VSK sodba PRp 29/2015

Jedro

Nobena od sedaj izrečenih sankcij obdolženca ni odvrnila od ponavljanja tega prekrška, kar kaže na njegovo nevarnost, saj s tovrstno kršitvijo ogroža druge udeležence v cestnem prometu, kljub lastnemu (zmotnemu) prepričanju, da vožnjo obvlada, imetnica pravice uporabljati vozilo po sklenjeni pogodbi z leasingodajalko pa mora nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je vedela, da je obdolženi brez veljavnega vozniškega dovoljenja (v postopku zaradi enakega prekrška ji je bilo enkrat vozilo vrnjeno) pa mu ni preprečila uporabe vozila. Po presoji pritožbenega sodišča odločitve tudi ne morejo omajati navedbe lastnice vozila, češ da je zaradi tega leasingojemalki odpovedala pogodbo.

Izrek

Pritožbi obdolženega E.V. in lastnice odvzetega vozila družbe S., d.o.o. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega E.V. se oprosti plačila sodne takse za pritožbo, lastnica odvzetega vozila družba S. d.o.o. pa je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi E.V. odgovoren, v prvi točki izreka, za prekršek po določbi osmega odstavka 50. člena ZVoz, za katerega mu je na podlagi navedene zakonske določbe in določbe drugega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) določilo globo v znesku 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmeta in sicer osebnega avtomobila znamke P. z registrsko številko X, last podjetja S. d.o.o., v drugi točki izreka, za prekršek po določbi desetega odstavka 101. člena ZPrCP, za katerega mu je na podlagi navedene zakonske določbe ter določbe šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 500,00 EUR, v tretji točki izreka, za prekršek po določbi petega odstavka 33. člena ZPrCP, za katerega mu je na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 120,00 EUR in v četrti točki izreka, za prekršek po določbi petega odstavka 37. člena ZPrCP, za katerega mu je na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 120,00 EUR. Na podlagi določb 27. člena in drugega odstavka 25. člena ZP-1 je obdolžencu izreklo enotno globo v znesku 1.240,00 EUR in stransko sankcijo odvzem predmeta in sicer osebnega avtomobila znamke P. z registrsko številko X, last podjeta S. d.o.o., zaseženega dne 3. februarja 2015, ki se nahaja v hrambi pri izvršitelju F.S.. Po pravnomočnosti sodbe se bo odvzeti predmet prodal. Obdolženca, ki je prejemnik denarne socialne pomoči je oprostilo plačila stroškov postopka.

V pritožbi, ki jo je zoper sodbo vložil obdolženec, predlaga nadomestitev globe z javno koristnimi deli. Navaja še, da bo čakal na poziv CSD-ja, da odsluži kazen. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da se je z vozilom sam vozil v službo v K.. Vozila ga je mati, službo pa je sedaj izgubil zaradi slabih avtobusnih povezav. Trdi, da je vozilo vozil samo enkrat in to tistega dne. Navaja tudi, da je stranska sankcija prehuda kazen, z njo pa kaznovana njegova mati. Čeprav nima vozniškega dovoljenja, obvlada vožnjo. Policisti so ga ustavili samo zato, ker vedo, da je brez vozniškega dovoljenja.

Zoper sodbo se pritožuje lastnica vozila družba S. d.o.o., ki predlaga, da se zaseženo vozilo vrne lastniku navedenega vozila. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so pogodbo z leasingojemalko odpovedali in vozila zaradi kršitev bistvenih kršitev določb pogodbe in splošnih pogojev ne bodo vrnili nazaj v posest leasingojemalke. Kot še navajajo, na ta način obdolženi omenjenega vozila ne bo mogel več uporabljati in bo posledično tudi sankcija odvzema predmeta in prodaje zaživela (za poplačilo pogodbenega dolga bo vozilo prodal leasingodajalec in s kupnino pokril pogodbeni dolg).

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo. K razlogom, ki jih je navedlo za odločitev, da se obdolžencu izreče stranska sankcija odvzema osebnega avtomobila, v bistvu ni kaj dodati in se pritožbeno sodišče z njimi (navedenimi v zadnjem odstavku na strani 6, strani 7 in prvem odstavku na strani 8 obrazložitve izpodbijane sodbe) v celoti strinja. V izogib ponavljanju izpostavlja le bistvene poudarke iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje kot sledi. Obdolženec je brez veljavnega vozniškega dovoljenja in skozi daljši čas ponavlja kršitve, ki spadajo med najhujše kršitve s področja varnosti cestnega prometa. V zadnjih treh letih je bil namreč obdolženec, kot udeležen v cestnem prometu že dvakrat pravnomočno kaznovan zaradi storitve enakega cestnoprometnega prekrška – vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja, trikrat pa je bil pravnomočno kaznovan zaradi vožnje motornega vozila v cestnem prometu v času izvrševanja sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitno nobena od sedaj izrečenih sankcij obdolženca ni odvrnila od ponavljanja tega prekrška, kar kaže na njegovo nevarnost, saj s tovrstno kršitvijo ogroža druge udeležence v cestnem prometu, kljub lastnemu (zmotnemu) prepričanju, da vožnjo obvlada, imetnica pravice uporabljati vozilo po sklenjeni pogodbi z leasingodajalko pa mora nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je vedela, da je obdolženi brez veljavnega vozniškega dovoljenja (v postopku zaradi enakega prekrška ji je bilo enkrat vozilo vrnjeno) pa mu ni preprečila uporabe vozila. Po presoji pritožbenega sodišča odločitve tudi ne morejo omajati navedbe lastnice vozila, češ da je zaradi tega leasingojemalki odpovedala pogodbo. Sodišče prve stopnje je namreč izrek te sankcije presojalo tudi z vidika sorazmernosti v smislu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-183/96 z dne 16. julija 1998 in ugotovilo, da ne gre za nesorazmerno velik poseg v premoženje lastnice vozila, lastnica osebnega avtomobila pa zaradi tega ni prikrajšana za pravico, da od obdolženca zahteva odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi odvzema vozila. Ker pritožbi nimata upoštevnih navedb, ju je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1) ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je obdolženi prejemnik denarne socialne pomoči, ga je pritožbeno sodišče na podlagi določbe petega odstavka 144. člena v zvezi s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, saj je zaključilo, da bi bilo zaradi plačila teh stroškov občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se obdolženi preživlja, pritožnici – lastnici odvzetega vozila pa je na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 za pritožbo naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR (tarifna številka 8406 ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obdolženec je hkrati s pritožbo predlagal tudi nadomestitev globe z deli v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti. Pritožbeno sodišče o predlogu ni odločalo, ker ni predmet tega pritožbenega postopka pač pa bo o njem v skladu z 19. in 202c. členom ZP-1odločilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

25.09.2015