VSK sodba PRp 32/2015

Jedro

Do trditev s katerimi pritožnik izpodbija dejansko stanje se je v izpodbijani sodbi že opredelilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa s ponavljanjem enakih navedb v pritožbi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. čl. ZP-1).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in tudi po uradni dolžnosti izpodbijana sodba v odločitvi o sankciji spremeni tako, da se samostojnemu podjetniku A.Š. s.p. (namesto globe v znesku 2.000,00 EUR) izreče globa v znesku 1.500,00 EUR.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zahtevo za sodno varstvo kršitelja samostojnega podjetnika A.Š. s.p. zavrnilo kot neutemeljeno. V plačilo mu je naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Zoper sodbo se je pritožil storilec, kakor navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Njegov zaposleni, voznik A.Č., se je zavedal, da dejanje (uporaba magneta na tahografu) predstavlja prekršek, saj je bil za podoben prekršek že spoznan za odgovornega. Glede takih kršitev je bil večkrat tudi opozorjen s strani delodajalca, zaradi predmetnega prekrška pa je bilo delavcu delovno razmerje tudi odpovedano (prilaga potrdilo o odjavi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja), saj je manipuliral s tahografom izključno zaradi lastnega interesa. Šlo je torej za samovoljno ravnanje voznika, na katerega delodajalec ni imel vpliva in na dogodek ni mogel vplivati. Neživljenjsko je stališče, da bi delodajalec moral v vsakem trenutku vedeti kaj voznik počne in ga pri tem kontrolirati. Vsi vozniki pa so seznanjeni z notranjo kontrolo in internimi akti (priloženi v prilogi pritožbe) ter vsako leto opravijo izobraževanje za KODO 95. Zatrjuje obstoj ekskulpacijskih razlogov po tretjem odstavku 14. člena ZP-1, saj je v pogodbi o zaposlitvi z voznikom izrecno navedeno, da je voznik zavezan k spoštovanju vseh cestnoprometnih predpisov. Voznik je zavestno kršil navodila in pravila samostojnega podjetnika. Slednji je vseskozi opravljal redne kontrole in izvajal navodila, iz obrazložitve v izpodbijani sodbi pa ni jasno, kaj bi sploh še moral storiti, da bi preprečil prekršek. Trdi še, da sodba nima vseh predpisanih zakonskih sestavin (v izreku ni konkretiziranega dejanskega stanja prekrška, pravni pouk pa je nerazumljiv). Izpodbija tudi izrečeno sankcijo, saj se je v času od storitve 40. člen ZDCOPMD spremenil in za predmetni prekršek določa globo v višini 1.500,00 EUR (in ne več v razponu od 800,00 EUR do 2000,00 EUR). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni.

Pritožba je deloma utemeljena.

Prekrškovni organ PPP je kršitelju izdal odločbo o prekršku zaradi odgovornosti za prekršek po prvem odstavku 40. člena ZDCOPMD, ker je imel 9. 9. 2013 ob 00.27 uri v javnem cestnem prometu skupino vozil, sestavljeno iz vlečnega vozila reg. št. X, h kateremu je bil pripet priklopnik reg. št. Y, ki ju je v njegovem imenu, za njegov račun, v njegovo korist in z njegovimi sredstvi, po avtocesti št. A1, odseku 56 in 154, iz smeri P. proti N., vozil voznik A.Č., pri tem pa imel na električni impulzator (kitas) nameščeno napravo – magnet, ki je preprečevala pravilno dovajanje električnih impulzov do tahografa. Prekrškovni organ je storilcu izrekel globo v višini 2.000,00 EUR in stransko sankcijo odvzema in uničenja magneta.

Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo seznanilo s celotnim spisom prekrškovnega organa. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati, ter je odločilo, da se zahteva za sodno varstvo kot neutemeljena zavrne. V pritožbi so ponovno izpostavljene trditve (ki so bile navedene že v izjavi o prekršku), da je voznik zavestno kršil navodila in interne akte samostojnega podjetnika (pritožnika) iz izključno lastnega interesa, da je zato on odgovoren za prekršek ter zatrjevanje obstoja ekskulpacijskega razloga po tretjem odstavku 14. člena ZP-1, ker je v pogodbi o zaposlitvi z voznikom izrecno navedeno, da je voznik zavezan k spoštovanju vseh cestnoprometnih predpisov, ki jih je v predmetni zadevi le ta prekršil.

Do teh trditev s katerimi pritožnik izpodbija dejansko stanje se je v izpodbijani sodbi že opredelilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa s ponavljanjem enakih navedb v pritožbi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. čl. ZP-1). Glede na to, da pritožba iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1 v tem postopku ni dovoljena, se višje sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Neutemeljen je tudi očitek, da sodba nima vseh predpisanih zakonskih sestavin (v izreku ni konkretiziranega dejanskega stanja prekrška, pravni pouk pa je nerazumljiv). Pritožnik je namreč spregledal, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje s sodbo odločalo kot pritožbeno sodišče zoper odločbo prekrškovnega organa. V takem primeru pa glede na določbo 1. odstavka 62a člena ZP-1 po uradni dolžnosti preizkusi (med drugim) le ali je izrek odločbe razumljiv, kar je glede na obrazložitev v 7. točki sodbe tudi storilo. Neutemeljen je tudi očitek o nerazumljivosti pravnega pouka. Z njim je bil namreč pritožnik poučen o pravici do pravnega sredstva, ki jo je tudi izkoristil.

Glede uporabe zakona pa ima pritožnik prav, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na čas odločanja o vloženi zahtevi za sodno varstvo upoštevati drugi odstavek 2. člena ZP-1 in uporabiti zakonsko določbo, veljavno v času odločanja (dne 11.02.2015), ki je za storilca milejša. V času storitve prekrška dne 9. 9. 2013 je veljal ZDCOPMD, ki je v prvem odstavku 40. člena določal za storjen prekršek globo v razponu od 800 do 2.000 EUR. Dne 11.1.2014 pa je začela veljati sprememba zakona (ta je veljala tudi v času odločanja sodišča prve stopnje) objavljena v Uradnem listu RS št. 110/2013, ki je v prvem odstavku 40. člena določila globo 1.500 EUR. Kasnejša sprememba ZDCOPMD, veljavna z dne 17. 4. 2015 in objavljena v Uradnem listu RS 23/2015 pa je še določila, da je izrečena globa po tretjem odstavku lahko največ v višini 5.000 EUR.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo, na podlagi 9. odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo glede izrečene sankcije spremenilo tako, da se samostojnemu podjetniku Aleksandru Šeguli s. p. po določbi prvega odstavka 40. člena ZDCOPMD ob upoštevanju spremembe, objavljene v Uradnem listu RS št. 77/2011 in št. 110/2013, namesto globe v višini 2.000,00 EUR na podlagi iste določbe izreče globa v višini 1.500,00 EUR. Sicer pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ker je sprejeta odločitev v korist pritožnika, se v skladu z določbo 2. odstavka 147. člena ZP-1 sodna taksa za pritožbo ne določi.

Datum zadnje spremembe:

25.09.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 73/93
• VSC Sodba I Cpg 45/2021
• Sodba IV Ips 88/2013