VSK Sklep I Cp 432/2019

Jedro

Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep o dedovanju izdan, po štirih letih z razveljavitvijo odločbe strinja. Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD, ki določa, da ima dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena državi, pravico zahtevati, naj se mu zapuščina oziroma njen pripadajoči del izroči.

Izrek

I. Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je po neuspešno izvedenem oklicu neznanim dedičem v zapuščinskem postopku po pokojnem A.U. izdalo sklep, da se na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in 219. člena ZD zapuščina razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu.

2. Pritožbo proti taki odločitvi je vložila dne 28.6.2019 I.B. po pooblaščencu. Pojasnjuje, da je sprožila postopek, naj se za mrtvega razglasi J.U., ki je bil brat njenega starega očeta A.U.. Postopek je sprožila zato, ker je ugotovila, da je J.U. še vedno vknjižen kot solastnik nepremičnin, katerih solastnica je tudi sama. Dedovala jih je po svojem očetu N., sinu A.U. Stari oče A. in njegov brat J.U. sta imela še brate M., A. in I.. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil postopek razglasitve za mrtvega J.U. že opravljen. Sodišče je zato njen predlog zavrglo, pritožnica pa je ugotovila, da je bil po njem izveden celo že zapuščinski postopek pod opr. št. D 196/2013. Takrat je ugotovila, da je bil postopek razglasitve za mrtvega uveden tudi glede J. bratov A. in M., ki sta bila nato tudi oba razglašena za mrtva in po njiju opravljen zapuščinski postopek. Tako je bil po A.U. izdan sklep o dedovanju opr. št. D 197/2013 z dne 19.9.2015, ki ga pritožnica izpodbija v tem pritožbenem postopku. Predlagatelj zapuščinskega postopka je bil A.M., ki je pred tem predlagal, naj se pritožničine prednike razglasi za mrtve in ki naj ne bi vedel, kdo bi lahko prišel v poštev kot dedič. Sodišče je zato štelo, da so dediči neznani in opravilo oklicni postopek, in ker se ni javil nihče, je razglasilo zapuščino za last Republike Slovenije. Dejansko pa dediči niso neznani, saj so iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska vidni prenosi lastninske pravice, pa tudi če vsi prej navedeni niso imeli potomcev, bi po njih dedovala pritožnica I.B.. Njen stari oče je namreč brate, ki so bili razglašeni za mrtve, preživel. Ker je pritožnica menila, da bi zadevo lahko rešila sporazumno, se je obrnila na Državno odvetništvo, ki zastopa Republiko Slovenijo in iz njihovega odgovora je razvidno, da ne nasprotujejo predlogu dedinje, da se pravilnost sklepov, izdanih v ediktalnem postopku, preizkusi preko instituta prepozne pritožbe po tretjem odstavku 173. člena ZD ter s ponovitvijo postopkov.

3. Republika Slovenija je po zastopniku podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da ne nasprotuje obravnavanju prepozne pritožbe in temu, da se sklep o dedovanju razveljavi ter zadeva vrne v ponovno obravnavanje zapuščinskemu sodišču.

4. Pritožba je prepozna.

5. Res sicer tretji odstavek 173. člena ZD dovoljuje pritožbenemu sodišču, da lahko upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, a v obravnavanem primeru te določbe ni mogoče uporabiti. Sklep, ki je bil izdan v zapuščinski zadevi po pokojnem A.U. je bil izdan štiri leta pred vložitvijo pritožbe in izveden v zemljiški knjigi v korist RS. Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep izdan, zdaj z razveljavitvijo odločbe strinja.

6. Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD, ki določa, da ima dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena državi, pravico zahtevati, naj se mu zapuščina oziroma njen pripadajoči delež izroči v rokih iz 141. člena ZD. Gre za zahtevek, primerljiv z dediščinsko tožbo, urejeno v 141. členu ZD. Pritožnica in država lahko torej kadarkoli na navedeni pravni podlagi sporazumno uredita razmerje, glede na to, da se država s trditvami dedinje načeloma strinja, v primeru da do dogovora ne pride, pa bo domnevna dedinja morala vložiti ustrezno tožbo.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 163. členom ZD).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3442/2012
• VSK Sklep I Cp 126/2017
• VSRS Sodba in sklep II Ips 202/2016