VSK sodba Cp 324/93

Jedro

Po noveli ZOR (Ur. l. SFRJ 39/85) je treba tudi na podlagi 26. člena Zakona o blagovnem prometu (Ur. l. SRS 21/77) dosojati obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena na več kot leto dni.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se pobijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena na več kot leto dni in sicer od zneska 461,00 SIT od 6.3. do 15.7.1987, od zneska 2.000,00 SIT od 31.12.1986 do 15.7.1987 in od zneska 600,00 SIT od 10.12.1986 do 15.7.1987, od tako dospelih obresti pa še zakonite zamudne obresti po 1. odstavku 277. člena ZOR od 22.10.1987 dalje, vse v 15. dneh.

Sicer se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem a pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 6.200,00 SIT v 15. dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka kupila od toženkinega prednika stanovanje in ker je tožeča stranka kupnino plačevala v nekaj obrokih, da mora tožena stranka plačati tožnikoma še zakonite obresti po 26. členu Zakona o blagovnem prometu. Pri tem je upoštevalo 7,5% obresti, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka pobija zavrnilni del sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se ugodi celotnemu njenemu tožbenemu zahtevku ali pa naj se sodba razveljavi. V pritožbi zatrjuje, da je režim obresti po stopnji 7,5% veljal le do 3.8.1985, ne pa zatem in da bi zato moralo sodišče priznati višje obresti kot so bile te priznane z Zakonom o obligacijskih razmerjih.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter pri tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da se naj tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Vnaprejšnje plačilo kupnine je bila pogodbena volja obeh pravdnih strank in zato ni podana zakonita podlaga za priznanje obresti po 26. členu Zakona o blagovnem prometu. V podporo takemu stališču opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 16.3.1988. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Vse odločilne okoliščine spora je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in te ugotovitve pritožbi pravdnih strank s kakšnimi konkretnimi razlogi niti ne pobijata, čeprav uveljavljata obe pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče zato sprejema na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno. Prav tako sprejema tudi pravno naziranje sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili kupno pogodbo in dalje, da ima tožeča stranka pravico do obresti od vnaprej plačanih delov kupnine po določbah 26. člena Zakona o blagovnem prometu (Ur. SRS št. 21/77). To določilo res vsebuje formulacijo, da je prodajalec dolžan kupcu pri končnem obračunu priznati oz. obračunati od plačanih zneskov najmanj takšne obresti kot jih dajajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je potrebno priznati kupcu na podlagi citiranega določila tolikšne obresti kot so te znašale po noveli 277. člena ZOR, sprejeti in objavljeni pod št. 39/85 Ur. l. bivše Federacije. Namreč po tej noveli so se priznavale namesto dotedanjih obresti za hranilne vloge na vpogled tolikšne obresti, po katerih se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena na več kot leto dni. To pomeni, da se od sprejetja novele dalje niso priznavale le 7,5%, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje v pobijani sodbi, ampak višje obresti, da so se s temi zaradi enormne inflacije vsaj delno lahko pokrile razvrednotene vrednosti glavnic. Tako tolmačenje ima oporo v dejstvu, da je 1. odstavek 277. člena ZOR vseboval pred navedeno novelo enako besedilo o zamudnih obresti kot 26. člen Zakona o blagovnem prometu, kar pomeni, da ni nobenih razlogov za drugačno obravnavanje obresti po republiškem zakonu kot pa po zveznem.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in pobijano sodbo spremenilo tako, da je priznalo tožeči stranki od vplačanih delov kupnine in za čas kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje obresti po noveli ZOR, ki je navedena spredaj. Ta odločitev temelji na 4. točki 373. člena ZPP.

V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, kolikor je ta terjala t.i. revalorizacijske obresti, kakršen zahtevek pa nima opore v Zakonu o blagovnem prometu. Torej višji tožbeni zahtevek tožeče stranke nima pravne podlage. Prav tako je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke. Ta pritožnica prezre, da v tem primeru ni šlo za tak primer kot ga obravnava v pritožbi naveden primer Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, pač pa da gre za primere, ko je bil kupec prisiljen vnaprej poravnati kupnino v več obrokih, kar je nalagalo prodajalcu, da ob dobavi blaga napravi končni obračun, pri katerem mora upoštevati pri vnaprej plačanih obrokih kupnine tudi obresti, saj lahko le na tak način ugotovi, koliko je kupec dejansko plačal. Drugačno stališče tožene stranke pomeni zmotno pravno naziranje, ki nima podlage v zakonu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, ji mora tožena stranka poravnati tudi pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe 2.400,00 SIT, za takso 3.000,00 SIT in za materialne stroške 800,00 ali skupaj 6.200,00 SIT. Ta odločitev temelji na 2. odstavku 166. in 1. odstavku 154. člena ZPP ter upošteva taksno in odvetniško tarifo.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 134/2005
• VSL sklep I Cp 2151/93
• VSL sklep I Cp 183/95