VSK Sodba II Kp 50688/2016

Jedro

Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe, v katerem se obdolženemu očita, "da je ponarejeno javno listino uporabil kot pravo s tem, da je 14.6.2016 policistu na PP Izola v zvezi s predhodnim postopkom kot voznikom v cestnem prometu izročil vozniško dovoljenje Republike Kosovo na njegovo ime, serijska številka 1172212618, izdan 17.10.2014 kot veljavno vozniško dovoljenje, ki pa je v celoti ponarejeno in ne izvira od izdajatelja", vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega V. H. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 105,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi V. H. kriv kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Na podlagi 46. člena KZ-1 in tretjega odstavka 251. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo kazen pet mesecev zapora ter na podlagi 73. člena KZ-1 varnostni ukrep odvzema predmetov - vozniškega dovoljenja Republike Kosovo na ime V. H., serijska številka 1172212618. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso po tarifni številki 7111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 70,00 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, ki meni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v škodo obdolženega prekršilo kazenski zakonik in 28. člen Ustave Republike Slovenije. Navaja, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka ponarejene listine, saj iz njega ni mogoče razbrati v čem je vozniško dovoljenje, ki ga je pritožnik izročil policistu, ponarejeno, prav tako pa ni jasno, zakaj vozniško dovoljenje ne izvira od izdajatelja. V izreku izpodbijane sodbe tudi ni mogoče zaslediti konkretizacije javne listine, katere ponarejanje je v tretjem odstavku 251. člena KZ-1 opredeljeno kot kvalificirano kaznivo dejanje. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti obtožnega predloga, da je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik je po uvodnem povzemanju določb prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije, 2. alineje prvega odstavka 269. člena ZKP, 1. alineje prvega odstavka 359. člena ZKP, tretjega odstavka 251. člena KZ-1, sklicujoč se na komentar mag. M. D. (D., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, leto 2002), odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1463/2008 z dne 15. aprila 2009 ter odločbo Ustavnega sodišča Up 259/00 z dne 20.2.2003, izrazil stališče, da je že na prvi pogled jasno, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka ponarejene listine, saj iz njega ni mogoče razbrati v čem je vozniško dovoljenje, ki ga je pritožnik izročil policistu, ponarejeno, prav tako pa ni jasno, zakaj vozniško dovoljenje ne izvira od izdajatelja, končno pa v izreku izpodbijane sodbe tudi ni mogoče zaslediti konkretizacije javne listine, katere ponarejanje je v tretjem odstavku 251. člena opredeljeno kot kvalificirano kaznivo dejanje.

5. S takšnim stališčem obdolženčevega zagovornika se pritožbeno sodišče ne strinja. Nasprotno, meni, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe, v katerem se obdolženemu očita, "da je ponarejeno javno listino uporabil kot pravo s tem, da je 14.6.2016 policistu na PP Izola v zvezi s predhodnim postopkom kot voznikom v cestnem prometu izročil vozniško dovoljenje Republike Kosovo na njegovo ime, serijska številka ..., izdan 1.1.2000 kot veljavno vozniško dovoljenje, ki pa je v celoti ponarejeno in ne izvira od izdajatelja", vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Obdolžencu je bil predmet postopka in dokazovanja znan, omogočal mu je konkretno obrambo v zvezi z očitkom, da je ponarejeno javno listino uporabil kot pravo. Da je to res, kaže tudi njegova izjava, na glavni obravnavi, ko je povedal, da je vozniško dovoljenje kupil na Kosovem, ko so mu njegovo veljavno dovoljenje vzeli zaradi alkohola med tem, ko je bil na Kosovem. Takoj je kupil drugega, računal je na to, da ne bodo pogruntali.

6. Kriva je listina, ki ne izvira od osebe, ki je na jej navedena kot izdajatelj. Pri tem ni pomembno, ali gre za resnično ali neresnično vsebino¹ . Iz opisa dejanja je razvidno, da gre za vozniško dovoljenje Republike Kosovo, torej listino, ki jo izda državni organ in zato ni nikakršnega dvoma, da gre za javno listino in ne zasebno. Da gre za ponarejeno javno listino pa je v izreku dovolj natančno opredeljeno z navedbo, da ta listina ne izvira od izdajatelja. Povsem razumljivo je torej, da navedba, da vozniškega dovoljenja ni izdala Republika Kosovo, ki ga je bila v tem primeru pooblaščena izdati, lahko pomeni zgolj to, da je takšno vozniško dovoljenje v celoti ponarejeno. Kako je bilo ugotovljeno, da je zaseženo vozniško dovoljenje ponaredek, je stvar dokazne ocene. To je sodišče prve stopnje sprejelo in prepričljivo obrazložilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Zagovornik se v zvezi z opisom dejanskega stanja v izreku izpodbijane sodbe sicer sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1463/2008 z dne 15. aprila 2009, ko je to sprejelo stališče, da je pri očitku storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, zakonski znak krive listine potrebno konkretizirati tako, da iz konkretizacije jasno izhaja v čem je listina ponarejena in okoliščine iz katerih sledi, da listina ne izvira od izdajatelja, vendar je s tem v zvezi treba povedati, da gre za sicer povsem drugačno zadevo, ki pa v bistvenem pritrjuje sprejetemu stališču sodišča; do spremembe odločitve je prišlo, ker je manjkal očitek, da pooblastili ne izvirata od izdajatelja.² Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisano dejanje v izreku izpodbijane sodbe izpolnjuje vse objektivne znake kaznivega dejanja ponarejanja listin iz tretjega odstavka 351. člena KZ-1, dokazan pa je tudi subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj je obdolženi nedvomno vedel, da v sodbi opisan način pridobitve vozniškega dovoljenja ni dopusten. Zavedal se je torej protipravnosti pridobitve ponarejenega vozniškega dovoljenja in torej tudi uporabe take listine v uradnem postopku s policisti. Strinjati se je torej treba z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil naklepno.

8. Čeprav zagovornik sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija glede odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče ta preizkus na podlagi določbe 386. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti, glede na to, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (374. člen). Razloge za odločitev o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje navedlo v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ovrednotilo je vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo - kazen zapora v trajanju petih mesecev, glede na obdolženčevo predkaznovanost za kazniva dejanja, pri čemer je glede na ostale okoliščine, in sicer, da ima obdolženi družino in mladoletnega otroka, za katerega je dolžan skrbeti, v primernem trajanju določilo tudi zaporno kazen. V odločitev o kazenski sankciji zato pritožbeno sodišče ni posegalo. Prav tako je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se obdolžencu izreče odvzem ponarejenega vozniškega dovoljenja.

9. Ker preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je v skladu s 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki znaša 105,00 EUR (tarifna številka 7122 v zvezi s tarifno številko 7111 ZST-1).

-------------------------------
¹ Tako mag.M. D.: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba Ljubljana, 2002, stran 580.
² jedro glasi: "Zgolj očitek, da je obdolženec na upravni enoti vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja ter temu predložil pooblastili A in M. S. ter tako predložil ti dve listini kot pravi, nima konkretizirane zakonskega znaka krive listine. V konkretnem primeru bi moralo biti opredeljeno, da pooblastili nista podpisali A. in M. S. (torej, da pooblastili ne izvirata od izdajatelja)."

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 25137/2014-21
• VSK Sklep II Kp 14063/2017
• VSK Sklep II Kp 11585/2016