VKS sodba II Kp 50033/2013

Jedro

Ker je bilo z zanesljivostjo ugotovljeno, da obdolženec s strani oškodovanca ni bil napaden, tudi dalje ni moč utemeljeno razpravljati o morebitnem silobranu kot ga, izhajajoč zgolj iz zagovora obdolženca, vidi njegov zagovornik.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano sodbo obdolženega M.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) in mu po 57. in 58. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 122. člena KZ-1B določilo kazen sedem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanega J.Š. pa je po drugem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da se obdolžencu po 73. členu KZ-1B odvzame kos betona, ki je bil vpisan pod opr. št. SZP 10/2013.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.4.2015 opr. št. Su 1019/2015 je bila pristojnost za odločitev v predmetni zadevi z Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na Višje sodišče v Kopru, ki je nato o vloženi pritožbi tudi odločalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Okoliščine primera je namreč zanesljivo in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tako prepričljivo obrazložilo, da razlogom sodbe glede na vsebino pritožbenih izvajanj pravzaprav ni potrebno ničesar dodati. Res je, da sta obdolženec in oškodovanec fizični konflikt povsem različno opisala, vendar je sodišče prve stopnje njune navedbe kritično ocenilo tako same zase kot v zvezi z ostalimi dokazi in nato povsem pravilno zaključilo, da je verodostojnejša oškodovančeva izpovedba. Drži sicer, kot pritožba navaja, da je oškodovanec ob podaji kazenske ovadbe navedel, da ga je obdolženec s kamnom večkrat udaril, medtem, ko je na glavni obravnavi najprej navedel, da ne ve, kako mu je bil prizadejan udarec in je dalje opisoval, kako je v temi posegel po solzivcu. Vendar pa je oškodovančevo izpovedbo potrebno presojati v celoti in ne zgolj parcialno. Na glavni obravnavi je namreč oškodovanec dogodek podrobno opisal in izrecno dejal, da ga je obdolženec s kamnom po obrazu udaril le enkrat, ko pa je padel na tla, ga je še nekajkrat brcnil v telo in glavo, nakar je sam segel v predal, kjer je imel sprej - solzivec. Ker je dogodek razen števila udarcev s kamnom, vendar enako opisal kot ob podaji kazenske ovadbe, pa ni moč trditi, da je njegova izpovedba neverodostojna. Dejstvo namreč je, da se začetek konflikta, kot ga je opisal, ujema tudi z zagovorom obdolženca, ki pa je nasprotno navajal, da je bil oškodovanec tisti, ki ga je prvi napadel tako, da ga je pošprical s solzivcem. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tak zagovor tudi življenjsko gledano, ko naj bi starejši oškodovanec napadel mlajšega in fizično močnejšega obdolženca, ni sprejemljiv. Nenazadnje pa je potrebno upoštevati tudi, da je oškodovanec policistu Z.V. ob prihodu na kraj dogodka izročil kamen, s katerim je bil poškodovan, tako da ne more biti nobenega dvoma, da je poškodbo zadobil prav s tem predmetom in ne morebiti pri padcu na tla. Drži tudi, kot pritožba to podrobneje izpostavlja, da je izvedenec medicinske stroke dopustil možnost nastanka poškodbe pri padcu, vendar pa je kot verjetnejši potrdil prav način poškodovanja, kot ga je opisal oškodovanec. Zaradi tega tudi izvedensko mnenje ne postavlja pod vprašaj verodostojnost oškodovančeve izpovedbe in ker je bilo z zanesljivostjo ugotovljeno, da obdolženec s strani oškodovanca ni bil napaden, tudi dalje ni moč utemeljeno razpravljati o morebitnem silobranu kot ga, izhajajoč zgolj iz zagovora obdolženca, vidi njegov zagovornik. Zato se s pričo vsega povedanega izkaže, da je dejansko stanje v izpodbijani zadevi pravilno in v celoti ugotovljeno, pri čemer tudi preizkus, opravljen po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, morebitnih nepravilnosti v postopku ni pokazal.

6. Čeprav pritožnik uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil, zaradi česar je šteti, da ga ne uveljavlja. Pač pa je moralo sodišče druge stopnje odločbo o kazenski sankciji preizkusiti po uradni dolžnosti na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene, in tudi glede olajševalne okoliščine, ki se kaže v družinskih razmerah obdolženca ustrezno ovrednotene, tako, da v izrečeno kazensko sankcijo po uradni dolžnosti ni bilo potrebno poseči. Zato je glede na vse obrazloženo pritožbo zagovornika obdolženega M.M. na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Čeprav obdolženec s pritožbo zagovornika ni uspel in bi na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP moral plačati stroške pritožbenega dela postopka, pa ga je sodišče druge stopnje te dolžnosti na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo te dolžnosti, in sicer iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 14502/2021-101
• VSL Sodba VII Kp 15922/2016
• VSM Sklep IV Kp 17386/2019