<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba PRp 59/2014

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2014:PRP.59.2014
Evidenčna številka:VSK0005940
Datum odločbe:05.06.2014
Senat, sodnik posameznik:Aleš Arh (preds.), Franc Drešar (poroč.), Vitomir Bohinec
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - naloge policije - strokovni pregled - nova dejstva in dokazi

Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol – Uradni list RS, št. 15/2013) med naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, med drugim spada tudi odkrivanje prekrškov, storilcev prekrškov ter zbiranje dokazov s tem v zvezi. Glede na to, da je obdolženi kot neposredni udeleženec prometne nesreče mesto le-te zapustil ne da bi upravičenca do podatkov iz drugega odstavka 110. člena ZPrCP o tem obvestil in mu posredoval podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in ni navedel kraja, kjer se nahaja ter tako omogočil naknadno ugotavljanje dejstev, so bili policisti po prejetem obvestilu o prometni nesreči dolžni zbrati dokaze ter raziskati okoliščine pomembne za odločitev v obravnavani zadevi. Torej tudi obdolžencu, čeprav je bil ta že doma, odrediti strokovni pregled zaradi ugotovitve, ali je bil v času prometne nesreče pod vplivom alkohola.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega Š.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 693,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi Š.K. odgovoren, v 1. točki izreka, za prekršek po določbi osmega odstavka 50. člena ZVoz in mu zanj določilo globo v znesku 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmeta in sicer osebnega avtomobila znamke L., last obdolženega, v 2. točki izreka, za prekršek po določbi 4. točke tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in mu zanj na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (ZP-1) določilo globo v znesku 1.200,00 EUR, v 3. točki izreka, za prekršek po določbi četrtega odstavka 42. člena ZPrCP in mu zanj na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 120,00 EUR, v 4. točki izreka, za prekršek po določbi sedmega odstavka 110. člena ZPrCP in mu zanj na podlagi navedene določbe ter določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 določilo globo v znesku 500,00 EUR, v 5. točki izreka, za prekršek po določbi osmega odstavka 50. člena ZVoz in mu zanj na podlagi navedene določbe določilo globo v znesku 500,00 EUR, v 6. točki izreka, za prekršek po petem odstavku 42. člena ZMV in mu zanj določilo na podlagi navedene določbe in določb šestega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 52. člena ZP-1 globo v znesku 100,00 EUR in, v 7. točki izreka, za prekršek po določbi 12. odstavka 107. člena ZPrCP za katerega mu je na podlagi navedene določbe določilo globo 1.200,00 EUR. Na podlagi določb 27. člena in prvega odstavka 25. člena ZP-1 je nato obdolžencu izreklo enotno globo v znesku 4.120,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmeta in sicer osebnega avtomobila znamke L., last obdolženega, zaseženega dne 25. februarja 2014, ki se nahaja v hrambi pri izvršitelju F.S.. Po pravnomočnosti sodbe bo odvzeti predmet uničen. Obdolžencu je tudi naložilo plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v skupnem znesku 462,00 EUR po tarifnih številka 8111 in 8114 ZST-1 ter stroške zasega in hrambe odvzetega osebnega avtomobila. Glede slednjega bo izdan poseben sklep.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Nasprotno od mnenja pritožnika, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče po pregledu zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbo drugega odstavka 133. člena ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa pravilno ugotovilo, da so obdolžencu prekrški, razvidni iz izreka sodbe, dokazani, kot tudi, da je zanje odgovoren.

Zagovornik glede prekrškov storjenih 20. februarja 2014 sodišču prve stopnje očita, da je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled, čeprav je pil alkohol doma in povedal, da sploh ni vozil vozila, nato pa je kot edini dokaz v tem postopku zaslišalo zgolj policista A.O., pri čemer je kot resnične okoliščine štelo vsa tista dejstva, ki naj bi jih policist zaznal posredno in sicer preko razgovorov, ki jih je sam imel z osebami. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj bi moralo sodišče vse te priče zaslišati neposredno (oškodovanke, očividca nezgode, obdolženčevega brata). Policist je neposredno zaznal le dejstvo, da je bilo obdolženčevo vozilo parkirano pred blokom na Š. Zaradi tega je bila obdolžencu kršena pravica do izjave v postopku, saj bi moral imeti možnost, da sam postavlja vprašanja vsem tem pričam.

Takšni očitki niso utemeljeni. V skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol – Uradni list RS, št. 15/2013) med naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, med drugim spada tudi odkrivanje prekrškov, storilcev prekrškov ter zbiranje dokazov s tem v zvezi. Glede na to, da je obdolženi kot neposredni udeleženec prometne nesreče mesto le-te zapustil ne da bi upravičenca do podatkov iz drugega odstavka 110. člena ZPrCP o tem obvestil in mu posredoval podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in ni navedel kraja, kjer se nahaja ter tako omogočil naknadno ugotavljanje dejstev, so bili policisti po prejetem obvestilu o prometni nesreči dolžni zbrati dokaze ter raziskati okoliščine pomembne za odločitev v obravnavani zadevi. Torej tudi obdolžencu, čeprav je bil ta že doma, odrediti strokovni pregled zaradi ugotovitve, ali je bil v času prometne nesreče pod vplivom alkohola.

Pritožbene navedbe, da je obdolženi pil doma, ter da on ni bil voznik, je sodišče prve stopnje ovrglo z izpovedjo kot priče zaslišanega policista A.O., ki je o okoliščinah obravnavanega prekrška podrobno izpovedal in dopolnitev njegove izpovedi z zaslišanjem še drugih prič po presoji pritožbenega sodišča ni potrebna. Prav nikakršnega razloga ni videti, niti ga ne navaja zagovornik, da bi ta priča namerno po krivem obdolžila obdolženca prekrškov, ki jih ni storil. Obdolžencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe, glede na to, da je bil o svojih pravicah pravilno poučen ob zaslišanju pred sodnico Okrajnega sodišča v Piranu dne 20. marca 2014 ter izjavil, da ne želi biti navzoč pri izvajanju dokazov. S tem je izkoristil svojo pravico, da se s pričo sooči, ji postavlja vprašanja in daje pripombe na njeno izpoved. Tudi očitek, da bi moralo sodišče zaslišati kot priče osebe, ki jih je kot priča zaslišani policist navajal, ni utemeljen. Policist je namreč izpovedal, kar mu je bilo o zadevi znanega, o tem, kar so mu povedale druge osebe pa je izpovedal kot posredna priča. Odločitev ali je potrebno tudi zaslišanje oseb, ki jih je priča navajala, je bila prepuščena sodišču, saj obdolženi ob svojem zagovoru kot tudi ne kasneje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni podal nobenih dokaznih predlogov. Sicer pa takšen zagovornikov očitek tudi ni konkretiziran, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Ne navaja namreč ne oseb, ki bi jih po njegovem mnenju sodišče moralo zaslišati niti o kateri pravno pomembni okoliščini bi te priče izpovedale drugače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi odgovoren tudi za prekrške storjene dne 25. februarja 2014. Čeprav se je tudi v tem primeru obdolženec zagovarjal, da ni bil udeležen kot voznik osebnega avtomobila, je obdolžencu sodišče prve stopnje prekrške dokazalo z izpovedjo kot priče zaslišanega policista A.O., ki je vodil postopek z obdolženim in ki je podrobno opisal, v kakšnih okoliščinah je prišlo do zaustavitve obdolženca kot voznika osebnega avtomobila, razumno pa je pojasnil tudi, zakaj je postal pozoren na navedeno vozilo, glede na to, da je dne 20. februarja 2014, torej le nekaj dni prej zaradi prekrškov obravnaval istega obdolženca.

Zagovornik v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede prekrška, da je obdolženi vozil osebno vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno, ker naj bi bilo vzvratno ogledalo počeno, saj da ni nobenega dokaza, da je bila ta poškodba na vozilu v času, ko naj bi z vozilom upravljal obdolženec in da poškodba ni nastala v času, ko je bilo vozilo parkirano.

Zagovornik v tem delu zgolj izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, o svojih dvomih pa govori zgolj hipotetično, ne da bi ponudil kakršenkoli dokaz, na podlagi katerega bi bil podan razumen dvom. Kot je bilo namreč ugotovljeno glede prekrškov storjenih dne 20. februarja 2014, je bil obdolženec udeležen v prometni nesreči in s kraja le-te odpeljal, ko pa so ga policisti odkrili na domu, je bilo med drugim ugotovljeno tudi, da je bilo vzvratno ogledalo na levi strani vozila počeno. Glede na to, da obdolženi ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil v času prekrška prav on voznik vozila, ter da je bilo glede poškodb, ki so nastale na obdolženčevem vozilu v prometni nesreči, ugotovljeno, da so te nastale le na sprednjem in zadnjem odbijaču, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da vzvratno ogledalo na levi strani ni počilo v nesreči ter da gre torej za poškodbo, ki je nastala že pred nesrečo. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi odgovoren tudi za ta prekršek, pravilen. Sicer pa je treba ob tem tudi povedati, da gre v tem delu za nove navedbe obdolženca in so le-te v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 tudi prepozne in jih v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ob odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi ni izkazal.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o sankcijah in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila za odmero sankcije ter primerno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja. Pravilna je tudi odločitev o odvzemu predmeta – osebnega avtomobila s katerim so bili prekrški storjeni, glede na vztrajno ponavljanje prekrškov in izkazan namen obdolženca, da bo vozilo še naprej uporabljal, kljub temu, da ne poseduje vozniškega dovoljenja. Strinjati se je zato treba z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da odvzem vozila narekujejo razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 693,00 EUR (tarifna številka 8111, 8114 in 8132 ZST-1). Poziv za plačilo sodne takse bo obdolžencu poslalo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji. Obdolženčev zagovornik sicer v pritožbi meni, da bi moralo sodišče obdolženca oprostiti plačila stroškov postopka, saj nima sredstev za lastno preživljanje ter hkrati prosi tudi za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka, vendar ne glede naloženih stroškov pred sodiščem prve stopnje ne glede prošnje za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka sodišču ni predložil nobenih dokazov o svojem premoženjskem stanju, ki bi omogočali presojo utemeljenosti takšnega predloga. Zato pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje glede naloženih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni posegalo, prav tako ni ugodilo obdolženčevemu predlogu za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka.


Zveza:

ZNPPol člen 4, 4/1.
ZP-1 člen 133, 133/2, 157, 157/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMjEy