VSK sodba Kp 57/93

Jedro

Po 2. odstavku 52. člena KZ SFRJ lahko sodišče v pogojni obsodbi določi, da bo kazen izvršena, če obsojenec ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi, in to posaditev oreha enake vrste kot je bil poškodovani, je v luči 1. odstavka 185. člena ZOR-a osnovni princip povrnitve gmotne škode. Samo takrat, kadar naravna vzpostavitev ni mogoča ali ni primerna, pride v poštev denarna kot druga vrsta odškodnine.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je obdolžena spoznalo za kriva kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ RS in jima po 2. odstavku 52. člena KZ SFRJ izreklo pogojni obsodbi, tako da je vsakemu od njiju po 1. odstavku 177. člena KZ RS določilo kazen dveh mesecev zapora. Določeni jima kazni pa ne bosta izvršeni, če obdolženca v preizkusni dobi enega leta ne storita novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da do konca meseca marca 1993 posadita oškodovancu nov enak oreh, kot je bil tisti, ki sta ga poškodovala. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obdolžencema naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 260,00 SIT ter vsakemu od njiju še povprečnino odmerjeno na 4.000,00 SIT.

Zoper sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj pritožbenega razloga po 2. točki 363. člena v zvezi s 5. točko 365. člena ZKP, pritožuje javni tožilec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da odpravi v pogojni obsodbi določeni posebni pogoj, istočasno pa odloči o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca.

Pritožba ni utemeljena.

Z naziranjem javnega tožilca, da je prvostopenjsko sodišče z določitvijo posebnega pogoja kršilo kazenski zakon se ni moč strinjati. Res je sicer, da je v kazenskem zakonu natančno določeno kdaj je mogoče obsojencu tak posebni pogoj naložiti. Po 2. odstavku 52. člena KZ SFRJ lahko sodišče v pogojni obsodbi določi, da bo kazen izvršena, če obsojenec v določenem roku ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi je v luči 1. odstavka 185. člena ZOR osnovni princip povrnitve gmotne škode in samo takrat, kadar naravna vzpostavitev ni mogoča ali ni primerna, pride v poštev denarna kot druga vrsta odškodnine. Povrnitev škode na način, kot jo je določilo sodišče, ima vse značilnosti restitucije in so zato nasprotna zatrjevanja javnega tožilca pravno pomotna. Resnici na ljubo je formulacija, da sta obdolženca dolžna posaditi enak oreh nekoliko ponesrečena, vendar pa si jo je moč razlagati tako, da bosta obdolženca zadostila zahtevanemu pogoju s posaditvijo oreha enake vrste. V luči takih dognanj pa se zatrjevanja javnega tožilca, da je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 365. člena ZKP pokaže kot zgrešeno. Od tod je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 384. členom ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Glede na sprejeto odločitev se tudi ni bilo potrebno ukvarjati s tistim delom, sicer teoretično spornega predloga v pritožbi, ko se javni tožilec zavzema, da bi v primeru odprave posebnega pogoja prizivno sodišče odločilo o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91/I).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 37748/2021
• VSL sodba II Cp 1348/2003
• VSL sklep I Cp 1851/2000