditve, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar ne dokazana. V sodbah Vrhovnega sodišča RS (I Ips 205/95 z dne 22.10.1997, I Ips 231/2006) je bilo izraženo stališče, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).

11. V obravnavanem primeru iz izjave obtoženega B.P., opisane pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, izhaja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da sumi (izrekel je namreč: „In če je to, zdaj to kar se govori, če je temu to res, da je recimo te umetne joške E. plačalo neko podjetje v državni lasti, eh to pa je katastrofa. Je treba to razčistit. Pač tak sum je...“), da je zasebni tožilki E.C. operacijo povečanja prsi plačalo podjetje, ki je v državni lasti, saj je znano, da je bila E.C. v tistem času v partnerski zvezi z direktorjem družbe S. in da zaradi navedenega tudi ni poročala o negativnem dogajanju v zvezi s tem podjetjem, ter da je nepoštena in laže. Ker torej obravnavana izjava ne izraža prepričanja zasebnega tožilca o izrečenih dejstvih, torej ni trditev v že pojasnjenem pomenu, temveč gre zgolj za izražanje suma, ima pritožnik odvetnik F.M. prav, da dejanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, nima znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1. Iz danega opisa pa izhajajo dejstva, ki vsebujejo znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1. Inkriminirana izjava, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih je bila izrečena, je nedvomno objektivno žaljiva in pomeni napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene, kot je prepričljivo že presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 16). Pri navedeni izjavi, enako kot pri izjavah, opisanih pod točkama 1 in 3 izreka izpodbijane sodbe, nikakor ni mogoče govoriti o izključitvi protipravnosti v smislu določb tretjega odstavka 158. člena KZ-1, na kar nakazujejo pritožniki, in se pritožbeno sodišče v zvezi s tem sklicuje na razloge, podane v 9. točki te sodbe. Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je pritožbi zagovornika odvetnika F.M. v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dejanje, opisano pod točko 2 izreka, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 (prvi odstavek 394. člena ZKP).

12. Glede na spremenjeno pravno opredelitev dejanja, opisanega pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, kot obrazloženo zgoraj, so pritožbene navedbe zagovornikov, da je obtoženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojega zatrjevanja v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, in s tem povezani dokazni predlogi nerelevatni. Uveljavljani kršitvi 22. in 29. člena Ustave RS, v zvezi s 6. členom EKČP, zato nista podani.

13. Čeprav pritožnika ne izpodbijata odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivi dejanji pod točko 1 in 3 izreka sodbe določilo primerni zaporni kazni, kljub spremenjeni pravni opredelitvi dejanja, opisanega pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče tudi ni poseglo v za to dejanje določeno kazen, saj sta za kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 in kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena KZ-1 predpisani enaki kazni (denarna kazen ali zapor do šestih mesecev), moralo pa je seveda nevesti pravilno pravno podlago za določitev kazni za to kaznivo dejanje. Primerna je tudi določena enotna kazen, enako velja za preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji je torej pritožbeno sodišče poseglo zgolj tako, da je navedlo pravilno pravno podlago za določitev kazni za kaznivo dejanje razžalitve, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe.

14. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

15. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo delno ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega B.P., odvetnika F.M., in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem je pritožbo odvetnika F.M. ter v celoti pritožbo drugega obtoženčevega zagovornika, odvetnika B.G., kot neutemeljeni zavrnilo in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Odločitev o stroških tega dela pritožbenega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obtoženca.

K pritožbama pooblaščencev zasebnega tožilca B.P.:

17. Pritožnika nimata prav, ko izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, ko je zasebno tožilko E.C. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po nasprotni zasebni tožbi B.P., ker je ugotovilo, da v dokaznem postopku ni bil dokazan subjektivni element kaznivega dejanja. Za svojo odločitev je podalo razloge v točkah 19 do 22 izpodbijane sodbe, ti pa so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bila izjava obtoženke, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena. Ker so torej okoliščine primerov, v katerih sta bili podani izjavi E.C. in B.P., popolnoma drugačne, je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji ravnanj imenovanih uporabiti enaka merila. Nenazadnje je sodišče prve stopnje utemeljeno dvomilo, da bi bil zaradi obtoženkine izjave zasebni tožilec subjektivno užaljen, saj je nasprotno zasebno tožbo vložil skoraj dve leti po podaji te izjave. Zato pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih) kot tudi ne kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

18. Glede na povedano pritožbena izvajanja pooblaščencev zasebnega tožilca niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

19. Ker zasebni tožilec s pritožbama svojih pooblaščencev ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP, dolžan plačati stroške tega dela pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-------------------------------
¹ Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), str. 854, in odločba Ustavnega sodišča RS Up-345/01 z dne 5. 2. 2004.
² Odločba Ustavnega sodišča RS U-I -172/94 z dne 6. 10. 1994.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 56216/2017
• VSRS Sodba I Ips 29383/2012
• VSL Sklep VII Kp 5699/2015