VSK sodba Kp 52/93

Jedro

Ne gre za uboj na mah po 47. členu KZS v primeru, ko storilec, razdražen zaradi početja tretjih oseb, z nožem v roki in grozeč, da bo vsem v hiši razparal jetra, zbudi oškodovanca in ga potem, ko ga ta poskuša s potiskanjem spraviti iz hiše in nato iz dvorišča, z nožem zabode v srce, pač pa za umor po 1. odstavku 46. člena KZS; glede na to, da je bil storilec v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, tudi v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZJ.

Izrek

Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in spodbijana sodba spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 6 (šest) let zapora. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ in mu na podlagi 1. odstavka 46. člena KZ RS izreklo kazen osmih let zapora. Po 1. odstavku 50. člena KZ SFRJ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 30.8.1992 od 03.00 ure dalje. Sklicujoč se na 1. odstavek 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, ki jih ni pobliže odmerilo in povprečnino v znesku 20.000,00 SIT.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni, pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa grajano odločitev spremeni ter obtoženčevo ravnanje pravno opredeli kot uboj na mah po 47. členu KZ RS ali pa pri izreku kazni uporabi omilitvena določila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa dasiravno tega izrečno ne pove, očitno meri na tisto po 2. odstavku 364. člena v zvezi z 2. odstavkom 333. člena ZKP. Drži sicer, da izvedenec nevropsihiatrične stroke na glavni obravnavi ni bil zaslišan in je z branjem njegovega izvida in mnenja sodišče odstopilo od načela neposrednosti, vendar pa je dejstvo, da je bilo to storjeno s soglasjem strank. V takem primeru pa 2. odstavek 333. člena ZKP tako izjemo dopušča. K temu pa gre za izvedenca, ki zaradi bolezni zelo težko lahko pristopi na sodišče in je zatorej podlaga za branje izvedenčevih izsledkov podana tudi v 1. točki 1. odstavka 333. člena ZKP. Obtoženčev zagovornik v pritožbi navaja, da je kanil izvedencu postaviti številna vprašanja, vendar pa v pritožbi niti enega od teh vprašanj pobliže ne razodene. Od tod je kot na dlani, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Pritožnik ne more doseči željenega uspeha niti v tistem delu, ko si prizadeva prikazati, da je sodišče prve stopnje dejstveno stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Zgolj zaradi sorodstvenih vezi s pokojnim, pričama ni moč odreči vere, enako pa tudi ne pričama, ki sta skupaj z oškodovančevim sinom neposredno pred dejanjem obtožencu ponagajala okoli kolesa z motorjem. Omenjene priče so dogajanje opisale tako kot so ga zaznale in iz njih izpovedi ne vejeta nobeno sovraštvo ali želja škodovati obtožencu. Kar pa zadeva tista pritožnikova zatrjevanja, da je pokojni obtoženca med odrivanjem z rokama prijemal za vrat in ga davil, je ugotoviti, da za kaj takega ni prav nobene podlage v izpovedi zaslišanih prič, pa tudi ne v obtoženčevem zagovoru. Pokojni je obtoženca odrival tako, da ga je z rokama držal za nadlahtnici obeh rok, pri čemer sta si zrla v obraz, obtoženec pa je bil s hrbtom obrnjen proti izhodu iz dvorišča. Ko sta prerivajoč prišla do ceste in je pokojni obtoženca odrinil, tako da je ta zadel v obcestno brežino, je slednji z nožem, ki ga je vseskozi držal v desni roki, oškodovanca smrtno zabodel. Prvostopenjsko sodišče je obravnavani življenjski primer osvetlilo do najmanjših podrobnosti, svoja dognanja pa podkrepilo s prepričljivim razlogovanjem, tako da drugačnim zatrjevanjem obtoženčev zagovornik pravilnosti sprejetih dejstvenih sklepov omajati ne more. Zgolj obtoženčevo odklanjanje zanj neprijetnega dogodka in želja, da se vse skupaj sploh ne bi primerilo, ali pa, da bi bila njegova vloga podana v lepši luči, ne more pripeljati do drugačnih dejanskih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je natanko raziskalo tudi tiste okoliščine, pomembne pri presoji obtoženčeve prištevnosti v času storitve dejanja, tako da prizivno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti dognanja, da je bila obtoženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost obvladovati lastno ravnanje zaradi kroničnega alkoholizma, osebnostne motenosti in organskega psihosindroma bistveno zmanjšana. Obtoženec je dogodek opisal plastično in presenetljivo lucidno, kot to ugotavlja nevropsihiater spominske funkcije in orientacija v prostoru so bile ohranjene, tako da o neprištevnosti pri obtožencu ni mogoče govoriti. O tem, da obtoženčevo obvladovanje lastnega ravnanja ni bilo v tolikšni meri prizadeto, kot to zatrjuje pritožnik, pa govori tudi dejstvo, da pokojnega ni takoj zabodel, pač pa šele takrat, ko ga je ta izrinil iz hiše in čez celo dvorišče do ceste. Upoštevaje seveda tudi razloge, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, se izkaže, da prepričljivost pritožnikovih navedb, kolikor grajajo dejstvene ugotovitve popolnoma zbledi, s tem pa so odpravljeni tudi vsi dvomi v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožnikova naziranja so pravno pomotna tudi v tistem delu, kjer sodišču prve stopnje zameri, da je obtoženčevo ravnanje napačno pravno opredelilo in s tem zagrešilo kršitev kazenskega zakona. Napačno je pritožnikovo naziranje, da je kaznivo dejanje umora mogoče storiti le z direktnim, ne pa z eventualnim naklepom. O tem ne kaže na široko razglabljati, saj gre za elementarne stvari in je danost enega ali drugega naklepa odvisna le od tega, ali je obtoženec prepovedano posledico hotel ali pa zgolj nanjo privolil. Sodišče prve stopnje je storilo za obtoženca ugoden sklep, saj je ugotovilo, da je kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom. Pritožniku je potrebno pojasniti tudi to, da se hipni ali nenadni naklep in direktni naklep ne izključujeta, saj je prvi le ena od posebnih oblik drugega. Res je, da je nenadni naklep izrecno upoštevan pri kaznivem dejanju uboja na mah po 47. členu KZ RS, vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da za tako pravno opredelitev ni nobene podlage, saj ni z ničemer izkazano, da bi ravno pokojni obtoženca brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil. Obtoženi je bil namreč tisti, ki je z nožem v rokah in večkratno ponovljenimi grožnjami, da bo prisotnim vzel ven jetra, prišel v pokojnikovo hišo. Oškodovanec je že legel k počitku in ravno nedostojno in grozeče vedenje obtoženca je bilo tisto, ki je oškodovanca prisililo, da je nepovabljenega in glede na stanje, v kakršnem je obtoženec bil, tudi nezaželjenega gosta, hotel spraviti iz hiše oziroma dvorišča. Glede na taka dejstva je popolnoma neumestno oškodovancu pripisovati, da je sam odločilno prispeval k temu, da je postal žrtev. Sodišče prve stopnje je tudi natančno obrazložilo, zakaj ni sledilo navedbam obrambe, da je obtoženec ravnal v prekoračenem silobranu. Obtoženec je bil tisti, ki je z nožem v rokah prihrumel v oškodovančevo hišo in je bil oškodovanec tisti, čigar ravnanje je bilo samoobrambno. V luči povedanega se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in da tudi v tem delu v sodbo ni potrebno posegati.

Pritrditi pa je treba pritožniku, da je njegovemu varovancu izrečena zaporna kazen nekoliko previsoka. Sodišče prve stopnje je sicer okoliščine, pomembne pri odmeri kazni pravilno ugotovilo, vendar pa je olajševalne ovrednotilo v premajhni meri. Obtoženec doslej zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja ni bil kaznovan, dejanje je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.Gre za človeka, ki bo letos v aprilu mesecu dopolnil 67 let. Življenje je imel trdo, še nepolnoleten je odšel v partizane, pozneje garal na kmetiji, za sabo pa ima dva neuspešna zakona. Vse te okoliščine, kot tudi dejstvo, da kaznivo dejanje obžaluje, morajo priti do izraza pri odmeri kazni. Seveda pa se mora v kazenski sankciji zrcaliti ne le stopnja obtoženčeve krivde, pač pa tudi teža storjenega kaznivega dejanja. Presoja vseh omenjenih dejstev pa po oceni sodišča druge stopnje pokaže, da bi bilo moč specialno in generalno preventivni namen kaznovanja doseči tudi z nekoliko nižjo zaporno kaznijo od tiste, ki jo je obtožencu izreklo sodišče prve stopnje, zato je obtožencu prizivno sodišče kazen znižalo na šest mesecev zapora.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče v mejah iz 376. člena ZKP opravilo tudi po uradni dolžnosti ni pokazal drugih nepravilnosti, zato je bilo potrebno po 1. odstavku 387. člena ZKP pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugoditi in sodbo spremeniti kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženčev zagovornik je s pritožbo uspel, zato izrek o stroških, nastalih pred pritožbenim sodiščem kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91/I).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Kp 773/2007
• Sodba I Ips 233/2004
• VSC sodba Kp 308/2000