VSK sodba Cpg 140/2016

Jedro

Glede na vsebino ugovorov v tej zadevi se lahko tisti, ki krši pogodbo, po določbi 240. člena OZ odškodninske obveznosti oprosti le, če izkaže, da ni izpolnil zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici toženo stranko obsodilo na plačilo 92.612,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2009 do plačila iz naslova povrnitve škode zaradi napačno obračunanih storitev.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Nerazumno je pravno stališče sodišča, da se s prvim nadzorom v letu 2005 ni treba ukvarjati. Iz izvedenskega mnenja je mogoče ugotoviti, da gre pri spornem kodiranju opravljenih storitev za zapleten proces, ki nujno zahteva ustrezno strokovno znanje in usposobljenost. Prav zato tožeča stranka dejansko postavlja in pooblašča strokovno uradno osebo – nadzornika, da preverja, usmerja in določa smernice za nadaljnja ravnanja. Nadzornik, ki je nadzor izvajal v letu 2005 je potrdil toženkin način kodiranja kot pravilen in toženka je upravičeno na enak način ravnala tudi v spornem obdobju. Celo sodišče je zaključilo, da je bila ureditev za celotno obdobje od leta 2005 enaka, oziroma da v zvezi z obravnavano metodologijo ni prišlo do nobenih sprememb. Ker se sodišče s prvim nadzorom ni ukvarjalo, sodbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem je sodišče tudi napačno kot neutemeljenega zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika toženke. Toženka se utemeljeno sprašuje, kdo bo po mnenju sodišča ravnal z večjo profesionalno skrbnostjo od osebe, pooblaščene s strani tožnice, ki ima nalogo preverjati zgolj pravilnost spornih obravnav in o tem izdati formalen akt (zapisnik). Toženka vztraja, da je bila s strani pooblaščenih cenzorjev zavedena, nadzorniki so jo spravili v bistveno zmoto glede pravilnosti obračunavanja. Sodišče po eni strani zaključi, da je bila ureditev ves čas enaka in da gre za natančno urejen sistem, po drugi strani pa ugotovi, da so bile za pravilno izvajanje potrebne delavnice. Priročnik, na katerega se sodišče sklicuje, ne more imeti moči zavezujočega pravnega akta. Toženka opozarja, da se ni dolžna ravnati po skupinah primerljivih primerov, temveč se je upravičeno zanesla na mnenje cenzorja ob pregledu 2005. Tožena stranka meni, da je sodišče kršilo razpravno načelo, saj je ugotavljalo dejstva, ki jih stranki nista navajali. Tako je na primer samoiniciativno ugotovilo, da SPP 2007 ne predstavlja tožničinega enostranskega akta. S kršitvijo je vplivalo na pravilnost odločitve. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo samo s pavšalno utemeljitvijo, da niso bili potrebni in na ta način stranki onemogočilo pravico do pritožbe. Toženka poudarja, da je sodišče v 42. točki izpodbijane sodbe zmotno/nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ravnanja nadzornika v letu 2005 ter zaključilo, da ni z ničemer izkazano, da je šlo v letu 2005 za identičen primer ter da stranki nista dokazovali tistega, kar je za to zadevo bistvenega. Toženka je v zvezi s tem celo predlagala zaslišanje nadzornikov, kar pa je sodišče neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet zahtevka v tem sporu je odškodnina zaradi kršitve pogodbe. Sama kršitev ni sporna, za pritožbo je sporno le, ali je toženi stranki mogoče očitati ne dovolj skrbno ravnanje. Glede na vsebino ugovorov v tej zadevi se lahko tisti, ki krši pogodbo, po določbi 240. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninske obveznosti oprosti le, če izkaže, da ni izpolnil zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Trditev v tej smeri pa tožena stranka ni podala, zato odločitev sodišča prve stopnje ni mogla biti drugačna, kot da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker zaslišanje prič ni bilo predlagano v zvezi z odločnimi dejstvi, dejansko ni šlo za potreben dokaz in je bil predlog tožene stranke utemeljeno zavrnjen. Ostali pritožbeni ugovori za odločitev v tej zadevi niso relevantni, zato se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo treba opredeliti.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo le še uradni preizkus sodbe (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 786/2012
• VSL sodba I Cpg 988/2015
• VSL Sklep I Cp 1418/2018