<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep Cpg 183/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1993:CPG.183.93
Evidenčna številka:VSK0000236
Datum odločbe:30.06.1993
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zamudne obresti - dogovor strank - zamuda s plačilom - obračunavanje zamudnih obresti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij

Jedro

Določila Zakona o obrestni meri zamudnih obresti niso prisilnega značaja in je veljaven sporazum strank, da se zamudne obresti pri zamudi plačil iz medsebojnih poslov ne obračunavajo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 2. in 3. odstavku izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po skrčenju zahtevka tožeče stranke za znesek 38.447,00 SIT odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.218,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1992 do plačila in ji povrniti 12.560,00 SIT izvršilnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1993 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa še odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči v znesku 16.230,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1993 do plačila prav tako v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne. V pritožbi navaja, da sta pravdni stranki sklenili pismen sporazum, da si iz medsebojnega poslovanja v letu 1992 ne bosta zaračunavali obresti zaradi zamud plačil. Tak sporazum pa po mnenju tožene stranke ne more biti v nasprotju z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, saj ta predpis ne more biti prisilne narave kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi sicer ni utemeljen zahtevek tožeče stranke na plačilo obračunanih obresti, saj je bila tožena stranka glede na tak sporazum v dobri veri, da obresti ni potrebno plačevati.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa ni raziskalo vseh za pravilno odločitev v zadevi bistvenih dejanskih okoliščin.

Pritožbeno sodišče namreč meni, da je stališče sodišča prve stopnje o tem, da so določila Zakona o obrestni meri zamudnih obresti prisilnega značaja, materialnopravno nepravilno. Določila tega zakona urejajo le vprašanje zakonitih zamudnih obresti, ki tečejo po obrestni meri, določeni z zakonom, če se seveda stranke drugače ne sporazumejo. Drugače pa se lahko sporazumejo tako glede višine zamudnih obresti kot tudi glede tega, da obresti sploh ne tečejo ali določen čas ne tečejo. Zato v konkretnem primeru po mnenju pritožbenega sodišča sporazum o tem, da se iz poslovanja v letu 1992 med pravdnima strankama obresti zaradi zamude plačil ne obračunavajo, ne more biti v nasprotju z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti in je veljaven. Druga pa je seveda stvar, kakšen je bil namen strank pri sklenitvi tega sporazuma, torej ali je bil dogovor glede neobračunavanja zamudnih obresti absoluten, tako da velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za zamudo na strani obeh strank, ali pa je bil namen strank res tak, da to neobračunavanje zamudnih obresti velja le, če je prišlo sicer do zamud pri plačilih na obeh straneh. Ker zaradi zmotnega pravnega stališča v nakazani smeri sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, kakšen je bil namen strank pri sklenitvi omenjenega sporazuma za leto 1992 in nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku tožeče stranke glede plačila obračunanih zamudnih obresti, upoštevajoč pri tem, da je tak sporazum sicer lahko pravno veljaven.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.


Zveza:

ZOR člen 10, 277.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2Mzg1