VSK Sklep I Ip 261/2019

Jedro

Pravica tretjega na predmetu izvršbe mora biti takšne kvalitete, da bi prodaja pomenila nedopusten poseg v pravni položaj tretjega. Le v primeru obstoja takšne pravice upniku ni mogoče dopustiti izvršbe na dolžnikov predmet. Stališče prvostopenjskega sodišča, da osebna služnost, ki jo tretja uveljavljata v ugovoru, ni take vrste pravice, da bi predstavljala oviro za predmetno izvršbo zaradi uveljavitve denarne terjatve s prodajo sporne nepremičnine, je pravilno. To je običajno (so)lastninska pravica oziroma druga, po učinkih istovrstna pravica, ne pa osebna služnost.

Relevantne okoliščine pri presoji ugovora tretjih ne predstavlja niti pravnoposlovna prepoved odtujitve in obremenitve v korist tretjih, saj je ta lahko ovira le za pravnoposlovne odsvojitve nepremičnin, ne pa za prodajo nepremičnin na prisilni javni dražbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tretjih in predlog tretjih za odlog izvršbe zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se v vsebinsko enakih pritožbah pritožujeta D. T. in D. T. (v nadaljevanju: tretja) in navajata, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Iz aneksa k pogodbi z dne 16. 10. 2016 namreč izhaja osebna služnost, ki predstavlja obligacijsko razmerje, kar sodišče spregleda. Prav tako sodišče spregleda, da iz aneksa in zemljiškoknjižnega dovolila z istega dne izhaja tudi prepoved odtujitve in obremenitve stanovanja, na katerem je ustanovljena pravica doživljenjske uporabe. Pri tem je podana tudi protispisnost, saj iz listin v spisu izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga sodišče ugotavlja v sklepu. Sodišče bi moralo obravnavati tako aneks kot zemljiškoknjižno dovolilo kot tudi prepoved odtujitve in obremenitve. Stališče sodišča, da se v konkretnem primeru ni mogoče upreti izvršbi ter da odločba Ustavnega sodišča RS Up-9/2016 z dne 15. 11. 2016, na katero sta se tretja sklicevala v ugovoru, ni primerna v konkretnem primeru, je napačno. Sodišče spregleda, da je bistvo prav v tem, da izposlovana osebna služnost in prepoved odtujitve in obremenitve nista vpisani v zemljiško knjigo in se tudi ne moreta več vpisati, ker je vpisana pravica zastavnih upnikov, čeprav sta bili navedeni pravici izposlovani še pred vpisom zastavne pravice upnika v zemljiško knjigo. Zaradi navedenega pa tretjima lahko nastane materialna in nematerialna škoda. Ker imata tretja pravico v pričakovanju, je potrebno upoštevati odločbo Up-9/16. Osebna služnost skupaj s prepovedjo odtujitve in obremenitve je namreč tudi lastninska pravica. Odstop od sodne prakse pa pomeni arbitrarno odločanje. Ker prepoved odtujitve in obremenitve ni vpisana v zemljiško knjigo, bosta tretja izgubila pravico doživljenjske rabe stanovanja, slednje se bo prodalo na dražbi za poplačilo dolga prejšnjega lastnika in poplačilo zastavnega upnika, ki je svojo pravico vpisal v zemljiško knjigo po 16. 10. 2016, ko je bila ustanovljena osebna služnost in dogovorjena prepoved odtujitve in obremenitve. Tretja sta bila sicer res neskrbna, ker nista poskrbela za vpis svoje pravice, vendar je nevpisana lastninska pravica, kot je osebna služnost s prepovedjo odtujitve in obremenitve, močnejša in ima prednost pred obligacijsko pravico zastavnega upnika, ki je pridobljena kasneje. Tudi iz prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča izhaja, da se mora imetnik kasnejše prisilne hipoteke umakniti lastniku v pričakovanju ne glede na to, če je bil skrben glede takojšnje vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice. Glede na zgoraj navedeno je ugovor tretjega neutemeljeno zavrnjen, sodišče pa je napačno ocenilo, da citirana odločba Ustavnega sodišča ne velja za konkretni primer. Ne drži stališče sodišča, da se izvršba lahko opravi tudi, če bi bila osebna služnost vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče namreč spregleda, da tretjima zaradi nevpisa osebne služnosti ter prepovedi odtujitve in obremenitve ugasne lastninska pravica in jima nastane materialna škoda. Če bi tretja svojo pravico pravočasno vpisala v zemljiško knjigo, je ne bi izgubila in se nepremičnina ne bi smela prodati na dražbi. Sodišče pri tem ni upoštevalo stališča sodne prakse, da je treba zavarovati položaj pričakovanih lastnikov in je slednje označilo za nepomembno, s tem pa je kršilo ustavne pravice tretjih iz 14., 15., 22., 23. in 33. člena Ustave RS. Osebna služnost je skladno z 228. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) lastninska pravica, ki je v pričakovanju, navedeno dejstvo pa ob upoštevanju sodne prakse preprečuje izvršbo. Nadalje se tretja ne strinjata niti z odločitvijo o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe ter stališčem sodišča, da aneks k pogodbi z dne 16. 10. 2016 nima narave javne listine. Gre namreč za pravno veljavno listino o zavezovalnem in razpolagalnem pravnem poslu. Tretja bi na podlagi navedene listine lahko predlagala vpis v zemljiško knjigo. Za sklenitev navedenega aneksa sodelovanje notarja ni predpisano. Navedeni pravni posel je tako pravno veljaven. Sodišče ne more zavrniti ugovora iz razloga, ker aneksa in zemljiškoknjižnega dovolila ni sestavil notar, prav tako se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da ne gre za javno listino. Zgolj dejstvo, da listini nista bili sestavljeni pri notarju in ne predstavljata javne listine, ne pomeni, da pravica tretjih ni verjetno izkazana. Gre namreč za veljavni pravni posel, ki izkazuje verjeten obstoj pravice. Sodišče prav tako spregleda, da sporna nepremičnina predstavlja njun dom ter pri tem spregleda novejšo sodno prakso, kot na primer VSL sklep I Ip 3635/2017 iz katerega izhaja, da mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ko gre za dom, še posebej previdna. Poleg tega pa iz določbe prvega odstavka 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) izhaja, da je odlog mogoč ne le na podlagi javne listine, ampak tudi zasebne listine, ki ima naravo javne listine, kar aneks k pogodbi z dne 16. 10. 2016 zagotovo je, upoštevaje prej obrazloženo, zlasti, da bi na podlagi navedenih listin bilo mogoče doseči vpis v zemljiško knjigo. Poleg tega tretja obstoj svoje pravice opirata tudi na dejstva, ki so splošno znana. Splošno znano namreč je, da je namen aneksa zagotovitev lastninske pravice na stanovanju. Sodišče je napačno povzelo le del določbe 73. člena ZIZ, zato neutemeljeno navaja, da ker aneks k pogodbi ni javna listina, ne izkazuje verjetnega obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo. Sodišče je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo kršitve absolutnih določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo ter odločilo povsem površno, nestrokovno in arbitrarno, saj je odstopilo od že uveljavljene sodne prakse.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. V predmetni zadevi je sodišče s sklepom o izvršbi opr. št. I 86/2018 z dne 29. 10. 2018 dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve na nepremičnino, ki je v lasti dolžnika do celote. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločalo o ugovoru tretjih in predlogu za odlog izvršbe ter ju zavrnilo. Pri tem se je postavilo na stališče, da obstoj osebne služnosti, na katero se tretja sklicujeta, ne glede na čas nastanka, ne predstavlja ovire za predmetni postopek izvršbe ter da niso izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe ne po prvem ne po drugem odstavku 73. člena ZIZ. Navedena odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna in je pritožba s svojimi razlogi ne izpodbije.

5. Pritožnika pravilnosti izpodbijane odločitve o zavrnitvi ugovora tretjih ne more omajati z zavzemanjem za drugačno oceno kvalitete njunih pravic, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-9/2016. Tretji mora namreč, da uspe z ugovorom, za verjetno izkazati, da je njegova stvarna ali obligacijska pravica, ki jo ima na predmetu izvršbe, preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Pravica tretjega na predmetu izvršbe mora biti takšne kvalitete, da bi prodaja lahko pomenila nedopusten poseg v pravni položaj tretjega. Le v primeru obstoja takšne pravice upniku ni mogoče dopustiti izvršbe na dolžnikov predmet. Stališče prvostopenjskega sodišča, da osebna služnost, ki jo tretja uveljavljata v ugovoru, ni take vrste pravice, da bi predstavljala oviro za predmetno izvršbo zaradi uveljavitve denarne terjatve s prodajo sporne nepremičnine, je pravilno. To je običajno (so)lastninska pravica oziroma druga, po učinkih istovrstna pravica¹, ne pa osebna služnost. Tretja se zato s sklicevanjem na osebno služnost ne moreta upreti predmetni izvršbi in je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno.

6. Prav tako je neutemeljeno tudi sklicevanje na dogovorjeno prepoved odtujitve in obremenitve v korist tretjih. Pritožnika sicer niti ne zatrjujeta nobenih okoliščin, v primeru katerih bi bili izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 38. člena SPZ in bi dogovorjena prepoved razpolaganja učinkovala tudi proti tretjim osebam. Poleg tega pa je pravnoposlovna prepoved odtujitve in obremenitve v korist tretjih lahko ovira le za pravnoposlovne odsvojitve nepremičnin, ne pa za prodajo nepremičnin na prisilni javni dražbi², zato tudi ne predstavlja relevantne okoliščine pri presoji ugovora tretjih. Glede na navedeno pritožnika ne moreta uspeti z očitkom, da sodišče dogovorjene prepovedi ni upoštevalo. Navedeni pritožbeni očitek pa tudi ne pomeni kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), t.i. protispisnost. Ta je podana le, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe ali sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za napako tehnične narave, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

7. Neutemeljeno je tudi vztrajanje pri stališču, da je situacija pritožnikov primerljiva oziroma enaka kot v primeru, ki jo obravnava odločba Ustavnega sodišča Up-9/2016. V konkretnem primeru tretja utemeljujeta svoj ugovor le na nevknjiženi osebni služnosti ter prepovedi odtujitve in obremenitve, kar je bistvena razlika napram situaciji, ki jo obravnava navedena odločba, kjer tretja utemeljujeta svoj ugovor na lastninski pravici v pričakovanju. Zato ne gre za situacijo, ki bi bila primerljiva z obravnavano, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Posledično so za konkretno odločitev pravno nerelevantne tudi pritožbene navedbe o tem, da je bila pogodba o osebni služnosti skupaj s prepovedjo odtujitve in obremenitve sklenjena pred vpisom zastavne pravice upnika v zemljiško knjigo in da pravica tretjih ni vpisana v zemljiško knjigo, zaradi česar jo bosta izgubila. Enako velja za pritožbeni očitek kršitve ustavnih pravic.

8. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po prvem odstavku 73. člena ZIZ. Stališče prvostopenjskega sodišča, da k ugovoru priložena aneks k pogodbi z dne 16. 10. 2016 in zemljiškoknjižno dovolilo nimata narave javne listine³, je pravilno. Prav tako predloženi listini ne predstavljata zasebne listine, ki bi imela naravo javne listine, niti nimata drugih lastnosti, ki jih zahteva prvi odstavek 73. člena ZIZ in je drugačno pritožbeno stališče v tem delu neutemeljeno. Pritožbene navedbe o pravni veljavnosti priložene pogodbe pa so za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nerelevantne, zato ne terjajo odgovora.

9. Prav tako pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe niti po drugem odstavku 73. člena ZIZ, kot z razlogi, ki jih navaja v 10. točki obrazložitve in se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe o škodi, ki bi tretjima nastala zaradi izgube doma, pa so glede na zakonsko zahtevo po kumulativnem izkazu tako verjetnega obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo kot tudi nevarnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, nerelevantne, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

10. Ker sta glede na zgoraj obrazloženo pritožbi tretjih neutemeljeni, ju je pritožbeno sodišče, po tem ko tudi uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni zasledilo, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Prim. VSM sklep I Ip 905/2015, VSL sklep III Cp 1020/2001, VSL sklep III Cp 6424/2005.
² R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, Ljubljana, str. 226-227.
³ Javna listina je po prvem odstavku 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ listina v fizični in elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom.

Datum zadnje spremembe:

02.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 338/2014
• VSL Sklep II Ip 88/2018
• VSM Sklep I Ip 449/2018