<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 106/2015

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2016:PRP.106.2015
Evidenčna številka:VSK0006480
Datum odločbe:14.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Mara Turk (preds.), Franc Drešar (poroč.), Vitomir Bohinec
Odločba US:/
Področje:PREKRŠKI
Institut:bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - zamenjava slovenskega vozniškega dovoljenja s tujim - preizkusna doba - odložitev prenehanja veljavnosti slovenskega vozniškega dovoljenja - preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločba o sankciji - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - odvzem vozila - načelo sorazmernosti

Jedro

Glede na to, da je bila obdolžencu izrečena sankcija prenehanja veljavnosti v Republiki Sloveniji izdanega vozniškega dovoljenja, je tudi preizkusna doba v kateri ne sme storiti hujšega prekrška vezana na to vozniško dovoljenje in ne na kakšno drugo. V preizkusni dobi izvršena zamenjava slovenskega vozniškega dovoljenja s tujim vozniškim dovoljenjem, na pogojno odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti slovenskega vozniškega dovoljenja ne vpliva.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora plačati sodno takso v znesku 495,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S. T. odgovoren, v prvi točki izreka, za prekršek po enajstem odstavku 50. člena ZVoz za katerega mu je na podlagi navedene zakonske določbe določilo globo v znesku 1.000,00 EUR in, v drugi točki izreka, za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je na podlagi istega zakonske določbe določilo globo 1.300,00 EUR ter mu nato na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1 izreklo enotno globo 2.300,00 EUR. Odločilo je še, da se osebni avtomobil znamke A. z identifikacijsko številko x s ključem in prometno dovoljenje za to vozilo, ki je bil ob storitvi prekrška zasežen obdolžencu in je njegova last, obdolžencu odvzame in bo po pravnomočnosti sodbe prodan. Obdolžencu je odvzelo tudi vozniško dovoljenje, ki ga je 25. decembra 2006 izdala MUP Čelinac, Republike Srbske na ime S. T. in bo po pravnomočnosti sodbe vrnjeno izdajatelju. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 je obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka, in sicer stroške zasega in hrambe osebnega vozila, ki mu je bilo zaseženo ob storitvi prekrška in sodno takso v znesku 330,00 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, odločitve o sankciji in odvzemu predmetov, kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in pritožnika oprosti odgovornosti za prekršek po enajstem odstavku 50. člena ZVoz ter razveljavi odločitev sodišča prve stopnje glede odvzema osebnega vozila znamke A. in bosanskega vozniškega dovoljenja ter izrečeno globo zniža, podrejeno pa naj sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je sodba nerazumljiva. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da naj bi pritožnik v zagovoru priznal, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kar pa ne drži. V zagovoru je namreč pritožnik potrdil, da se je policistu izkazal z vozniškim dovoljenjem BiH, katerega je pridobil marca letos tako, da je naredil zamenjavo vozniškega dovoljenja Republike Slovenije s pridobitvijo vozniškega dovoljenja BiH. Fotokopijo te listine je pritožnik tudi vložil v spis. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter na taki podlagi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je pritožnik dne 27. septembra 2015 vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe korektno povzelo vsebino obdolženčevega zagovora (drugi odstavek na četrti strani sodbe), ki ga je obdolženi začel z besedami „vozil sem in svoje napake priznam“, nakar je opisal dogajanje tistega dne, v nadaljevanju pa tudi pritrdil navedbi iz obdolžilnega predloga, da se je policistu izkazal z vozniškim dovoljenjem BiH ter pojasnil kako je do njega prišel, to je, z oddajo slovenskega vozniškega dovoljenja je, kot je dejal, dvignil bosanskega. Obdolženi torej res ni izrecno izjavil, da priznava, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, vendar je imelo sodišče prve stopnje za takšen zaključek na podlagi razumevanje vsebine njegovega zagovora utemeljene razloge, saj je njegov zagovor temeljil na predočeni vsebini obdolžilnega predloga, v katerem se mu očita med drugim tudi vožnja vozila v času izvrševanja sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenje.

Zagovornik tudi ne more biti uspešen s stališči, ko navaja, da je obdolženec slovensko vozniško dovoljenje v Bosni in Hercegovini, katere državljan je, zamenjal za bosansko vozniško dovoljenje v času, ko je veljal odlog prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pomeni, da je bilo tedaj slovensko vozniško dovoljenje povsem veljavno. Sodišče mu je izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja šele maja 2015, tedaj pa pritožnik slovenskega vozniškega dovoljenja ni več imel. Sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga izreče slovensko sodišče, se ne more raztezati tudi na prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tuje države, konkretno bosanskega vozniškega dovoljenja. Sodišče bi namreč lahko, če je menilo, da je pritožnik slovensko vozniško dovoljenje, katero je prenehalo veljati, zamenjal za bosansko vozniško dovoljenje, pritožniku izreklo sankcijo prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja v Republiki Sloveniji. ZVoz tako sankcijo tudi predvideva v 4. točki prvega odstavka 50. člena.

Obdolženec se je v postopku policistom izkazal z vozniškim dovoljenjem BiH št. y, iz katerega je razvidno, da je bilo v MUP Republike Srbske, Čelinac, izdano 25.12.2006 (prim. vozniško dovoljenje in kopijo le tega v prilogi A4 spisa) in je navedba, da je obdolženec v marcu 2015 slovensko vozniško dovoljenje v BiH zamenjal za bosansko vozniško dovoljenje, za obravnavano prekrškovno zadevo nepomembna. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je UE Sežana pod št. registra x dne 18.11.2011 obdolžencu izdala vozniško dovoljenje za kategorije AM, B, B1 in G motornih vozil kot zamenjavo za tuje vozniško dovoljenje BiH št. y, torej isto vozniško dovoljenje BiH s katerim se je obdolženec izkazal policistom v tej zadevi. S sklepom Okrajnega sodišča v Sežani EPVD 6/2015-9 z dne 28. januarja 2015 je bila obdolžencu izrečena sankcija prenehanja veljavnosti slovenskega vozniškega dovoljenja za kategorije AM, B1, B in G, ki so bile vpisane v vozniško dovoljenje na dan 29. oktobra 2014. Odločba je postala pravnomočna 10. februarja 2015, na obdolženčev predlog pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. februarja 2015 odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, z navedbo, da preizkusna doba traja 15 mesecev, da storilec v času preizkusne dobe ne sme storiti hujšega prekrška ter da se mora v šestih mesecih od prejema sklepa udeležiti edukacijskih delavnic, kot tudi, da mora o vključitvi v ta program v petnajstih dneh od prejema sklepa predložiti sodišču dokazilo. Naloženo mu je bilo tudi, da mora do 6. novembra 2015 opraviti kontrolni zdravniški pregled in do navedenega datuma dokazilo o tem dostaviti sodišču. Sklep je bil obdolženemu vročen 11. februarja 2015. Glede na to, da je bila obdolžencu izrečena sankcija prenehanja veljavnosti v Republiki Sloveniji izdanega vozniškega dovoljenja, je tudi preizkusna doba v kateri ne sme storiti hujšega prekrška vezana na to vozniško dovoljenje in ne na kakšno drugo. V preizkusni dobi izvršena zamenjava slovenskega vozniškega dovoljenja s tujim vozniškim dovoljenjem, na pogojno odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti slovenskega vozniškega dovoljenja ne vpliva. Ker obdolženi po preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (sklep Okrajnega sodišča v Sežani EPVD 6/2015-4203 z dne 25.maja 2015, pravnomočen 4. junija 2015) vozniškega dovoljenja ni ponovno pridobil v Republiki Sloveniji, za vožnjo v Republiki Sloveniji nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Za storilca se namreč do dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne uporabljajo določbe ZP-1 o izbrisu kazenskih točk zaradi izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (5. odst. 202.e člena ZP-1). Te se namreč šele po pravnomočnosti dokončne odločitve v skladu s četrtim odstavkom 207. člena ZP-1 iz skupne evidence kazenskih točk izbrišejo (razen kazenskih točk, ki so storilcu, kateremu se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, izrečene za prekrške, storjene v preizkusni dobi in po preteku preizkusne dobe).

Glede stališča zagovornika, da se sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga izreče slovensko sodišče, ne more raztezati tudi na prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tuje države, ima zagovornik načeloma prav. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Kot je razvidno iz obravnavane zadeve, je obdolženi pridobil tuje vozniško dovoljenje na podlagi vozniškega dovoljenja izdanega v Republiki Sloveniji glede katerega je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti. Obdolžencu je bila na njegovo prošnjo odložena izvršitev sankcije prenehanja veljavnosti v Republiki Sloveniji izdanega vozniškega dovoljenja, zato je zmotno stališče zagovornika, da bi mu sodišče, ker da je to vozniško dovoljenje (op. kasneje) zamenjal za bosansko vozniško dovoljenje lahko izreklo zgolj sankcijo prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja v Republiki Sloveniji. Na območju Republike Slovenije je imel namreč v času preizkusne dobe obdolženi zgolj status voznika, imetnika slovenskega vozniškega dovoljenja, kateremu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ter izvršitev te sankcije pogojno odložena v skladu z 202.d členom ZP-1 do dokončne odločitve. Nepomembno za presojo je torej, ali se je obdolženi po preklicu pogojne odložitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izkazal z vozniškim dovoljenjem, ki ga ni ponovno pridobil v Republiki Sloveniji. Zato so vse pritožbene navedbe, v katerih se zagovornik obdolženega sklicuje, da so bosanske oblasti vozniško dovoljenje izdale na zakonit način in da slovensko sodišče nima pristojnosti, da bi lahko odločalo o tem, ali je bosansko vozniško dovoljenje veljavno ali ne, pravno nepomembne.

Zagovornik sodbo izpodbija tudi glede odvzema motornega vozila. Meni, da sodba nima razlogov, opredeljenih v drugem odstavku 25. člena ZP-1, ker da je bila lastninska pravica na avtomobilu že prenesena na kupca D. T., kar je pritožnik dokazoval z zaslišanjem kupca in pogodbo z dne 24. septembra 2015, iz pogodbe pa je razvidno tudi, da je bila lastninska pravica na avtomobilu že prenesena, plačana pa tudi ara v višini 1.000,00 EUR. S tem v zvezi se zagovornik sklicuje na določbo 64. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Meni, da je D. T. dne 24. septembra 2015, ko je bila pogodba sklenjena in dana ara, postal tudi lastnik vozila, ne glede, da prepis ni bil izvršen, saj naziv v prometnem dovoljenju ni dokaz o lastništvu. Zato meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da če tudi je pritožnik prejel aro, to še ne pomeni, da je vozilo prodal, zato tak zaključek predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Glede na razloge, ki jih sodišče prve stopnje navaja na straneh 5 do 7 sodbe, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede izrečene sankcije odvzema predmetov. Obligacijski zakonik v prvem odstavku 64. člena glede vračanja in vštevanja are določa, da če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari z znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega. Kot je razvidno iz zagovora obdolženca z dne 21.10.2015, se je zaradi slabe finančne situacije odločil avto prodati in si je kupec prišel avto tudi ogledat. Ker je v avtu svetila ena lučka, sta se s kupcem dogovorila, da bo avto popravil tako, da ga bo prodal tehnično brezhibnega. Tistega dne je peljal avto k mehaniku, mehanik je lučko pogledal, je pa imel tistega dne rojstni dan in so pili pri njem. V nadaljevanju zagovora je glede svojih navedb, na vprašanje sodišča, ali ima zanje kakšno dokazilo odgovoril, da sploh niso nič delali in da tista lučka še vedno gori. Na zaključku zagovora pa je ob prošnji, da se mu začasno odvzeto vozilo vrne, navedel, da ga namerava prodati in bi to storil takoj, saj je zanj prejel aro 1.000,00 EUR, kar lahko potrdi D. T., ki je kupec avtomobila. Na podlagi zagovora obdolženega je torej jasno, da je bila sklenitev pogodbe vezana na popravilo vozila, torej sklenitev pogodbe odložena do izpolnitve pogoja dogovorjenega med obdolženim in kupcem. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo obdolženca za lastnika odvzetega vozila in pravilno odločilo, da se vozilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1 odvzame njemu. Glede na ugotovljene okoliščine razvidne iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je podano tudi sorazmerje med izrečeno stransko sankcijo odvzema vozila in posegom v lastninsko pravico obdolženca, saj po oceni pritožbenega sodišča poseg v lastninsko pravico obdolženca ne more pretehtati nad zmanjšanjem stopnje ogroženosti zdravja in življenja ljudi zaradi ponavljajočih hudih cestnoprometnih kršitev obdolženca, ki ga bo moč doseči z odvzemom vozila. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje (obdolženi je namreč po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja s sklepom EPVD 6/2015 z dne 28. januarja 2015 in pogojni odložitvi izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeni s sklepom 10. februarja 2015 med trajanjem preizkusne dobe – 22. marca 2015 storil hujši prekršek zaradi katerega mu je sodišče 25. maja 2015 preklicalo odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, nakar je v času, ko se mu izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storil še hujši prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP – vozil pod vplivom alkohola), razvidne iz obrazložitve izpodbijane sodbe so takšne, da drugačne odločitve, kot odvzem motornega vozila sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti. Pravilna je tudi odločitev o odvzemu tujega vozniškega dovoljenja, in sicer iz istih razlogov, kot se je sodišče prve stopnje odločilo za odvzem motornega vozila, saj ni dvoma, da si ga je obdolženi pridobil prav zaradi tega, da bi se v postopkih z njim izkazoval kot voznik z veljavnim vozniškim dovoljenjem, čeprav se mu na ozemlju naše države izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Zagovornik se pritožuje tudi zoper izrečeno globo, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu za prekršek opisan v 1. točki določilo globo, ki je za ta prekršek predpisana, torej 1.000,00 EUR, prav tako mu je za prekršek iz 2. točke izreka določilo globo v okviru predpisane (najmanj 1.200,00 EUR do največ 5.000,00 EUR glede na določbo 1. alineje drugega odstavka 17. člena ZP-1) oziroma le malo nad spodnjo mejo predpisane, ki se izreče vozniku, ki ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Glede na to, da je imel obdolženi v organizmu najmanj 0,63 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka, je za ta prekršek določena globa 1.300,00 EUR primerna. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbo 27. člena ZP-1, ko je obdolžencu izreklo enotno globo v znesku 2.300,00 EUR. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje okoliščin, ki bi imele naravo posebej olajševalnih in zaradi katerih bi bilo treba sankcije omiliti pod zakonsko določeno mejo ni našlo, navedbe zagovornika o okoliščinah, ki naj bi bile olajševalne, češ da je obdolženi sicer res prokurist pri L. T. s.p., vendar pri njem ni zaposlen, saj nima sklenjene nikakršne pogodbe o zaposlitvi pa so nove (in zato v skladu z določbo 3. odstavka 157. člena ZP-1 neupoštevne) in tudi v nasprotju s tem kar je povedal ob zaslišanju, saj je sam izjavil, da je zaposlen pri L. T. s.p. kot prokurist, poleg tega pa tudi, da vzdržuje enega otroka in da je lastnik stanovanja v B.. Res je sicer, da je obdolženi izjavil, da se je zaradi slabe finančne situacije odločil avto prodati, vendar s tem v zvezi ni predložil nobenega dokaza zato s takšnimi navedbami odločitve o sankcijah ni mogel izpodbiti.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1) pritožbo zagovornika obdolženega S. T. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v znesku 495,00 EUR (tarifna številka 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

ZVoz člen 50, 50/11. ZP-1 člen 25, 25/1, 155, 155/1-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyMzAy