<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 56/2015

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2015:PRP.56.2015
Evidenčna številka:VSK0006319
Datum odločbe:16.07.2015
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:zaslišanje obdolženca - sodba brez obdolženčevega zaslišanja - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nova dejstva in dokazi - odvzem vozila

Jedro

Zgolj navedba v pritožbi, da je zagovornik, ki je bil na naroku prisoten, pojasnil sodišču in s tem tudi v bistvu opravičil odsotnost obdolženca, ko je povedal, da se le-ta nahaja nekje v tujini, pred narokom pa je bil na telefonski številki, ki jo je imel zagovornik, nedosegljiv, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se obdolženi neopravičeno ni odzval vabilu, ne more vplivati. Zagovornik namreč niti v pritožbi, vloženi več kot dva meseca po navedenem naroku, ne navaja ničesar, kar bi lahko privedlo k razumnemu zaključku, da so za neudeležbo obdolženca na zaslišanju obstajali razlogi na katere ni imel vpliva.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega J.G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 420,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J.G. odgovoren, v prvi točki, za prekršek po določbi osmega odstavka 50. člena ZVoz, za katerega mu je na podlagi navedene določbe in določbe drugega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) določilo globo v znesku 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzem predmeta in sicer tovornega vozila znamke M., last J.G. in priklopnega vozila znamke A., last podjetja A. d.o.o., v drugi točki, za prekršek po določbi šestega odstavka 58. člena ZVoz, za katerega mu je na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 500,00 EUR, v tretji točki, za prekršek po določbi 1. točke tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 300,00 EUR, v četrti točki, za prekršek po določbi sedmega odstavka 26. člena ZMV, za katerega mu je na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 500,00 EUR in, v peti točki, za prekršek po določbi drugega odstavka 35. člena ZMV, za katerega mu je na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 500,00 EUR. Na podlagi določb 27. člena in drugega odstavka 25. člena ZP-1 je obdolžencu izreklo enotno globo v znesku 2.300,00 EUR ter stransko sankcijo odvzem predmeta in sicer tovornega vozila znamke M., last J.G. in priklopnega vozila znamke A., last podjetja A. d.o.o., zaseženega dne 11. februarja 2015, ki se nahaja v hrambi pri izvršitelju F.S.. Sklenilo je še, da bo po pravnomočnosti sodbe odvzeto tovorno vozilo znamke M. prodano, odvzeto priklopno vozilo znamke A., pa bo uničeno. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer sodno takso v skupnem znesku 280,00 EUR po tarifnih številkah 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah, odločilo pa je tudi, da je obdolženec dolžan plačati tudi stroške zasega in hrambe odvzetega tovornega vozila in priklopnega vozila. O višini stroškov zasega in hrambe bo izdan poseben sklep. Obdolženca je ob tem poučilo, da tako glede roka za plačilo globe kot tudi glede roka za plačilo stroškov lahko vloži predlog za obročno plačilo v največ dvanajstih mesečnih obrokih.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1, zlasti pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in na tej podlagi zmotne uporabe materialnih predpisov ter bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zlasti 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pritožuje se tudi zoper višino izrečene enotne globe ter glede izreka stranske sankcije. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Nosilno misel pritožbenih navedb predstavlja očitek sodišču prve stopnje, da je izdalo sodbo o prekršku brez zaslišanja obdolženca. Zagovornik meni, da pogoj iz drugega odstavka 69. člena ZP-1 ni bil izpolnjen in da bi moralo obdolženca sodišče v postopku zaslišati. Meni, da v obravnavani zadevi obstajajo nekatere nerazčiščene in nejasne okoliščine ter dejstva same storitve in ugotovitve očitanih prekrškov, na kar je obdolženi opozarjal že v prošnji za vrnitev zaseženega vozila 12. februarja 2015 in v ugovoru zoper odredbo z dne 23. februarja 2015 ter tudi predlagal izvedbo dokazov, to je zaslišanje prič. Sodišče je z opustitvijo zaslišanja obdolženca in predlaganih prič kršilo tudi načelo materialne resnice. Pritožniku je bila s takšnim načinom kršena enakost orožij strank v postopku in možnost obrambe, saj mu je bilo onemogočeno, da bi v postopku sodeloval ter navajal in predlagal dokaze v svojo obrambo.

Takšno stališče zagovornika je napačno. Po določbi drugega odstavka 69. člena ZP-1 lahko sodišče, če pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, izreče sodbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, kadar spozna, da zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev. Sodbo brez obdolženčevega zaslišanja je torej dopustno izreči, če je bil na zaslišanje pravilno vabljen pa se na vabilo ni odzval. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je bil obdolženi pri zaprošenem Okrajnem sodišču v Celju vabljen na zaslišanje, ki je bilo določeno na dan 20. aprila 2015 (vabilo na listovni št. 38 spisa s spetim dokazilom o opravljeni vročitvi po določbah 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). V njem je bil obdolženi v skladu s četrtim odstavkom 114. člena ZP-1 pravilno poučen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel več uveljavljati, posebej je bil tudi opozorjen, da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov, ter da ga bo na njegovo zahtevo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem. Prav tako je bil opozorjen na posledice, in sicer, da bo v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 izdalo sodišče sodbo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil in ne bo zahteval zaslišanja pri sodišču, ki vodi postopek o prekršku. Zgolj navedba v pritožbi, da je zagovornik, ki je bil na naroku prisoten, pojasnil sodišču in s tem tudi v bistvu opravičil odsotnost obdolženca, ko je povedal, da se le-ta nahaja nekje v tujini, pred narokom pa je bil na telefonski številki, ki jo je imel zagovornik, nedosegljiv, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se obdolženi neopravičeno ni odzval vabilu, ne more vplivati. Zagovornik namreč niti v pritožbi, vloženi več kot dva meseca po navedenem naroku, ne navaja ničesar, kar bi lahko privedlo k razumnemu zaključku, da so za neudeležbo obdolženca na zaslišanju obstajali razlogi na katere ni imel vpliva. Glede na to, da je bil na naroku navzoč obdolženčev zagovornik, tudi ni bilo nikakršnih razlogov, da ne bi mogel podati dokaznih predlogov kot tudi ne podati zahteve, da se ju z obdolžencem vabi k procesnim dejanjem. Prav tako ni videti nikakršnih razumnih razlogov, da takšnih predlogov ne bi mogel dati sam obdolženec. Iz navedenih razlogov je zato neutemeljena tudi pritožbena navedba zagovornika, da pritožnik in njegov zagovornik sploh nista vedela, da pristojno sodišče nadaljuje s postopkom. Odvetnik je namreč zagovornik obdolženega po pooblastilu in bi ga lahko z vsebino vabila seznanil sam obdolženi, prekrškovni spis v katerem je izvirnik vabila pa bi si tudi sam zagovornik lahko kadarkoli ogledal, zato se ne more uspešno sklicevati, da ne pozna vsebine vabila poslanega obdolžencu ter da sam v prejetem vabilu na narok za zaslišanje obdolženca takšnega opozorila ni zasledil.

Zagovornik meni, da iz povzetka izjave priče – policista D.M. – izhajajo nekatere nejasnosti in nasprotja, češ da je navedena priča izjavila, da je obdolženca nesporno videla, ko je peljal vozilo mimo njiju v S. in da sta potem peljala s službenim vozilom za njim ter ga ustavila pri gostišču J. na B., ter da sta v postopku ugotovila, da je obdolženi vozil tovorno vozilo M., pri čemer se zagovorniku postavlja vprašanje, kako je lahko policist ponoči, ob sicer osvetljenem križišču, vendar ob prižganih lučeh z desne strani tako natančno videl voznika. Če bi bila policista prepričana, da je vozil obdolženi, je po mnenju zagovornika nerazumljivo in nelogično zakaj bi potem o tem sploh spraševala sopotnika. To po mnenju zagovornika pušča resen dvom glede ugotovitev o storitvi prekrška, to je ali sta policista res neposredno ustavila obdolženega in ali je bil v času ustavitvi za volanom vozila, saj v takem primeru policista o tem, kdo je vozil, sploh ne bi dvomila.

S takšnimi navedbami zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1, vendar je z njimi prepozen. Po določbi tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega obdolženi ni izkazal, pa tudi sicer gre za zgolj neutemeljen dvom v sposobnost zaznave policistov. Kot navaja že sam zagovornik, je šlo za zaznavo policista, sicer ponoči, vendar v osvetljenem križišču, zato pritožbeno sodišče resnih pomislekov glede zaznave policista, kdo je bil voznik vozila pred zaustavitvijo, nima. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da temelji dokazna ocena na vrsti dokazov, ki jih je presojalo sodišče prve stopnje (zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, odredbi o odreditvi strokovnega pregleda, seznamu pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov, odgovoru Upravne enote P., izpisku iz E-RISKA, poizvedbi o vrednosti tovornega vozila ter zaslišanju policista D.M., ki je bil navzoč pri postopku zoper obdolženega). Prav nikakršnih razlogov za dvom v pravilnost ugotovitev o odločilnih dejstvih zato tudi pritožbeno sodišče nima in k temu, kar je v obrazložitvi sodbe glede vsakega od obdolžencu očitanih prekrškov zapisalo sodišče prve stopnje, v bistvu ni kaj dodati. Razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nič spornega v zvezi z izjavami, ki naj bi jih dal policistom obdolženčev sopotnik. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi povzelo izpoved kot priče zaslišanega policista D.M., ki je v izpovedi zgolj povedal, da je obdolženčev sopotnik zanikal, da bi on vozil, pač pa, da je vozil obdolženi, to pa se je zgodilo po tem, ko so policisti obdolžencu v postopku predočili, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in je začel govoriti, da pravzaprav on ni vozil in da je vozil njegov sopotnik. Do spraševanja obdolženčevega sopotnika torej ni prišlo, ker bi policisti dvomili, kdo je bil voznik. Vse navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji verodostojnosti pričanja policista, ko je ugotovilo, da je policist osebno zaznal, da je bil obdolženec v času obravnavanih prekrškov udeležen kot voznik tovornega vozila s pripetim priklopnim vozilom udeležen v cestnem prometu, da se je dogodka spominjal in ga prepričljivo opisal, pa tudi, da obdolženca ne pozna ter da ni z njim v nikakršnem razmerju, zaradi česar ni najti nobenega prepričljivega razloga, da bi si izmislil, da je bil prav obdolženec voznik tovornega vozila s pripetim priklopnim vozilom.

Neutemeljeni so tudi očitki zagovornika glede izrečene sankcije. Obdolžencu so bile namreč za vsakega od prekrškov določene globe, ki so z uvodoma navedenimi zakoni predpisane, enotna izrečena globa 2.300,00 EUR pa je izrečena v skladu s 27. členom ZP-1.Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede izrečene stranske sankcije odvzema predmeta. Zagovornik se sicer pritožuje glede izrečene stranske sankcije odvzema tovornega vozila, ki je last očeta pritožnika, češ da je ta nesorazmerna oziroma prestroga, vendar je svojo odločitev tudi v tem delu sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo (na strani 11 do 14 sodbe). Glede na to, da obdolženec skozi daljši čas ponavlja kršitve, ki spadajo med najhujše kršitve s področja varnosti cestnega prometa, da obdolženi živi na istem naslovu kot njegov oče J.G., lastnik odvzetega tovornega vozila, ter glede na to, da je obdolženi pred obravnavanim dogodkom tovorno vozilo M. najmanj enkrat že uporabil za storitev cestnoprometnega prekrška (vozil pod vplivom alkohola) in ima torej do tovornega vozila dostop, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi bilo v bodoče nevarno, če bi predmet ostal v rokah obdolženčevega očeta in se je zato le z odvzemom le-tega moč izogniti takemu tveganju. Prepričljivo je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi razloge za odvzem priklopnega vozila. Lastnik vozila, podjetje A. d.o.o. po prejemu odredbe o zasegu in hrambi priklopnega vozila ni zahtevalo vrnitev le-tega niti ni v zvezi z zasegom vozila podalo nobenega ugovora, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da gre dejansko za priklopno vozilo, ki je v stalni uporabi obdolženega. Zato se je le z odvzemom le-tega moč izogniti tveganju, da bi z njim obdolženi ponovil prekršek. Sodišče prve stopnje je odvzem predmetov presojalo tudi z vidika sorazmernosti in tudi v tem delu prepričljivo utemeljilo svojo odločitev.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe 159. člena ZP-1, pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 420,00 EUR po tarifni številki 8132 v zvezi s tarifnima številkama 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.


Zveza:

ZP-1 člen 25, 69, 69/2, 114, 114/4, 115, 115/2, 154, 154/3, 157, 157/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg0MTIx