VSK sodba PRp 77/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da ima voznik, ki vozi po prednostni cesti, prednost pred vozili na cestah, ki to cesto križajo in ga dejstvo, da prednostna cesta poteka v ovinku v katerem je eden ali več krakov stranskih cest (križišče) ne zavezuje, da bi moral posebej nakazati, da bo še naprej vozil po prednostni cesti, torej, da ne namerava spreminjati voznega pasu oziroma da ne namerava zapeljati na nobeno od stranskih cest.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi storilca C.Š. za sodno varstvo ter odločilo, da se plačilni nalog prekrškovnega organa na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1) spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi, ker ni dokazano, da je storil prekršek. Sklenilo je še, da stroški postopka obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo je prekrškovni organ vložil pritožbo. Pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz pritožbenih navedb pa je razumeti, da pritožbo vlaga zaradi kršitve predpisa, ki določa prekršek, torej pritožbenega razloga po 1. točki 156. člena ZP-1. Prekrškovni organ predlaga, da se sodba razveljavi in storilca spozna za odgovornega za očitani prekršek v plačilnem nalogu Postaje prometne policije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, ki je kot pritožbeno sodišče odločalo o vloženi zahtevi za sodno varstvo storilca C.Š. zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Postaje prometne policije, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno sprejelo odločitev, ki jo prekrškovni organ s pritožbo izpodbija.

Bistvo pritožbenih navedb je v nestrinjanju prekrškovnega organa s stališčem sodišča prve stopnje, da v primerih, ko prednostna cesta zavija levo, vozniku, ki vozi po prednostni cesti in ne spreminja smeri vožnje oziroma ne zavija z glavne ceste na stransko, ni potrebno nakazovati smeri. V konkretnem primeru si glede na obrazložitev sodišča prve stopnje prekrškovni organ postavlja vprašanje, kakšen znak bi moral dati kolesar ali drug voznik motornega vozila, če bi v tem križišču vozil naravnost proti dovozni cesti do trgovskega centra M., ki je stranska cesta in bi torej po mnenju sodišča v tem primeru spreminjal smer svoje vožnje, saj bi zapeljal z glavne ceste na stransko. Opozarja, da je v določbah drugega odstavka 42. člena ZPrCP zapisano, da se spremembo smeri nakazuje z vodoravno odročeno roko, torej levo ali desno.

Glede na predložene dokaze v spisu in ugotovitve prekrškovnega organa o okoliščinah prekrška ni dvoma, da poteka prednostna B. ulica v Š., po kateri je vozil obdolženi kot kolesar, na mestu, kjer je prišlo do trčenja med njim in voznico osebnega avtomobila v levem ovinku v smeri proti Ulici N.. Na potek prednostne ceste v levi ovinek jasno kažejo talne oznake -prekinjena sredinska črta, ki poteka skozi celoten ovinek, kar je razvidno iz fotografskih posnetkov kraja prometne nesreče (ki so jih izdelali policisti ob ogledu – CD, pa tudi sam obdolženi). V ovinku se na navedeno prednostno cesto priključujeta dva kraka stranskih cest, vendar voznika na prednostni cesti v smeri obdolženčeve vožnje na to ne opozarja noben prometni znak.

Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno postavilo na stališče, da ima voznik, ki vozi po prednostni cesti, prednost pred vozili na cestah, ki to cesto križajo in ga dejstvo, da prednostna cesta poteka v ovinku v katerem je eden ali več krakov stranskih cest (križišče) ne zavezuje, da bi moral posebej nakazati, da bo še naprej vozil po prednostni cesti, torej, da ne namerava spreminjati voznega pasu oziroma da ne namerava zapeljati na nobeno od stranskih cest. Vprašanja glede obdolženčeve vožnje skozi križišče, ki si jih zastavlja prekrškovni organ, so napačna. Spregledal je namreč določbo 12. točke 1. odstavka 52. člena ZPrCP, ki v križišču prepoveduje prehitevanje vozila, ki vozi po prednostni cesti. Glede na spisovne podatke namreč ni nikakršnega dvoma, da je voznica osebnega avtomobila v trenutku trčenja v križišču obdolženca kot kolesarja prehitevala, z nameravano vožnjo naravnost v smeri stranske ceste, pa sekala smer njegove vožnje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo (da je kolesar vozil po prednostni cesti in ni spreminjal smeri vožnje) pravilno ugotovilo, je pravilen tudi zaključek, da storilcu ni moč očitati kršitve določbe prvega odstavka 42. člena ZPrCP ter torej tudi ne prekrška po tretjem odstavku istega člena istega zakona. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1), ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Glede na sprejeto odločitev stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun (prvi odstavek 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep EPVDp 71/2020
• VSC Sklep EPVDp 87/2020
• VSC Sklep PRp 24/2020